sreda, 5. julij 2017

Alexandre Seurat: Neroda

Serautova Neroda je eden izmed psihično najzahtevnejših romanov, kar sem jih bral.

Ob prvem stavku, ko učiteljica izjavi, da je prepozno, se mi je zazdelo, da mi je na prsi legla neizmerna gmota. Dihanje je bilo čedalje težje. Občutek neizbežnosti usode je ... neopisljiv.

Leta 2009 je osemletna Marine Sabatier izginila neznano kam, ta roman pa je ena izmed možnih zgodb o njej. Stara mati, teta, brat, učiteljica, ravnateljica, zdravnica, žandarka in ostali - glasovi s svojim videnjem izredno nerodne deklice, ki je vedno vsa v modricah, orišejo otroštvo, kakršnega nihče ne bi smel imeti, in sistem, ki ob manipulativnih starših razpade na prafaktorje.

Glasovi so si narativno preveč podobni,a to ne moti. Dianinega/Marininega glasu ni, in to je tista pika na i, ki loči dober roman od vrhunskega. Noro.

Andrej Kurkov: Piknik na ledu

Iz teme kuhinje se zaslišijo počasni koraki pingvina Miše. Lahko po tej izjavi v romanu sploh še gre kaj narobe?

Zgodba o piscu nekrologov zložno napreduje iz poglavja v poglavje. V zraku nenehno visi nerazložljivo upanje, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo. Pa se ne.

Odloženo.

Feri Lainšček: Nedotakljivi

Lainščkov mit o ciganih, iz katerega veje pristna energija, me ni potegnil v branje. Nekaj manjka. Odložil sem ga s kančkom razočaranja. Nad samim sabo.