sobota, 26. december 2015

Howard Jacobson: J


K vragu! Ne znam drugače, kot da se strahopetno zatečem k preverjenim primerjavam. J je postapokaliptičen roman, ki je v splošnem skrivnostnem duhu podoben Ishigurovemu Ne zapusti me nikdar. Nad dogajanjem visi dolga senca, imenovana "What Happened, If It Happened", in vse podzgodbe se vrtijo okoli pretekle kataklizme.

Med brskanjem naokoli sem ponesreči izvedel, da je Jacobsonov booker iz leta 2010, The Finkler Question (branje lahko mirno izpustite, verjemite), eden izmed dveh humorističnih romanov, ki sta dobila to prestižno nagrado. Umiram od smeha, seveda. Drugi neznosno smešni roman je bil bojda od tastarega Amisa, The Old Devils.

Kar je presenetljivo, je, da razmeroma kaotično in neuravnoteženo strukturo romana J rešuje ravno humor, ki ga pri Jacobsonu do sedaj nisem ravno opazil. Humor in zdrava ironija. Poslušajte:
Here they would sit on the grass, surprised to be attracted to each other, and half-heartedly - no, quarter-heartedly, she thought - make companionable if perfunctory contact. He would put his hands on her breasts, which were still surprisingly soft under an item of clothing he was unable to name, and she would put her hands inside his trousers. What she found was surprisingly soft too.
Bookerjeva bera lani je bila bistveno boljša od letošnje, a še vedno dokaj kilava.

S čimer hočem pravzaprav reči: čas je za Knausgårda.

nedelja, 6. december 2015

Chigozie Obioma: The Fishermen

Še ena v seriji kiksov letošnje bookerjeve žirije.

Štirje bratje, Ikenna, Boja, Obembe in Benjamin, se kljub očetovi prepovedi podajo na ribolov, kjer jih opazi lokalni tepček ipAbulu. Njegova prerokba, da bo eden izmed bratov ubil svojega sorojenca, ni samo začetek vrtinca nesrečnih dogodkov, pač pa tudi povsem trivialna adaptacija klasične grške tragedije v sodobni književnosti. Žirija je, domnevam, cvilila v ekstazi, sam pa težko najdem presežke. A nekaj jih je, denimo začetki poglavij:
Mother was a falconer: The one who stood on the hills and watched, trying to stave off whatever ill she perceived was coming to her children. She owned copies of our minds in the pockets of her own mind and so could easily sniff troubles early in the forming, the same way sailors discern the forming foetus of a coming storm.
Preostanek proze je faktografski in večinoma brez šarma.

O letošnji žiriji ... itd. itd.

nedelja, 15. november 2015

Marlon James: A Brief History of Seven Killings

Letošnji dobitnik nagrade booker.

Jamajka v sedemdesetih in nikoli razjasnjen poskus ugrabitve ali uboja Boba Marleya. James je zastavil pogumen polifoničen roman z izvirnimi, verodostojnimi glasovi. Všeč sta mi bila Nina Burgess in Barry Diflorio. Všeč že, a dosti premalo, da bi premagala neskončno počasno kapljanje zgodbe. V nekajdnevnem branju prve četrtine se mi je zazdelo, da sem se postaral za dvajset let, kar se mi je zazdela dobra iztočnica za menjavo čtiva.

Težko najdem dobro besedo o tokratni žiriji.

Margaret Mezzantini: Novorojen


Z branjem enega izmed čustveno najsilovitejših romanov zadnjega časa sem imel dvoje težav. Najprej, svoja pričakovanja sem postavil na najvišjo prečko tako zaradi rahle evforije, ki je izbruhnila na Knjižnih moljih, kot tudi zaradi bližnjega opazovanja učinka, ki ga je imel Novorojen na bralko ob meni. Druga težava je bila v tem, da sem popolnoma napačno sprevidel, v čem leži glavno sporočilo romana.

Mezzantinijeva o najtežjih življenjskih izkušnjah piše brez patosa in solzavosti, in to vselej verodostojno. Niz okrutnosti proti koncu zgodbe se mi je sicer zdel - z udobnega kavča, obdan z vonjem ristretta, recimo - povsem odveč.

Ker pa mi je so-bralka razložila, da sem niz dogodkov dojel popolnoma narobe, bom sedaj raje utihnil. Tako gre to.

četrtek, 15. oktober 2015

Jonathan Franzen: Purity


Če bi Franzen napisal Purity pred Popravki in Svobodo, bi bil prikrajšan za užitek v dveh sijajnih romanih.

Purity je drugoligaški izdelek, poravnan tam nekje s Strong Motion in The Twenty-Seventh City. Franzenu ne morem očitati, da mu manjka duhovitosti in da mu lok zgodbe uide iz rok, sploh ne. Zamerim pa mu občasno razvlečenost, več kot očitno spogledovanje z veliko témo ranga Julian Assange in vmesne dele, recimo prvega z Andreasom, ki so izrazito pod drugo ligo.

Če nimate OCD-ja in niste preprosto primorani prebrati vsega, kar napiše Franzen, si lahko branje tega nesrečnega romana prihranite.

sreda, 14. oktober 2015

sobota, 26. september 2015

Hanya Yanagihara: A Little Life

Moji kriki navdušenja v prvi tretjini Yanagiharinega romana o štirih prijateljih niso bili redki. Svojo okolico sem moril s citati in primerjavami s Franzenom. Pobrskal sem celo za podatki o meni neznani avtorici in prebral njen intervju.

Yanagihara se klesanja osebnostnih profilov Willema, Malcolma, JB-ja in Juda loti počasi in z guštom. Nestrpnega bralca bo v hipu odpihnilo, potrpežljivemu pa bo branje nudilo obilo užitkov. Na začetku.

Os zgodbe se kaj kmalu začne vrteti zgolj okoli Juda, trije, še posebej JB in Malcolm, pa postanejo rahlo zapostavljeni planeti, katerih edini cilj je vrtenje okoli osrednjega lika. Več kot obrobneža, ki ne spada mednje:
He had been the first to arrive in their room, and when the second boy came in  it had been Malcolm - with his parents and suitcases and books and speakers and television and phones and computers and refrigerator and flotillas of digital gadgetry, he had felt the first sensations of sickening fear, and then anger, directed irrationally at Ana: How could she let him believe he might be equipped to do this? Who could he say he was? Why had she never told him exactly how poor, how ugly, what a scrap of bloodied, muddied cloth, his life really was? Why had she let him believe he might belong here?
Roman je strašljiv v grozljivih podrobnostih, a to sploh ni njegova težava. Težava je v Judovi inertnosti in neverjetni vztrajnosti prijateljev, ki ga podpirajo zdaj tu, zdaj tam. Zgodba zategadelj popolnoma zastane in zvodeni.

