Mark Mazower: Hitlerjev imperij

 

Ne morem dovolj poudariti, kako obsežno je tole Mazowerjevo delo. 851 strani morda ne zveni prav posebej veliko, ko pa upoštevaš globino in širino téme, hitro postane jasno, da ne gre za knjigo za postrani. Kot vselej se mi je to posvetilo dokaj pozno, v zadnji petini branja.

Mazower se osredotoči na Hitlerjeve imperialistične težnje, ki še zdaleč niso bile tako boleče natančno določene in sistematične, kot pravijo legende. Nacistično vodstvo se skozi odstiranje dogodkov in vzrokov prikaže kot trop nesposobnih, nepremišljenih in stremuških tepcev, ki niso zamudili nobene priložnosti za obračunavanje med seboj, pri tem pa so se le redko zavedeli, kaj vse so storili narobe. Zaslepljeni, slabo izobraženi totaltaristi, ki se prigrebejo do oblasti, so žal smrtonosni. Evropa in svet sta to drago plačala, a nekateri več, drugi manj, kot lepo pokaže Mazower.

Marsičesa se nisem zavedal dobro, recimo razlike med nemško "obravnavo" Češke in Poljske, pa denimo izvora vlasovcev, ki so bili v mojem spominu samo beseda, in vzrokov za nacionalistična gibanja v Ukrajini. 

Hitlerjev imperij zna priti prav, ko zaslišite politikantska poenostavljanja o paktu Ribbentrop-Molotov ali kakšno običajno pametovanje o drugi svetovni vojni. Mazower ponudi ustrezno razlago ali pa zgolj dober kilogram čtiva, s katerim lahko sogovornika učinkovito treščite po betici. Ob kompleksnosti téme resnično ne vem, kaj je bolj smiselno.

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

 

Najprej je bila vročična zaljubljenost. Vsaka beseda v tem romanu je bila na pravem mestu in zaradi šišenske kulise sem medlel od vzhičenosti. Božansko.

Zaljubljenost je počasi izzvenela, a ne vem, kdaj točno sem se tega resnično zavedel. Nemara ob metodični razlagi, kaj je to četvorka. Če ne pri četvorki, pa zagotovo pri drezini. Ali pa pri Hinku Smrekarju, ki se pojavi in izgine na morišču. Hušk: pride in ga ni več. Morda pri nenehnih ponavljanjih, ki so bila nemara mišljena kot mantre ("Na jami 8", "Še premalo jih pobijemo" in tudi naslovna "Ne bom se več drsal na bajerju"). Roatta, Robotti, Roatta, Robotti. Janez Vajkard Valvasor gor, Janez Vajkard Valvasor dol. 

Sledil je manjši plaz razočaranj. Ivan Knez je povsem bledičen in neizrazit. Kralj zamudi prenekatero priložnost, da bi v zgodbo vpeljal kakšno čustvo, ki bi bilo za pol stopničke bolj kompleksno od ošlatavanja v kleti ali prisiljenega ljubosumja do tenenteja. 

Užitek v branju je dostikrat tudi v odkrivanju novih in presenetljivih romanesknih plasti. Tukaj žal ne, ker jih ni. So sicer poskusi, drzni preskoki iz odličnih opisov časa in okolja v nevarne vode zupanovskega Menueta, kar se v nobenem scenariju ne more končati dobro. 

Težko si razložim, kaj natančno je ubilo ta roman, a sumim, da najbrž ambicija. Zelo mi je žal.

Zadnjič sem sedel na kavi s prijateljem. V petih, desetih stavkih mi je povedal družinsko zgodbo o herojinji Antoniji Kucler. Zadelo me je bolj kot tale kresnik. V tem je ta težava.

Jiang Rong: Volčji totem

 

V drugem, morda tretjem razredu osnovne šole smo morali pri pouku slovenščine napisati krajši dvogovor o poljubni živali. S prijateljem Slavkom sva se lotila kobilice. Nepozabni izdelek je imel približno takšen zaključek:

Jaz: "Pa veš, da imajo kobilice ušesa na nogah?"

Slavko: "Ne, neverjetno, tega nisem vedel."

To je bil kratek povzetek Jiang Rongovega Volčjega totema. 

