torek, 24. julij 2018

Seznam nominirancev za bookerja 2018

Žirija je objavila trinajst nominirancev za leto 2018:
  1. Belinda Bauer (UK) Snap (Bantam Press)
  2. Anna Burns (UK) Milkman (Faber & Faber)
  3. Nick Drnaso (USA) Sabrina (Granta Books)
  4. Esi Edugyan (Canada) Washington Black (Serpent’s Tail)
  5. Guy Gunaratne (UK) In Our Mad And Furious City (Tinder Press)
  6. Daisy Johnson (UK) Everything Under (Jonathan Cape)
  7. Rachel Kushner (USA) The Mars Room (Jonathan Cape)
  8. Sophie Mackintosh (UK) The Water Cure (Hamish Hamilton)
  9. Michael Ondaatje (Canada) Warlight (Jonathan Cape)
  10. Richard Powers (USA) The Overstory (Willian Heinemann)
  11. Robin Robertson (UK) The Long Take (Picador)
  12. Sally Rooney (Ireland) Normal People (Faber & Faber)
  13. Donal Ryan (Ireland) From A Low And Quiet Sea (Doubleday Ireland)
Seznam je hud, prava vaja za ponižnost bralca. Nekoč sem slišal za Anno Burns. V redu, Ondaatje, veliko ime, vsi smo ga brali. In potem samo še Donal Ryan, ki je bil izredno prepričljiv z romanom The Spinning Heart. Vse ostalo mi je španska vas. Letos se bom vzdržal napovedi. 

četrtek, 19. julij 2018

Noëmi Lerch: Kmetica

Izvirnik je izšel pri švicarski založbi verlag die brotsuppe. Navdušen sem nad imenom založbe, malce manj pa nad preveč umetniško spletno stranjo.
Kmetica govori zgodbo, postavljeno v nevarno območje skoraj avtobiografskega, a ker Lerchova zapiše samo to, kar je nujno potrebno in niti pičice več, imamo priložnost brati novelo na robu poezije. V zanimivo razmerje med glavno junakinjo, ki jo komajda spoznamo, in pragmatično Kmetico se vpletajo mrtvi in izgubljeni, meje med resničnostjo in sanjami pa se popolnoma zabrišejo. Grozeča gora, bobnenje skal z melišča, zapuščena vila in poševni cerkveni stolp so ravno pravšnja kulisa za skrajno reducirano zgodbo.

Če že moram javkati, naj omenim, da mi je prenekateri drobec povsem ušel skupaj s pomenom in namenom. Ko sem v dodanem slovarčku besed našel "zaporo diferenciala", mi je šele postalo jasno, da najbrž nisem bil pravo ciljno občinstvo.

torek, 17. julij 2018

Marie NDiaye: Ladivine


Všeč mi je občutek, ko se sredi noči v hotelu za hip predramim in se vprašam, kje sem, katera postelja je to, kje je stena, okno, zakaj sem tu. Všeč mi je, če tako berem tudi svoje knjige, brez kukanja na zavihek in brkljanja po pomilovanja vrednih blogih, kot je tale; skok na glavo v temino vode, presenečeno zajemanje sape, in gremo.

Šele ko sem obrnil zadnjo stran Ladivine, sem izvedel, da je Simon Popek roman bral kot "psihološko kriminalko prvega reda". Zanimivo, ker ko potegnem črto, mi ostane zgolj spomin na turbo-različico Skodelice kave, dopolnjeno z natančnimi psihološkimi profili udeležencev. Romanu nikakor ni v pomoč dejstvo, da se dvakrat pojavita imeni Ladivine in Clarisse, je pa Ndiaye ta prijem uporabila, da bi poudarila prepletenost usod. Kljub nekaterim odličnim odsekom, kot sta denimo opis bednega dopusta na morju in počlovečenje Richarda, se nad Ladivine zbere pregosta megla misticizma, ki mu ne vidim smisla, in izginotja, ki je pa res čisto brez zveze.

Preberite raje Tri močne ženske.

torek, 3. julij 2018

Borut Golob: Pes je mrtev


Ne vem, ali na Slovenskem živi kdo, ki bi roman Smreka bukev lipa križ opeval bolj kot jaz. Resno dvomim.

Za Goloba sem napovedal tudi veliko Prešernovo nagrado, in to takoj, ko napiše še en roman na isti ravni.

Po porazu z Raclette je tukaj Pes je mrtev. Velika Prešernova nagrada je še tisoč kilometrov dlje, kot je bila.

Pes je mrtev je povprečen sodobni slovenski roman. To je, jasno, že kar krepka psovka, za katero se ne mislim opravičevati. Od Goloba pričakujem več kot od obrtnikov.

Z romanom je narobe skoraj vse. Uvodni stavki so omledni in bržkone služijo ustvarjanju primerne eksistencialne napetosti. Razen privzdignjenih obrvi je učinek ničen. Zgodba je zgoščena okoli smrti ljubljenega psa, treh ljubic, nepredstavljivo izvirne ideje, da dve od njih poimenuješ Ana, popotnikovega pogleda skozi okno vagona in prisluškovanja pijanim Angležem. Smreka bukev lipa križ temelji na gosto posejanih življenjskih postulatih, smešnih kot hudir, ki pa se tukaj sprevržejo v polizobražensko duhovičenje. Če bi roman olupil kot čebulo, odvrgel ves balast, bi ostala zgolj dokaj kakovostna pornografija z glavnim junakom izjemne potence in spolnih tehnik, ki mu je ime - o moj Bog!!! pa ne moreš! - Borut.

Naslednji Golobov roman si bom sposodil v knjižnici. Dovolj je bilo.

ponedeljek, 2. julij 2018

Eka Kurniawan: Lepota je pogubna



Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi šaljivčka na Cankarjevi založbi, ki je roman postavil z naborom znakov velikosti 8 ali tam nekje.

Osebne zamere na stran; vsakič, ko preberem prvi odstavek, me oblije kurja polt:
Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva. Pastirček, ki se je zbudil iz dremeža pod plumerijo, se je polulal v hlače in zavreščal, štiri ovce so zbezljale med kamne in lesena znamenja na grobovih, kakor da bi tiger skočil mednje.Začelo se je tako, da je zaropotalo iz starega groba z nagrobnikom brez napisa, preraščenega s travo do kolen, a so vsi vedeli, da je grob Devi Aju. Umrla je pri dvainpetdesetih in vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva, in od takrat naprej nihče ni vedel, kako naj štejejo njena leta.
Kurniawan nas bliskovito prestavi na skrajne obronke magičnega realizma, za katerega sem mislil, da je izdihnil že pred desetletji, in nas zanesljivo vodi po zgodbi slavne prostitutke in njenih štirih hčera. Hvalim iskrivost pripovedi in njeno umeščenost v indonezijski zgodovinski kontekst, ne morem pa mimo pomanjkanja vodilne niti, ki je sama družinska saga ne more nadomestiti, izpadov čez rob obscenosti in godlje proti koncu, ki jo je Kurniawan neuspešno poskušal rešiti z duhovi. Kar je več kot bedno.

Zanimiva mešanica briljantnega pisanja in strukturnih porazov.