Yanagihara bo letos verjetno pobrala bookerja, kar bo še en izmed veličastnih mimosunov.

sreda, 16. september 2015

Objavljen je ožji izbor nominirancev za bookerja

Objavljen je ožji izbor nominirancev za bookerja:
  1. Marlon James (Jamaica) - A Brief History of Seven Killings (Oneworld Publications)
  2. Tom McCarthy (UK) - Satin Island (Jonathan Cape)
  3. Chigozie Obioma (Nigeria) - The Fishermen (ONE, Pushkin Press)
  4. Sunjeev Sahota (UK) - The Year of the Runaways (Picador)
  5. Anne Tyler (US) - A Spool of Blue Thread (Chatto & Windus)
  6. Hanya Yanagihara (US) - A Little Life (Picador)
Eden izmed žirantov je stokal o težkih temah, ki so ostale v ožjem krogu.

Če gre vse v smeri Yanagiharine A Little Life (prebral, a se izogibam pisanja o njej), nam ne bo lahko. Morda tudi zato raje berem Franzenovo Purity.

nedelja, 16. avgust 2015

Kurt Vonnegut: Klavnica 5

Če bi moral na hitro tvoriti krajši stavek o Vonnegutu, bi občinstvo slišalo obilo nerazumljivega momljanja in besedno zvezo znanstvena fantastika.

Klavnico pet sem bral v prevodu Branka Gradišnika, kar je dodalo svojevrstno, nemara nepotrebno dimenzijo. Všeč mi je njegovo stremenje po slovenjenju ("nalepnica"), malce sem zavijal z očmi pri "Božiču" in "Dresdena", božje pa me je vrglo pri "kseroksiranju". Gradišnik je vsekakor car, a povsem drugačen kot njegov oče, ki je bil car carjev.

Tudi Vonnegut je car, seveda. Kako odpre igro v prvem poglavju! Poglavje sploh ni poglavje, ampak avtorjeva opomba ali kvečjemu uvod - ampak ne, začne se z "Ena". Več kot sijajno.

Potem "Dve".
Čujte:
 Billy Pilgrim se je iztaknil iz časa.
In se je res. Billy Pilgrim preskakuje v času in prostoru, kar Vonnegutu pomaga, da počasi pride do obljubljene teme: do nepotrebnega, spornega bombardiranja Dresdna. Na poti do tja Billy skaklja od rojstva do poroke, od živinskih vagonov do planeta Tralfamadora, ves čas s stoičnim tako gre to.

Veličasten roman s sijajno strukturo.

P. S. Roman je nastal leta 1969 kot osebna refleksija. O dejanskih razsežnostih bombardiranja Dresdna si morda velja prebrati članek v Der Spieglu. Pa ne, da bi različne številke kakorkoli izničile nesmiselnost morije.

torek, 11. avgust 2015

Anuradha Roy: Sleeping on Jupiter

Royeva začne s pravo eksplozijo: mali Nomiti paravojaške enote ubijejo očeta, zato z materjo v dih jemajočem tempu pobegneta. Sledi sirotišnica, ki je pod okriljem sumljivega guruja, in vse, kar sodi zraven.

Dvajset let kasneje je Nomita skupaj s tremi starimi tetkami na vlaku proti mestu Jarmuli. Kar bi moralo slediti, je učinkovit obračun s preteklostjo, a ga ni.

Izredno redko se vprašam, kaj bi storil, če bi mi knjiga, ki jo berem, prišla v roke kot uredniku. Niti rahlo se mi ne sanja, kaj natančno urednik počne, ampak v primeru Sleeping on Jupiter mi je bilo zelo hitro jasno, da bi kot urednik skrpucalo vsekakor zalučal v koš. Booker gor ali dol.

Proza je sicer znosna, a nič posebnega; bolj boli neverjeten razvoj dogodkov, ki pri skoraj 1,3 milijarde prebivalcev v Indiji pripelje na isto mesto neznance, ki so na tak ali drugačen način povezani med sabo.

Da niti ne začnem z obžalovanja vredno osladnostjo:
The ocean was inside him, the impersonal immensity of it. It had frozen solid, it had exploded into a thousand icy pieces and each individual shard pierced him, made him cry out aloud.
Beden roman, muha enodnevnica, ki se ji velja izogniti.

petek, 7. avgust 2015

Gavin Extence: The Universe versus Alex Woods

The Universe versus Alex Woods bi lahko bil povsem berljiv roman, pa ni.

Ko se je sedemnajstletni Alex pojavil na meji v avtomobilu, v katerem je bilo tudi nekaj marihuane in žara s pepelom, so me sicer preplavili občutki že videnega, a v čisto dobrem smislu. Zgodba lepo motovili okoli nesreče, ki je Alexa dobesedno zadela, in to skozi streho hiše, potem pa preide na nekaj klasičnih angleških žanrskih likov, med katerimi sta ekscentrična mati in kajpak starejša goth smrklja.

Zamerim prepogoste izpade, kot je tale:
"The Odyssey's a very old Greek story by a very old Greek man called Homer. And in The Odyssey there are these very beautiful women called sirens who live on an island in the Mediterranean and cause shipwrecks. They sing an enchanting song which lures sailors to their doom."
"Oh," I said.
"Oh." Točno to. "Oh."

Poučevanje se nadaljuje zdaj o filozofiji, potem o homeopatiji, kar zoprno povleče na flancanje izpred dveh desetletij, ki se mu reče Zofijin svet.

Tik pred koncem sem zbesnel in se predal, a s sklepom, da se zaradi dobrih referenc lotim Vonnegutove Klavnice 5.

četrtek, 6. avgust 2015

Fredrik Backman: Mož z imenom Ove

(Prebrano v angleškem prevodu: A Man Called Ove.)

Ove je star 59 let. Vozi saaba. V njegovem svetu ni ničesar med črno in belo.

Ove sreča mačko:
Ove considered throwing one of his clogs at it. The cat looked as if it regretted not bringing its own clogs to lob back.
Poleg romana sem Backmanovo pisanje bral tudi kot psihološki priročnik, ki razkriva marsikatero zoprno moško lastnost. Kar precej sem jih našel, ki jih lahko pripišem tudi samemu sebi.