Za neskončno, enolično najedanje o volkovih, anitilopah, nomadih, jurtah in podobnem zagotovo ni dobil azijskega bookerja 2007. Vrhunec zoprnij so nadležno izobraževalni pogovori Chen Zhenom in Bilgeejem, kar kot avtor gornjega bisera zlahka prepoznam kot pametovanje. En tak Sofijin svet, če ne še hujše. Sumim, da je šlo pri izbiri za nagrado prej za to, da so Kitajci predstavljeni kot trapaste, zagovedne ovce. 

Obvoz smer Stef Penney: Nežnost volkov, in to takoj. 

Orlando Figes: Šepetalci: Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji

 

Figes nečemu, kar smo v zgodovinskih učbenikih srečali v obliki nekaj povedi, če sploh, nameni 584 strani. Čisto vsaka je dobro pretehtana ter podprta s stotinami ur pogovorov in raziskovanja. Karkoli me je glodalo vmes, je razjasnjeno sklepni besedi, ki jo je vredno prebrati najprej.

V devetih smiselno povezanih poglavjih nas Figes s pomočjo pričevalcev popelje od konca oktobrske revolucije do sklepnih dejanj pod režimom Brežnjeva. Osebne zgodbe so nore in nepopisne, ves čas pa sem imel vtis, da Figesu ni žal ne časa ne besed, s katerimi poskusa osvetliti vse zorne kote. Zabolijo pitijski stavki: "Njenega očeta so ustrelili leta 1937." Iz družinske zgodovine vem, da takšen stavek ni konec, ampak šele začetek neskončne drame, ki zadeva vse kasnejše generacije.

Odlično branje, a hitro mi je bilo jasno, da Šepetalcev ne morem brati, ne da bi se oziral sam vase in se pomalem izpraševal. 

Priporočam. Kaj je bilo Figesu treba afere na Amazonu leta 2010, pa mi nikoli ne bo jasno.

Lojze Kovačič: Basel

 

Kovačič mi ustreza, Basel pa ne. Saj ne, da to ni "Kovačič", ker je, morda še bolj kot Kristalni čas. Žal je Basel bolj namenjen avtorju samemu, ki bralca za ovratnik vleče za sabo po mestu svojega otroštva, kar kar hitro zapade v utrujajoče, ponavljajoče se vzorce. Sladko-kisla reč, tale Basel.

Georgi Gospodinov: Naravni roman

Opevani Gospodinov. 

Naravni roman je razsuti tovor zanimivih, intrigantnih drobcev, ki so me občasno kar dobro zadeli, a jih je tudi z vedenjem, da gre za trojko istoimenskih junakov, izredno težko povezati. Ob občasnem navdušenju mi je šlo po glavi marsikaj, še najbolj pa nezadovoljstvo z nepotrebnimi nihanji od trivialnosti do šopirjenja s Herodotom.

Gospodinov bi lahko bil Gustafsson, pa se je odločil, da ne bo. Kakor hoče.

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov)

 

(N-to branje.)

Marcel Štefančič je o Zupanu rekel dvoje, in sicer, da če Slovenci ne bi imeli Zupana, bi si ga morali izmisliti, in da o Zupanu ni moč napisati življenjepisa, ker so vsi njegovi romani avtobiografije. Obe izjavi mu bridko zavidam.

Menuet je Zupanov ustvarjalni vrhunec in najboljši slovenski roman. Célinova liga in še več, uravnoteženo umeščen med Levitana in Igro s hudičevim repom.

Zupan je iskren in zverinski, najboljši pa je v opisovanju transa med neskončnim pohodom skozi sneg, mraz, zasede, krogle in smrti. Osupljivo, noro in neprimerljivo s čimerkoli, kar sem uspel prebrati do zdaj.

Pisati o tem je itak brez zveze. Raje prisluhnite, kako denimo zveni proti koncu:

Kdo ali kaj me je v Ljubljani? Natanko v tem času? In mi zarisalo to pot? Privedlo me v hosto, me priključilo partizanom in me vodilo korak za korakom po dolgi poti? Lahko bi bil kaj drugega, kdo drug. A zdaj nosim vso odgovornost za to, kar sem, kjer sem. In moram nečemu pripadati, če nočem znoreti. To, da me lahko ubijejo naši, ali Nemci, ali beli, ali plavi, ali ustaši, ali Vlasovci, ali Madžari, ali Nedićevci, ali Ljotićevci, ali Bolgari ali kdove kdo še — to sploh ni važno. A da mi vsak očita, češ da nisem pravi, češ da delam napake, češ da zbijam slabe šale, ker vendar vsi vemo, da tako ne gre — to, to je hudič! In da še sam čutim, kako nekaj ni v redu. Moral sem imeti govor na mitingu! Jaz pa govor! In to govor, sestavljen iz znanih rečenic. Na eni strani je okupator s svojimi hlapci, ki so narodni izdajalci, na drugi so narodni borci, vmes pa skrivači in potuhnjena reakcija, ki je vsak čas pripravljena izdati narodne interese. Saj vse to do neke mere drži. Okupator, kaj pa je drugega? Tisti, ki mu služi, je njegov hlapec, kaj pa drugega? Mi se bojujemo za svobodo, zraven pa za revolucijo, o kateri ne govorimo preveč na glas, ker to tudi Rusom ne prija, tako se sliši, če je res. Vsak čas prinese svoje izrazoslovje, svoje oblike izražanja; vsaka politična smer ima svoje načine imenovanja tokov in problemov; to je znano. V francoski revoluciji je pel Rousseau, zdaj pojeta Marx in Lenin. Neka vprašanja zapisujem v svoj zvežček, nimam žive duše, s katero bi se lahko pogovoril. Včasih drvim in ne gledam ne levo ne desno, včasih se me prime mrzlica in postanem do smrti nesrečen, ne da bi natančno vedel, zakaj, včasih se zapijem in zbijam hrupne šale; zatečem se h kakšnemu ženskemu bitju, ki ima telo in še kaj, začaram sebe in njo v nekaj drugega; a zmeraj se moram vračati vase in na svoje mesto, v svojo resnično kožo, za svoj pravi obraz; ničesar ne morem spregledati, preslišati; še vsak vonj hodi z menoj, vsak dotik, vsak sončni zahod.

Z Zupanom branje postane telesno doživetje: obleti te srh, v oči stopijo solze, naježijo se dlake. Ne hecam se.

Ana Marwan: Zabubljena

 

Opremljen z navdušenjem nad intervjujem z Ano Marwan (morda v Nedelu, ne spomnim se prav dobro), nabrušen in ves voljan sem se lotil branja. Ni se dobro končalo. Evo vam suspenz.

Trajalo je kar lep čas, da se je samota, ki je obdajala Ježa, naselila tudi v njem samem in izrinila iz njega zlobo skoraj do popolnosti.

Naj me koklja brcne, če to ni talent! Domislice, zanimive postavitve, dodelani liki - vse, ampak prelito z goščo eksperimentov, pri čemer ne godrnjam zgolj o straneh 179 do 196, ampak o zastiranjih že zastrtega, o prehodih iz včasih zagonetnih zapisov v resničnost in nazaj, potem pa še v konec, ki je, kot je. Boljši kot pri Vojnovićevi Figi, kar seveda sploh ni težko, a po svoje nepotreben in skorajda banalen.

Lipitsch bo dober, a ne? A ne, da bo? A ne?

Edvard Kocbek: Strah in pogum

Zadnje čase me kolo kar pogosto zapelje skozi Tivoli. Na robu parka na klopci sedi Edvard Kocbek, s strani pa se mu z žakljasto aktovko približuje Begićev dvometrski Boris Pahor. Ribnik v ozadju bi lahko bil zaliv, postavitev pa je tudi brez Alojza Rebule rahlo zlovešča.

Strah in pogum, predvsem pa "zalivska afera" sta do obisti pretresla slovensko družbo in v precejšnji meri ukrojila našo prihodnost. Štiri novele slikajo predvsem eksistencialistična izpraševanja o zamolčanih plateh partizanske borbe. Težko sem bral. Kocbek se iz vsakokratnega vrtanja v témo krivde ne izvleče in ne izvleče. Četudi vsaka novela prinese rahel obrat, eksistencializem učinkovito povozi vsako veselje do branja, razen seveda zgodovinsko-dokumentarnega. 

Kocbeku ni bilo lahko z oblastjo, s samim sabo pa še tisočkrat težje, si mislim. Izjemen človek.

