nedelja, 31. julij 2016

John Green: Katherine, Katherine

Če so bila Lažna mesta še pogojno prebavljiva, roman Katherine, Katherine kljub obetavnemu humorju ni užiten. Zamenjajte Whitmana z matematiko, Margo s Hollis, in že je tu nov Greenov guslarski izdelek. Porazno.

Margaret Mezzantini: Ne premikaj se

Mezzantinijeva me z romanom Novorojen ni prepričala. Slaba izkušnja in bedna naslovnica sta bili klavrni popotnici za branje Ne premikaj se.

Napaka. Ogromna napaka.

Na osemindvajseti strani me je razsvetlilo: Penélope Cruz je Italia v Castellittovem filmu. Redko vidim film pred knjigo, obratno pa še redkeje.

Zgodba je tako klišejska in predvidljiva, da boli. Kirurgova hčerka doživi prometno nesrečo s skuterjem, kar je zgolj pripovedni pripomoček za Timoteove reminiscence na razpetost med glamurozno Elso in tretjeligaško Italio. (Stežka to rečem, a Penélope Cruz je bila tako šokantna v svoji filmski vlogi, da je tudi Mezzantinijeva ni mogla ubesediti bolj prepričljivo.)

Avtorica od faktografskega prvega do pitijskega zadnjega stavka naslika orkanski metež čustev, razpetosti, krivice in krvave ljubezni, ki je tako prepričljiv, da sem moral po vsakem poglavju, dveh roman odložiti, skočiti v vodo, osvežiti stran na tablici ali poklepetati s prvo žrtvijo, ki je bila pri roki. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi. Res ne vem.

Nor roman.

Harper Lee: Če ubiješ oponašalca

Medtem ko ves civiliziran svet prebira Pojdi, postavi stražarja (recimo Hermiona), sem med brskanjem po luknjičastem spominu osupnil nad tem, da:
  • nisem prebral Če ubiješ oponašalca;
  • nisem gledal filma;
  • nimam niti najmanjšega pojma, o čem Harper Lee govori.
Kar je pravzaprav čudovito, ker sem roman lahko bral kot nedolžen otročiček. Navdušen nedolžen otročiček. 

Šestletna Scout ima prekrasen pripovedni glas, ki ne vztrepeta niti v najhujših trenutkih. Postavitev v južnjaški Maycomb in njegove notranje napetosti je izjemna. Liki, od pravičniškega Atticusa do Booja Radleya, so, kot bi jih prerisal iz Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja. Dileme so večne.

Odličen roman in obvezno branje. Nikoli ni prepozno, kajneda. 

Alek Popov: Misija London


Prva z morskega kupčka. Na kindlu človek ne dobi pravega občutka, koliko zares prebere. Dva tedna zmernega branja ob vseh ostalih obmorskih stvareh sta videti takole:
Ni slabo.

Ko sem bolgarski sodelavki po telefonu omenil, da - o, prosvetljenec! - berem Misijo London, bi lahko prisegel, da sem slišal, kako je zavrtela beločnice navzgor. Zavladala je rahlo pokroviteljska tišina in nerazločno momljanje. 

Popov je kot romanopisec pop zvezda in po Misiji je bil posnet tudi film. Dozdeva se mi, da ga imajo Bolgari že poln kufer, kar moram še preveriti.

Zgodba je postavljena na bolgarsko veleposlaništvo v Londonu in je na začetku pravzaprav dokaj duhovita. Hahljal sem se ob znanih prizorih negotovega nastopa novega šefa in paniki podložnikov. A razlogov za zadovoljstvo je bolj malo, pripoved kaj hitro postane pretenciozna in vsako sekundo postavi pred bralca nov neverjeten zaplet. 

Zadnjo tretjino sem prebral po diagonali in knjigo zalučal daleč stran. Škoda časa. Odsvetujem.

sobota, 30. julij 2016

Objavljen je seznam nominirancev za bookerja 2016


27. julija je žirija objavila seznam nominirancev za bookerja 2016. Zamujam, ker sem na datum objave tradicionalno obdan z zborčkom škržatov, ki mi pojejo večno slavo.

Bookerjev ducat trinajstih:
  1. Paul Beatty (US) - The Sellout (Oneworld)
  2. J. M. Coetzee (South African-Australian) - The Schooldays of Jesus (Harvill Secker)
  3. A. L. Kennedy (UK) - Serious Sweet (Jonathan Cape)
  4. Deborah Levy (UK) - Hot Milk (Hamish Hamilton)
  5. Graeme Macrae Burnet (UK) - His Bloody Project (Contraband)
  6. Ian McGuire (UK) - The North Water (Scribner UK)
  7. David Means (US) - Hystopia (Faber & Faber)
  8. Wyl Menmuir (UK) -The Many (Salt)
  9. Ottessa Moshfegh (US) - Eileen (Jonathan Cape)
  10. Virginia Reeves (US) - Work Like Any Other (Scribner UK)
  11. Elizabeth Strout (US) - My Name Is Lucy Barton (Viking)
  12. David Szalay (Canada-UK) - All That Man Is (Jonathan Cape)
  13. Madeleine Thien (Canada) - Do Not Say We Have Nothing(Granta Books)
Coetzee mi ne leži preveč, je pa imel pred nekaj tedni odličen, pišmevuhovski intervju v Sobotni. A. L. Kennedy poznam samo preko romana Day, za katerega je dobila costo. Izdelek je bil ubijajoče porazen. Če bi moral izbirati na pamet, bi glasoval za Elizabeth Strout, ki me je navdušila z Olive Kitteridge.

Začel sem brati Burnetov His Bloody Project. Začetek je prepričljiv, kar me skupaj z nekaterimi drobci iz izjav žirije navdaja s krhkim, a verjetno naivnim upanjem, da gre letos za dober izbor.

torek, 05. julij 2016

Ivan Cankar: Hiša Marije Pomočnice


Cankar je s Hišo Marije Pomočnice leta 1904 premikal svetove. Zaradi romana, kjer otroške oči v hiralnici zrejo v svet, poln krutosti, je bil obtožen tudi prikrite pornografije.

Presenetila me je religiozna nota, ki jo dojemam zgolj kot lupo za vpogled v tedanjo dekliško dušo, a celota je točno takšna, kot se je spomnim: dih jemajoča in neskončno, neskončno žalostna.

sobota, 02. julij 2016

Sarah Crossan: One


Grace in Tippi sta šestnajstletni siamski dvojčici, ki ravnokar odhajata v običajno šolo in v življenje.

Še eno Palacievo Čudo? Večinoma ne, čeprav gre za sijajno jokado.

Crossanova je roman zapisala v nečem, kar bi lahko bil svobodni verz, a to nemara ni. Ne vem, pravzaprav, in me skorajda ne zanima. Ker oblika je učinkovita in useka v glavo. Prvi dan na šolskem dvorišču:

But I
study those
who are alone,
at the edge of this noise,
the kids holding their school bags close,
keeping their eyes down,

so I can
impresionate their
invisibility.

Kocinil sem se. In še kaj zraven.

Preberite - in bodite pozorni na poravnavo besedila proti koncu. Pa na milijon drugih stvari, ki jih roman poskuša povedati.

One je zakon.