In moški, ki razumejo vse razsežnosti naslednjega odstavka o noseči Aniti, so pravo ciljno občinstvo:
One evening Sonja came home and told Ove that Anita has been to the doctor. And a week later a Volvo 740 stood parked in Rune's garage. The saloon model.
Roman je znotraj žanra brezhiben. Sijajen. Ganljiv. Presenetljiv. Vse je na pravem mestu in vseh sestavin je ravno prav. Požrl sem ga v slabem dnevu.

Takoj potrebujemo slovenski prevod.


sreda, 5. avgust 2015

Martin Amis: The Zone of Interest

Ne Martin ne Kingsley mi nista pri srcu, a mimo tematike ne morem. 4. avgust 1942 v Auschwitz-Birkenauu je poseben datum. Zato.

Amis ni Primo Levi, to je dejstvo. Zgodba je postavljena na drugo stran ograje KZ in je skoraj popolnoma odrezana od umirajočih milijonov. Razumem namen in poudarjeno ironijo situacije.

Slišimo tri pripovedovalce: Golo Thomsen je nečak Martina Bormanna, Paul Doll je pijanski, nesposbni komandant taborišča, Szmul pa poveljnik čistilne enote Sonderkommando. Zgodbe so popolnoma različne, prevladuje pa Golova obsedenost s komandantovo ženo in poskus interpretacije vpetosti v zločinski sistem.

Jezik gre nekako takole:
She wiped her Mund with a napkin, and her Gesicht readjusted.
Med branjem me je počasi prevzemalo nezadovoljstvo: najprej zaradi pomanjkanja ironije, ki jo obljubljajo recenzije, potem pa zaradi splošne zmede, ki zavlada v strukturi romana. A to sploh ni težava, osebno (in naj podčrtam: osebno) ne morem mimo skoraj popolnega zanikanja obstoja Človeka za ograjo. Amis ni Primo Levi in to seveda tudi ne more biti. Amis piše skozi osebno prizadetost in poglobljeno raziskovanje tematike, ki meji na obsedenost.

Žal zame rezultat ni daleč od Tournierjevega Jelševega kralja.

torek, 4. avgust 2015

Roald Dahl: Moj striček Oswald


Če kdo, potem zna Dahl napisati brezhibno zgodbo. Za otroke in mladino.

Moj striček Oswald je podoben Jonassonovemu Stoletniku: zmerna količina humorja, pomešana z neverjetnimi srečanji, ki se skozi roman vlečejo do bolečine. Če vam je bil Stoletnik všeč, ne oklevajte, vsi ostali pa si lahko travme prihranite.

Odloženo.

sobota, 1. avgust 2015

Že nekaj dni so znani nominiranci za bookerja 2015

Že nekaj dni jih imamo, nominirance za bookerja 2015:
  1. Bill Clegg (US) - Did You Ever Have a Family (Jonathan Cape) 
  2. Anne Enright (Ireland) - The Green Road (Jonathan Cape)
  3. Marlon James (Jamaica) - A Brief History of Seven Killings (Oneworld Publications)
  4. Laila Lalami (US) - The Moor's Account (Periscope, Garnet Publishing)
  5. Tom McCarthy (UK) - Satin Island (Jonathan Cape)
  6. Chigozie Obioma (Nigeria) - The Fishermen (ONE, Pushkin Press)
  7. Andrew O’Hagan (UK) - The Illuminations (Faber & Faber)
  8. Marilynne Robinson (US) - Lila (Virago) 
  9. Anuradha Roy (India) - Sleeping on Jupiter (MacLehose Press, Quercus)
  10. Sunjeev Sahota (UK) - The Year of the Runaways (Picador)
  11. Anna Smaill (New Zealand) - The Chimes (Sceptre)
  12. Anne Tyler (US) - A Spool of Blue Thread (Chatto & Windus)
  13. Hanya Yanagihara (US) - A Little Life (Picador)
Kot vselej poznam le nekaj imen: Marilynne Robinson, ki me z Gilead ni prepričala; Anne Enright obožujem; z McCarthyjem sem se srečal zgolj bežno; Anne Tyler se mi zdi precenjena.

Takoj sem začel brati Anuradho Roy - Sleeping on Jupiter, ker je bila na Amazonu najcenejša, obeta pa eno figo.

torek, 21. julij 2015

Sue Monk Kidd: The Invention of Wings

Večina kongresov Zveze komunistov Jugoslavije je bila bistveno bolj privlačna kot The Invention of Wings. Resno mislim.

Obrtniško delo je sicer opravljeno po vseh standardih: zgodovinsko ozadje je lepo pokrito, izmenjujeta se glasova, ki pripadata sužnji Handful in njeni lastnici Sarah, roman pa ima tudi več kot nekaj nepovezanih strani. In v tem je kleč: vsaka stran posebej je mučna in brez čara, čustva so slabo izražena, priložnosti za korak naprej pa tako neizkoriščene, da boli.
Six years gone. I rolled on the bed, my face to the window. I said: "Mauma, what happened to you?"
Kot rečeno, bili so kongresi ZKJ, na katerih je bilo več akcije. Pa sploh ne govorim o štirinajstem.

Obžalujem 96 centov, porabljenih na Amazonu.

sobota, 11. julij 2015

Martin Fahrner: Steiner ali kaj smo počeli


Pri Fahrnerju bi se zlahka ujel v past branja skozi reminiscence in nostalgijo; spomnim se kajpak svojega dirkalnega kolesa eska s tremi prestavami, nadvse primernega za fijakanje do košarkarskega igrišča, nekaj manj pa za izlet do Mozirja. V Spodnji Rečici je prijazen možakar iz kleti izvlekel orodje in češko raketo spravil nazaj v vozno stanje. Prijatelju z battaglinom potek dogodkov najbrž ni ostal v kakšnem lepem spominu.

Fahrner piše o eskah in favoritih, ampak to ni pomembno. Kar šteje, je njegovo spravljivo pogledovanje v preteklost, zaznamovano z očetom, nogometnim zvezdnikom, razpadajočo družino, odraščanjem in sistemom, ki se je na oporečništvo znal odzvati tudi na nepredvidljiv način. Stričke in babico sem naravnost vzljubil.

Prijetno.

četrtek, 9. julij 2015

Manuel Manzano: Zajec in pol


Zakaj ji je prerezal vrat? Zakaj jo je potem izmaličil in jo razkosal na dele, jih skuhal, pomešal z rižem in jih postregel Tamagočiju?
Gabriel je slepec, ki mu poči živec tako zelo, da fenta rodno mater, mimogrede skuri parček sosedov ter se poda na opotekajoč, naključen pohod po soseščini. Črna kriminalka je s svojim globoko temačnim humorjem tako skrajna, da se - kljub temu, da dobro prenašam podobne ekscese - po branju nisem počutil ravno izpolnjen. Kljub izvrstnemu pisanju mi je ostal občutek krivde, in tega si ne znam pojasniti. Zanimivo.

ponedeljek, 6. julij 2015

Dacia Maraini: Dolgo življenje Marianne Ucrìa


Gluhnemost daje Marianni v njeni plemiški družini prav posebno mesto, začenši s poroko gospodom stricem Pietrom.