Alenka Auersperger: Česar mi starši niso povedali

Pri ne posebno zavzetem spremljanju razprave o nemški manjšini ali narodni skupnosti sem poskušal ne imeti mnenja, kar mi pogosto kar lepo uspeva. Razumem seveda, da o tej strategiji ironično trobezljam na knjižnem blogu, kjer imam skoraj vselej izredno izdelano mnenje o nečem, na kar se ne spoznam prav posebej dobro, a vseeno. Razprava je bila zanimiva, v glavnem pa depresivno črno-bela. Vrhunec je predstavljal naslednji rafalni strel v koleno: "Poleg očitne 700-letne jezikovne drugačnosti smo kulturološko enaki, le da so se Nemci vsake stvari do sedaj lotili odločnejše, učinkovitejše, temeljitejše in seveda v večjem obsegu." Priznam, da mi je za trenutek vzelo sapo. Kje je kontekst?

Alenka Auersperger je prišla kot naročena. Najprej sem mislil, da gre beseda samo o Kočevarjih, ampak ne, sploh ne. Auersperger pojasni izvor in Kočevarje umesti v zgodovinski kontekst dvajsetega stoletja v Sloveniji, osvetli pa še širše evropsko ozadje, pri čemer se v osnovi naslanja na odličen kolaž zapisov iz takratnega časopisja in ostalih virov. Ton je že skoraj literaren,  kapo dol! Morda bo koga zmotil občasno cinični podton, a meni je bil všeč. Malce težje sem sledil časovnim preskokom, večinoma pa sem pri branju užival. Auersperger piše na adrenalinu.

Ob misli, kaj nas morebiti čaka v Glasu drugega, kar malo vztrepetam.

Dobro je bilo.

Sedaj tudi malce bolje razumem svojega starega očeta, ki mu je bila po vojni ponujena zapuščena hiša v Apačah. Ogledal si jo je, odprl predal, v katerem je bil kup zlikanih robcev, se obrnil in odšel nazaj domov.

Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja

 

Preprosto genialen roman, ki ga je moč brati v različnih življenjskih obdobjih, saj vsakič useka.

Kundera zna. Različni vstopi v poglavja, od katerih so nekateri tako bizarni, da bi jih neveščemu piscu takoj razneslo v rokah, so zagotovo izjemni. Erotična energija. Ravno prav eksistencialističnega izpraševanja, ki je bilo takrat v modi, dandanes pa sodi že skorajda k psihiatru. Umeščenost v čas praške pomladi, ki kajpak ni stvar neke zvite avtorjeve odločitve, je pa vseeno presunljiva. Časovni preskoki in različne perspektive. In vselej, res vselej me potolče sklepno dejanje: po vsem človeškem iskanju in blodenju - smrt psa. 

Popolno.

Pavol Rankov: Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič)

 

Totalno zanič. Zgodba še gre, čeprav na silo, slog pa je v maniri zapisnikov občinskega komiteja Zveze komunistov.

Evropska unija je temu brezupnemu pisarjenju leta 2009 podelila nagrado za književnost. Moj ljubi bog. 

Vladimir Nabokov: Ada ali strast

 

Končno. Moj izvod romana ima posvetilo, ki je datirano 19. 6. 1987. Šestintrideset let sem potreboval, da sem se prebil skozi nepredirno goščo na začetku. Ni vrag, če ni te neberljive zmešnjave ravno za šestintrideset strani.

Na 37. strani se začne prebavljivi Nabokov: igre besed, zastranitve, domislice, norčije, aluzije in kar je še teh stvari, ki lahko branje naredijo zabavno ali do konca priskutno. Večinoma sem užival, četudi je šlo počasi. Marsičesa sploh ni moč razumeti, prenekateri trik gre mimo povsem spregledan, nekaj ključnih stvari pa sem sramotno dojel šele med branjem spremne besede. Nije žvaka za seljaka, kajneda.

Ključno za branje pa je, da se prepustiš in - kar sploh ni zanemarljivo - ne ponoriš ob misli, da gre pogosto za razmeroma eksplicitna opisovanja spolnosti dvanajstletnice. 