Navduševal me je sedanjik, ki lepo preskakuje časovne luknje. Poglavja se začenjajo nekako takole:
Pri veslih sta Saro in Raffaele Cuffa. Čoln z enakomernimi sunki drsi po mirni črni vodi.
Zgodovinsko, ekonomsko in socialno ozadje je razdelano do podrobnosti, o katerih seveda ne morem soditi, jim pa zlahka verjamem. Pozabite Harrisa.

V pripovedi ni dokončnih sklepov, dvomi ostajajo dvomi, hrepeneča ljubezen, ki nepričakovano vznikne, pa ... tukaj se bom kot dober državljan kajpak vzdržal pokvarkov. Roman v svoji nedeterminiranosti ni drugačen od našega običajnega življenja. In to je dobro.

Zelo dostojen izdelek, ki pa me ni prav nič vznemiril.

nedelja, 21. junij 2015

Lars Gustafsson: Čebelarjeva smrt


Poslušajte tole: "Predigra: Nekega jutra v Chiosbergenu se pripovedovalec poslovi." In se res.

Za njim ostanejo rumena beležnica, modri zvezek in strgana beležnica, v njih pa zapiski ljudskega učitelja, ki umira za rakom.
In tukaj sem stal jaz in neko žensko zrelih let, ki je bila očitno ljubezen mojega življenja, predstavil svoji ženi.
Vljudno in pozorno sta se sprehodili po potkah in skozi nasade rož. (Hiša je bila takrat, leta 1970, počitniška hišica.)
Pazita se čebel, sem rekel. V tem času so nemirne. Dokaj napadalne so.
Samo zasmejali sta se.
Vrt je majhen. Ne traja dolgo, da ga obhodiš. Kar dosti časa sta si vzeli.
Fragmentirano, a vselej dobro povezano pisanje o bolečini, otroštvu in umiranju para bralčevo dušo. Večplastnost pripovedi je izjemna; primesi utopije so v neveščih pisateljskih rokah večinoma usodne, v Čebelarjevi smrti pa prinašajo redko viden literarni presežek. Nimam besed, res jih nimam.

Gustafsson je zame eno izmed velikih odkritij tega leta.

Marie Nimier: Kraljica tišine


Mala Marie izgubi očeta v skoraj deanovski prometni nesreči aston martina DB4. Poleg očeta v avtu sedi tudi nenavadno lepa ženska.

Spraševanju, kdo sem jaz in kdo je bil moj oče, se Marie ne more ogniti. Praznina, kjer bi morala v življenju ikoničnega očeta biti mala hčerka, bralcu trga srce. Reka Sena, ki se pojavi dvakrat, ta občutja še dvakrat podčrta.

Nimierjeva se ne ozira na tanko mejo, ki loči romanesknost pisanja od popolne introspekcije, in jo skorajda v vsakem trenutku brez pomislekov prestopa.

Dobro je. (Če odmislim grozodejstva, ki se v prevodu dogajajo nad povratno svojilnimi zaimki.)

sobota, 20. junij 2015

John Fowles: Mag


Kratko obvestilo: Fowlesovega Maga morate v življenju prebrati natančno enkrat.

Naredil sem napako. Bral sem ga drugič. Obžalujem.

sobota, 13. junij 2015

Toni Morrison: Ljubljena


Veste, kaj je fazni zamik? Razlika med fazama dveh nihanj z enako frekvenco?

Točno tako sem se počutil ob Ljubljeni. Naj dam primer:
Temna prešita odeja z oranžnima krpama je bila tam z njima, ker jo je Ljubljena hotela imeti blizu pri sebi, kadar je spala. Dišala je kakor trava, na otip je bila kakor roke - nespočite roke delovnih žensk: suha, topla, raskava. Denver je govorila, Ljubljena poslušala in obe sta si po najboljših močeh prizadevali, da bi ustvarili, kar se je res zgodilo, kakor je bilo v resnici, nekaj, kar je vedela samo Sethe, ker je samo ona mislila na to in je potem imela čas, da je to izoblikovala: kakovost Amyjinega glasu, njen dih, kakor bi gorel les.
Vem, da je pasus odličen. Čutim, da je odličen. Verjamem, da je odličen. In vendar ga ne ujamem v smislu in vseh čustvih, ki bi morala izbruhniti na plan. Celo branje je bilo zame en sam, tragičen fazni zamik.

Že od nekdaj vem, da mi Morrisonova ne ustreza. Lahko bi se poslušal, preden sem Ljubljeno spet prijel v roke.

Z lahkoto uporabim izredno prikladen izrek: Nije žvaka za seljaka.

petek, 22. maj 2015

Thomas Pynchon: Mavrica težnosti


Nekoč, pred davnimi časi je bila na vogalu Cankarjeve in Župančičeve knjižnica Ameriškega centra. Iz nje sem odhajal s kupi ameriških romanov v - zame - nepredstavljivo razkošni trdi vezavi, se spoznaval z Normanom Mailerjem in podobnimi avtorji ter se vsakih nekaj mesecev neuspešno zaletaval v kriptičnega, neberljivega Pynchona.

Presenečen sem, kako malo se človek spremeni v nekaj desetletjih. Odloženo.

nedelja, 17. maj 2015

Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom


Ne vem, kdo bi dandanes segel Zupanu do vrha pete bojda legendarnih rumenih kavbojskih škornjev, res ne vem.

Zupan je zdivjan, razbrzdan konj. Njegov Menuet za kitaro se zlahka kosa z uvodom v Célinovo Potovanje na konec noči. Zupan je, če moram med puljenjem nohtov to seveda priznati, moj najljubši slovenski pisatelj. Stari znanec od mojega sedemnajstega, osemnajstega leta.

Džeki iz Igre s hudičevim repom je anti-junak, ampak ne na klasičen slovenski način; plava po svojem močvirju čustev, se ogleduje v odsevih, poskuša izplavati, spet malce brbota po blatu, in se pri tem ne smili niti bralcu niti samemu sebi.

Razmerje do Lide je zupanovsko, noro, orgazmično, sovražno, krvavo. Spet, ob tretjem, četrtem, petem, kaj vem katerem branju, me je potegnilo vase. E. L. James in sorodni pisuni bi se od Zupana lahko kaj naučili.

Sijajno.

Zupan je Zupan.

nedelja, 10. maj 2015

Blaise Cendrars: Moravigne


Bret Easton Ellis na način zgodnjega dvajsetega stoletja. Moravignu se meša na kvadrat in na norem, neverjetnem potovanju ne bo tabuja, ki ga ne bi prekršil. Nekatere bizarnosti so tako daleč izven sprejemljivega, da si jih ne upam niti omeniti.

Vmes Cendrars tolče z neznosnimi traktati:
Ženska je zla. Zgodovina civilizacij nam kaže sredstva, s katerimi so se moški branili pred pomehkuženjem in poženščenjem. Umetnosti, religije, doktrine, zakoni, nesmrtnost so samo orožje, ki so ga izumljali moški, da so se z njimi upirali vsesplošni veljavi ženske. Žal je in bo ta brezplodni poskus vedno docela zaman, kajti ženska zmaguje nad vsemi abstrakcijami.
V romanu sem našel fragmente zgodbe, ki bi lahko zgradili sijajen roman, a jim to ni uspelo. Zoprno, moreče, ostudno branje.

petek, 8. maj 2015

Géza Ottlik: Šola na meji


Počasi si uresničujem željo in dopolnjujem svojo zbirko XX. stoletje, vmes zlagoma berem, navdušenje pa se mi ohlaja.

Ottlik ni nič drugega kot en velik car: pisatelj, prevajalec, matematik in avtor enega izmed najpomembnejših del na področju teorije bridža.

Ko sem padel v Šolo ob meji, zgodbo o gojencih vojaške šole med svetovnima vojnama, se mi je zazdelo, da bo roman plaval z glasom, podobnim Škvoreckemu. Blizu, a ne popolnoma. Prepletajoče se pripovedni niti so solidne, a ne več kot to. Počasno kapljanje časa v vojašnici je pravzaprav zelo dobro, a ga pokvari glavni karakter, zoprn, zamerljiv, zmeden, nenehno besneč fantè.

Čudna godlja, tale Šola na meji. Ne vem, čemu se lahko zahvali za svojo slavo, in me pravzaprav niti ne zanima.

nedelja, 3. maj 2015

David Mitchell: The Bone Clocks


Brskam po knjižnici in po spominih. Ne morem verjeti, a vse kaže, da obožujem Davida Mitchella, in to na en tak čuden, sovražen način.

Za vse nejeverne Tomaže, predvsem pa za samega sebe prilagam slikovni dokaz.


Black Swan Greena se praktično ne spomnim, lahko pa zagotovim, da si Cloud Atlas, Ghostwritten (Tuje pero) in number9dream delijo nekaj ključnih značilnosti. Zelo (zelo zelo) prepričljivo prozo, ki kipi od energije; ohlapno povezane zgodbe, ki prehajajo ena v drugo v ozkih tunelih in tkejo zanimive vzorce; imaginativno komponetno, meječo na znanstveno fantastiko.

The Bone Clocks je bil nominiran za bookerja 2014. Klasični kompleksni Mitchell:
Commuters sway like sides of beef and slump like corpses: red-eyed office slaves plugged into Discmans; their podgier selves in their forties buried in the Evening Standard; and nearly retired versions gazing over west London wondering where their lives went.
 Duhovit kot hudič:
... contemplating that, while the wealthy are no more likely to be born stupid than the poor, a wealthy upbringing compounds stupidity while a hard-scrabble childhood dilutes it, if only for Darwinian reasons. This is why the elite need a prophylactic barrier of shitty state schools, to prevent clever kids from working-class postcodes ousting them from the Enclave of Privilege.
Mitchell v hipu vzpostavi učinkovite like, ki zlezejo pod kožo, začenši s smrkavo najstnico Holly Sykes, ki ji sledimo skozi dolge romaneskne okljuke. Vznikneta še dve močnejši osebi, Hugo Lamb in Crispin Hershey, pri katerem se ne morem otresti suma, da gre za rahlo aluzijo na Philipa Hensherja.

Dokler se roman dogaja v resničnosti ali v sprejemljivem robu imaginarnega, je branje vrhunsko. Prvi dve tretjini, tam nekje. Ne rečem, saj sem se vprašal, čemu služi Hugo Lamb in zakaj je treba secirati vsak njegov korak, ampak to so podrobnosti.

V zadnji tretjini se Mitchell žalibog odloči za manjšo mistično vojno, ki para živce. Povsem nepotreben vložek, ampak, kaj hočem, to je Mitchell. Kakšnih sto, dvesto strani se splača preglodati, da se prebijemo do sklepnega poglavja z apokaliptično Irsko in Holly kot babico. Sijajno branje, če - spet - odštejem posiljen zaključek z deus ex machina. Hja.

Mitchella pravzaprav bolj sovražim kot obožujem. Kar nekaj ran si bom moral še izlizati, preden se bom lotil The Thousand Autumns of Jacob de Zoet. Če sploh. Če sploh.

sobota, 2. maj 2015

Celeste Ng: Everything I Never Told You


Lydia is dead. But they don't know this yet. 1977, May 3, six thirty in the morning, no one knows anything but this innocuous  fact: Lydia is late for breakfast.
Izvrstna otvoritev, četudi gre za Amazonovo knjigo meseca.

Hčerkina smrt je katalizator za družinsko in osebno očiščenje, ki gre od staršev do otrok. Če Celeste Ng berete v smislu lastne refleksije, je roman pravzaprav odličen. Proza je nad obrtniškim povprečjem, a daleč od česa nepozabnega.

Motijo klišejska ponavljanje materinih frustracij glede zamujenega študija medicine - Ngova bi nemara lahko našla kakšen boljši notranji vzgib.

Očetova želja po vključenosti v družbo postane smrtonosna, ko jo projicira na hčerko:
"Promise me," he said, "that you'll get along with everyone. You can never have too many friends. " And Lydia closed her eyes and nodded.
Srce parajoče. A spet: srce parajoče v smislu dobro zamaskirane literature za družinsko samopomoč.

Preberite in potem primite v roko Kjung Suk Šinovo Prosim, pazi na mamo.

sobota, 25. april 2015

Friedrich Dürrenmatt: The Pledge

Roko na srce, mislil sem, da sem z Dürrenmattom opravil, a me je The Pledge s kupčka treh priporočenih knjig zbezala iz območja ugodja. Pri romančku mi ne ustreza pravzaprav nič: švicarska proza, Dürrenmatt, detektivka, siva naslovnica, male tiskane črke, nič. Ampak ...

The Pledge prinaša udobno branje, in to kljub prvoosebni naraciji, ki odstopa od pričakovane (prva oseba in potem večinoma citirana prva oseba). Všeč mi je, kako se Matthäi z vso silo zapiči v umor in na njem obvisi kot pitbul.

Konec je znotraj žanra verjetno vsaj bogokleten, če že ne kaj več. Ljubiteljem detektivk zna zadnjih nekaj strani povzročati fizične bolečine, se mi zdi. A kdo sem jaz, da bi sodil.

četrtek, 23. april 2015

John Williams: Stoner

Naj vas ne zavede faktografska, izčiščena proza:
William Stoner entered the University of Missouri as a freshman in the year 1910, at the age of nineteen.
Zaokrožena življenjska zgodba univerzitetnega učitelja, ki iz kmečkega okolja stopi globoko v službene intrige in več kot zapletene čustvene odnose, zna na trenutke zgrabiti bralca za goltanec z vso silo in ga potegniti v stoično žalobnost.

Nisem prepričan, da bi Stoner z nekaj več poetike bil še vedno Stoner. Roman je pač takšen, kot je. Drugačen, in zato vreden branja.

Ko boste končali, preberite še Isherwoodovega Samca in primerjajte vtise. Zna biti zanimivo.


sobota, 18. april 2015

Elizabeth Strout: Olive Kitteridge


Berem po priporočilu! To se ne zgodi vsakih deset let, verjemite.

Dve stvari sta, ki dvigneta Olive Kitteridge daleč nad sivo romaneskno povprečje. Najprej je tu provokativna tehnika, pri kateri Stroutova glavno junakinjo prikazuje skozi zdaj kratke, zdaj malce daljše odbleske v zgodbi drugih ljudi. Zaspano, obmorsko mestece predstavlja izjemno primerno kuliso, tako sijajno, da sem bil skorajda osebno prizadet, ko se je del pripovedi prenesel v velemesto.

Drugi del uspeha prinese soočanje s starostjo, odtujenostjo otrok, sebičnostjo, zanikanjem in spoznavanjem samega sebe. Presežek, a še vedno daleč stran od naj-vseh-časov The Sea, the Sea Iris Murdoch.

Vredno branja.

Mark Twain: Prigode Huckleberryja Finna

Twainove Prigode Huckleberryja Finna sodijo ob Moby-Dicku, Velikem Gatsbyju, Na cesti, Varuhu v rži in podobnimi med temeljna dela ameriške književnosti. Ne trdim, da je vse to treba prebrati, a tako pač je.

Huckleberry Finn redno najde svoje mesto v medijih, ko se ta ali oni čistun obregne ob črnuha in ga hoče zamenjati vsaj s sužnjem, če že ne Twaina popolnoma prepovedati in izgnati z obličja Zemlje. Za otroke gre, kajneda.

Roman je treba brati, ker odlično odslikuje čas in družbena razmerja, pri tem pa učinkovito uporablja junakove notranje dvome zaradi pobega z Jimom. Tukaj ne gre mimo občutka nezasluženega razkošja, ko veš, da si v rokah prevoda Janeza Gradišnika.

A kakorkoli obračam, moje najljubše Twainovo delo ostajajo Prigode Toma Sawyerja, ne nazadnje tudi zato, ker nikoli niso dolgovezne.

nedelja, 12. april 2015

Paula Hawkins: The Girl on the Train

Nisem vedel, da obstaja modni trend, ki se mu reče amnezijska grozljivka. The Girl on the Train igra - in baje zmaga - ravno v tej ligi.

Trije ženski glasovi, Rachel, Anna in Megan, počasi odvijejo zgodbo, ki se začne s pogledom alkoholistke z vlaka na čudovit par v povprečni podeželski hiši.

Prvo polovico sem požrl na mah, potem pa se mi je branje začelo počasi ustavljati. Grozljivk in detektivk se izogibam, kolikor se le da, čeprav obrt cenim. Spoštujem tudi lectarje, a vsakomur svoje.

Hawkinsovi je nedvomno uspel tehnično brezhiben roman, ki z nosilnimi glasovi dosega meje žanra, ob tem pa z alkoholno pozabo, ki je tukaj ključna, škodi samemu suspenzu. Zamerim.

In zamerim tudi razpredanje proti koncu, ko se kot pri kakšnem podrobnem carinskem pregledu pred nami zvrstijo vsi storilčevi vzgibi.

Za ljubitelje dotične panoge, vsem ostalim pa želim hitro amnezijo.

ponedeljek, 6. april 2015

Adolf Muschg: Albisserjev razlog


Bolj kot kriminalka je Albisserjev razlog podrobno seciranje tragičnega odnosa med psihiatrom in pacientom. Presenetljivo sveže in vsekakor doživeto, pri čemer ne gre pozabiti Muschgove osebne izkušnje z ekstremno hipohondrijo, a ne dovolj, da ne bi na polovici omagal.

sobota, 4. april 2015

Terry Pratchett, Neil Gaiman: Dobra znamenja


A poznate tisto, ko odprete knjigo, preberete pol prve strani, presenečeno zazijate, zaprete knjigo in se vrnete na prvi korak, tokrat resnično počasi?

Prepriča že prvi sijajni dvogovor med angelom Aziraphalom in demonom Crowleyem, ki je bil takrat še plazilec, "čigar ime se je glasilo Crawly, čeprav je razmišljal, da bi ga spremenil. Sklenil je, da ga to ime ne opiše."

Pratchett in Gaiman sta se lotila ničesar manj kot apokalipse, na katero oba uvodna lika, prikladno pomešana med ciljno občinstvo, čakata dolga stoletja. Ambivalentna napetost med angelom in demonom, vrhunsko vpeljevanje močnih likov, pospremljeno z obrobneži, blazne opombe pod črto in kajpak nepredstavljivo dober humor naredijo obvezno branje za vse, ki:

  1. ste nekoč davno znali na pamet vse bravure iz Štoparskega vodnika po galaksiji, pa niste verjeli, da bi kdo lahko napisal kaj podobno duhovitega;
  2. ste pogledali Monty Pythonovo Življenje po Brianu več kot enkrat;
  3. ste oboževalec bodisi Pratchetta bodisi Gaimana, kar jaz nisem;
  4. niste nič od zgoraj naštetega.
Pa kaj, če se zgodba v procesu špiljenja apokalipse morda celo malce vleče - humorni drobci in referenčne eskapade držijo strukturo pokonci od začetka do konca.

Kar je bil Alojz Kodre za Douglasa Adamsa, je Boštjan Gorenc - Pižama za Pratchetta in Gaimana.

Knjiga, ki jo mora razsoden človek kupiti v trdi vezavi.

nedelja, 22. marec 2015

Kenzaburo Oe: Osebna zadeva


Oe ima v Osebni zadevi, takole na palec, dve večji težavi: dominanten vpliv eksistencializma in Birda, ki je antijunak. Še posebej Slovenci smo se le-teh prenažrli že pred desetletji.

S pisanjem, ki ga žene predvsem osebna izkušnja, je vse v najlepšem redu. Bird je razpet med dojenčka z možgansko okvaro in divje razmerje s Himiko. Tudi to je okej.

Kar me bega, je, da sem roman prebral na mah, pri tem pa sem se počutil, kot da sem za debelim steklom v akvariju, povsem ločen od sveta, ki se me sploh ne dotakne.

Pa bi se me lahko. Res škoda.

sobota, 21. marec 2015

Kevin Brooks: Martin Pujs


Hudičev ukolje sem, pa ukolje ke ... če hoče kdo še enkrat porabit moje prazne flaše, bo moral zanje plačat. Jest jih že ne dobim zastonj, veš.
Pijanski Martinov foter me je takoj zvlekel v spiralo dogodkov. Imamo truplo, nehotenega morilca, družinsko stanje, ki kliče po Centru za socialno delo, in ljubitelja detektivk. Hja, pa še fatalko Alex za povrh.

Brooks zna povedati zgodbo, in to - presenetljivo - iz zornega kota storilca. Storilca v narekovajih, pravzaprav, kar je intrigantska podrobnost. Vmes zapade v deloma patetična samoopazovanja, kar človek brez vsakršne škode preskoči, a nit ostane nedotaknjena.

Martin Pujs preskoči okvire mladinskega in detektivskega žanra ter kliče po bralcu, ki se s tem lahko sprijazni.

Moja enajstletnica je uživala, jaz pa pravzaprav tudi.

četrtek, 19. marec 2015

Friedrich Dürrenmatt: Naročilo


"O opazovanju opazovalca opazovalcev." "Novela v štiriindvajsetih stavkih."

Pretenciozno pisanje se začne s Kierkegaardovim navedkom, ki zaznamuje celotno zgodbo. Nisem užival.

Priznam, iskal sem podobnost z Beckettovimi Neimenljivimi, in ostal razočaran.

Izredno primerno za plašenje salonskih intelektualcev.

nedelja, 15. marec 2015

R. J. Palacio: Čudo

R. J. Palacio seka.

"Auggie" August Pullman ima genetsko deformacijo obraza. Ko z desetimi leti prvič stopi iz družinskega kokona v šolo, se znajde v središču pozornosti, in to ne na najboljši možni način.

Ne rečem, prvih 82 strani je zelo trdnih, a se vmes pobliskavajo obrisi déjàvujev. Augustovo pripoved potem prevzame sestra Via, ki preda štafeto prijateljici Summer - in sijajna zgodba o čustvih, prijateljstvu, izdajah, otroških zločinih in tem, kako je v življenju treba biti kanček bolj prijazen, kot je nujno, poleti do neba. (Naj vseeno zoprno dodam: Kje je Julianov glas? Zakaj se roman ne konča pred Lebdenjem?)

R. J . Palacio se na polno udari z Greenovo Krive so zvezde.

Pripravite robce.

Kapo dol Boštjanu Gorencu - Pižami za prevod in založbi Ocean, za katero še nikoli nismo slišali, za pogum.

José Saramago: Kameni splav

Ideja je nora: kamen s plaže, zalučan v morje; črta, zarisana z brestovo palico; neskončna nit nogavice; jata škorcev, ki sledi Joséju Anaiçu; zemlja, ki se trese - iznenada se Iberski polotok odlepi od Evrope in začne svojo pot po morjih in oceanih.

Kameni splav je nastal devet let pred Esejem o slepoti. Če bi to vedel med branjem, ne bi ves čas trepetal, da se bo zgodba sprevrgla v neponovljivo norijo Eseja. Pa se ne.

Begalo me je še nekaj reči: čemu služi pretirani misticizem kamna-škorcev-niti-palice? Ali ni preigravanje morebitnih političnih odzivov že skorajda dokumentarno? Kaj je Saramago pravzaprav poskušal povedati s prepletanjem usod petih ljudi na konjski vpregi?

Kameni splav se splača prebrati predvsem zaradi geopolitičnega prebliska, ki mu ne najdem para, a če je v vašem življenju čas za samo enega Saramaga, potem mora ta biti Esej o slepoti. Zgodba, ki vas spremlja celo življenje.

nedelja, 8. marec 2015

Chimamanda Ngozi Adichie: Half of a Yellow Sun


Adichiejeva je buldožer, ki brez oklevanja odrine svojo zgodbo v ravni črti od začetka do konca. Niti sekundo ni treba razmišljati, kam sodi kakšen lik in kaj ga tare. Vse je na svojem mestu.

Če bi moral izbirati osrednjo osebo, bi najbrž pokazal na Ogwuja, služabnika, ki ga spremljajo ostro izrisane osebnosti Odenigba, Olanne, Kainene in Richarda. A bolj kot za njihove človeške zgodbe gre v romanu za zgodovinski kontekst Nigerije in Biafre, tistih nedoumljivih grozot, ki se nas, Evropejcev, nikoli ne dotaknejo dovolj, niti če izbruhnejo v Srebrenici.

Branje zato poteka po dveh tirih, izobraževalnem in globoko osebnem, ki sta trdno prepletena, kar je Adichijeva dokazala že v Americanah. (Vem, berem v napačnem vrstnem redu.)

Roman je bil prejkone spisan z osebnim namenom, kar je za oddaljenega bralca morda slaba, nikakor pa ne moteča novica. Pogrešal sem premik likov zunaj socialnih okvirjev, kar sploh ne bi bilo težko, saj za to ves čas obstajajo primerne napetosti, a tega žal ni.

Če morate prebrati en sam roman Adichijeve, preberite Americanah. Ampak tudi tale ni slab.

Neel Mukherje: The Lives of Others



Neel Mukherje v enem izmed najbolj presenetljivih obratov leta 2014 po polovici romana ubije povsem dostojno zgodbo in mrkne v daljavi. Za njim ostane obupan bralec in zavedena AS Byatt, ki je - predvidevam - knjigo modro odložila že prej.

nedelja, 8. februar 2015

David Nicholls: Us


Nicholls je bil nemara največje presenečenje med nominiranci za bookerja 2014. Pojasnilo skrajno korajžne žirije je bilo dokaj izmuzljivo:
Us is the history of a family, recounted over the course of what may well be their final weeks together. It's a comedy about the demands of living together, about parenthood, about the relationship between reason and emotion, art and science, parents and children, middle-age and youth.
Z Nichollsom sem se že krepko opekel. Izid One Day je pospremil izpad verske blaznosti Hornbyja, Parsonsa in podobnih tičev, o čemer sem primerno stokal že na Knjižnih moljih. One Day je kajpak zgolj kakovostna plaža. Velikokrat se obnašam kot zloglasni Mujo z likalnikom in zvonečim telefonom, zato sem takoj naročil še Starter for Ten. Ki je - opa! - že prvovrstna plaža, nad katero se niti najmanj ne zgražam.

In potem booker. Bral sem kot po jajcih, da ne bi česa spregledal.

Biokemika Douglasa sredi noči zbudi žena Connie (nekdaj divja babnica, Douglas na minus prvo potenco) in mu sporoči, da je njunega zakona po dobrih dvajsetih letih konec. Naj vseeno gresta s sinom na potovanje po Evropi?

Odlični so pitijski in včasih kriptični naslovi poglavij. Dobra je obrtniška obdelava zgodbe. Napetost med nekompatibilnima akterjema je izjemna (v 93. poglavju boste našli dober povzetek vsega, kar ju tišči), oba otroka sta v zgodbi na primernih mestih. Za opisom Jane zna biti nekaj globljega. Humor je v prvi polovici na povsem primerni ravni:
I'd drunk a little too much and after a long evening of being alternatively patronised and ignored, I had not warmed to my rival, who was of the school that thought the solution to disease and hunger lay in longer and better rock concerts.
Med branjem so si mi začeli živčki po malem parati ob dolgoveznih in dokaj pretencioznih flancanjih po galerijah, za kar sumim vpliv Donne Tartt, in povsem tehnicističnih opisih iskanja sina, za kar je zagotovo kriv John Green.

Roman sem v miru prebral do konca, a vam zagotavljam, da Nicholls še vedno igra v svoji stari ligi. Branje za na plažo. Žal mi je.

četrtek, 22. januar 2015

Meg Wolitzer: The Interestings


Med poletnimi počitnicami se v šotoru znajdejo Ash, Goodman, Jonah, Ethan, Cathy in Jules, slednja praktično po nesreči, saj nikakor ne ustreza arhetipu bogataškega pamža, ki ga boli glava od preobilja. Ne morem opisati globoke hvaležnosti, ki me je zajela, ko zgodba ni zašla po zlajnani poti Goldingovega Lord of the Flies ali Garlandove The Beach. Res, ne morem.

Wolitzerjeva nas s toplo, nežno dlanjo vodi skozi izredno lepo speljane (oprostite mi za to, ampak je res: franzenovske) okljuke. Vsakemu zavoju posveti pravo mero pozornosti, v njem postane, se ozre okoli in nadaljuje. Zenovsko. Pomirjujoče in vselej povsem zanesljivo.

V romanu je ravno prava mera distance:
Love could not be explained. Jules Jacobson-Boyd would eventually know this when she became a therapist, but now Jules Jacobson knew it anecdotally, and she felt suddenly snide and defensive in response to it. Furious, actually.
Preseneča, kako Wolitzerjeva nikogar od likov ne obsoja in kako sodbe ne pričakuje niti od bralcev.

Preseneča, kako zlahka bi se zgodba zlahka končala po vsakem poglavju, pa bi roman vseeno imel sijajen zaključek.

Preseneča, kako je zaključek zaokrožen in smiseln.

Preseneča, kako za Meg Wolitzer do danes nisem vedel, četudi sumim, da se v tretji vrsti moje knjižnice skriva nekaj z njenim imenom.

Če ste uživali v Popravkih ali Svobodi, je The Interestings tisto, kar ste iskali.

Priporočam.

Slavko Pregl: Priročnik za klatenje


Haiku.

Haiku za smrkavce. 

Vsaka. Beseda. Na. Pravem. Mestu.


sobota, 10. januar 2015

John Green: Kdo si, Aljaska?

Še ena guslarska Johna Greena. Paper Towns in Aljaska sta v srčiki ista zgodba: smrkavec z nizko samopodobo, ki mu atraktivna, razgledana Aljaska Young nudi nesorazmerno veliko pozornosti. Punca neke noči izgine. Sledi travma, neskončno brskanje po sledeh in konec na trhlih nogah.

Intrigirajo me avtorji, ki preskočijo iz trivialne literature v prvo ligo: Greenova Krive so zvezde, Kingov The Stand in DBC Pierrov Vernon God Little, denimo. Kdo si, Aljaska? nikakor ni med njimi.

Romanček boste mirno prebrali in nanj v hipu pozabili, vaši najstniki pa bodo še kar zadovoljni. Je pa - če si dovolim glasbeno analogijo - med One Direction in Rise Against seveda bistvena razlika.

sobota, 3. januar 2015

Christopher Isherwood: Samec



Colm Tóibín je razmeroma povprečen obrtnik, pri Hollinghurstu človeku odmre pol možganov od dolgčasa, Hensher je izjemen. S seznami piscev LGBT, kot je tale na Wikipediji, si ne morem pomagati, razen če sem zakrknjen homofob in bi ob tematiki, ki rahlo odstopa od Cvetja v jeseni, tvegal srčni zastoj.

Isherwoodov Samec je literatura LGBT? Gandhi je bil znani ljubitelj zračnih, bombažnih oblačil?

Samec je predvsem vrhunski roman, ki šokira z dolgo, napeto krivuljo pripovedi. Od: "Prebujanje se začne z besedama sem in zdaj." Do pretresljivega, presenetljivega in malce ciničnega: "Oboje bo treba kmalu, čim prej, odpeljati stran in odvreči."

George je star profesor in pooseblja vse tisto, kar normalne družine popredalčkajo kot "norec na koncu ulice". V dnevu, ki sega od prebujanja do odvoza smeti, potujemo skozi ure in preko fragmentov ugibamo o življenju glavnega igralca, njegovega izgubljenega partnerja, na smrt bolne tekmice, študentov in kennedyjanske Amerike, ki jo še vedno boli glava zaradi Hruščova, Kube in vseobsegajočega potrošništva. George je naš zvesti vodnik ter nadležni kritik duha časa in samega sebe.

Isherwooda sem vrinil med branje Meg Wolitzer. Ni mi bilo žal.