Za pokušino nekaj, kar sicer ne govori o Adi, pove pa marsikaj o naraciji in besu, ki zna pograbiti sodobnega bralca:

Ta nenavadni uživač je začel gojiti do Ade isto tendresse, kakršno je vedno čutil do Vana, pri čemer je na zunaj kazal ravno dovolj vneme, da je pri budno opazujočih bedakih zbudil sum, kako stari Demon "spi s svojo nečakinjo" (v resnici pa je imel vse več in več opraviti s španskimi deklicami, ki so bile iz leta v leto mlajše, dokler ni ob koncu stoletja, ko je imel šestdeset let in si je barval lase z nočno modrino, priklenila njegove strasti neka težavna desetletna nimfica).

Prebujenstvo bi se ob Nabokovu kaj hitro lahko spomnilo na grmade, kar bi bilo škoda. 

Nicole Perlroth: This Is How They Tell Me the World Ends

 

Edini podkast, ki ga redno poslušam, je Darknet Diaries. Jack Rhysider je zadnje tedne sicer nekaj utrujen, a upam, da se bo izmazal. 

V 98. delu je bila gostja Nicole Perlroth, bivša novinarka New York Timesa, kjer je pisala o informacijski varnosti. 

Zeh, zeh?

Ne.

Nicole Perlroth je stotine pogovorov s hekerji in drugimi strokovnjaki prelila v skoraj romaneskno pripoved o ranljivostih ničtega dne, ki nas lahko lepega sončnega popoldneva zbrišejo z obličja planeta ali pa zgolj zaustavijo življenje. Za nekoga je branje lahko zgolj spomin in vpogled v ozadje virusov Stuxnet, NotPetya, WannaCry, še bolj pa v trgovino z ranljivostmi ničtega dne in njenimi posledicami, za nekoga drugega pa prvi koraki do spoznanja, da je vrag že zdavnaj vzel šalo. 

Spomnim se odraslih, izobraženih ljudi, ki ne najdejo treh razlik med testom odpornosti in povprečno nutrijo, pa so z veseljem sprejeli vodenje službe korporativne varnosti, pekla na Zemlji, če se ti malce sanja o rečeh.

Branje odsvetujem vsem paranoikom, ostali pa bi znali biti zadovoljni kljub medlemu koncu, kakšnemu "telefonovemu trdemu disku" (stran 240) in napačno zapisanemu VMware.

Pearl Sydenstricker Buck: Dobra zemlja

Ne.

Jezik in slog: časnikarska patetika. Zgodba: pravzaprav dobra. Pod črto: ne.

Prebral pa sem do konca. Tudi to je že nekaj.

Pearl S. Buck gre nazaj na črno listo.

Erica Jong: Strah pred letenjem

 

Kaj pa tole, a? Kaj pa tole?

Roko na srce: pričakoval sem popreproščeno pornografijo in samoumeven, a sploh ne ogorčen odstop. Kako sem se zmotil. (One Direction s Story of My Life nadležno fušajo v ozadju.)

Strah pred letenjem je, če ga zvedemo na gole osnove, prijetno tekoča zgodba, ki jo poživi živahno sovraštvo do vseh psihoanalitikov tega sveta. Že to bi bilo dovolj za zmerno zadovoljstvo, a je Jong premeteno izpostavila srž zgodbe: feminizem po izbruhu spolne revolucije in iskanje svojega bistva. Seveda to ni Sartrov Bit in nič in seveda je besedilo eksplicitno kot le kaj, a vendarle v pravilnih odmerkih in tako skrajno premišljeno, da je bralca v letu 1972 zadelo neposredno v čelni reženj. 

In? Kaj bi si lahko še želel? Malce bolj ambiciozno prozo morda? Da bi se mi zbudilo kakšno pristno čustvo? Zakaj ne bi bilo dovolj samo voajersko hahljanje nad prijetno opisanim tokom dogodkov in pretresov?

Kar je presenetljivo (poleg dejstva, da je Strah pred letenjem moč z zmernim užitkom prebrati tudi petdeset let po izidu), je, da bojda ne gre za avtobiografski roman. Suzanna Daou, avtoričina sestra, se je leta 2008 javnosti predstavila kot neprostovoljen model za glavno junakinjo Isadoro Wing, in pri tem ustrezno popenila. Erica Jong jo je tolstojevsko zavrnila, rekoč, da ima vsaka pametna družina svojega norega družinskega člana. Primeren zaključek. 

Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

 

Drobcena knjiga, minimalistična in neopazna proza, brutalna sporočila: Édouard Louis.

Nikoli slišal.

Édouard Louis, torej, rojen leta 1992 kot Eddy Bellegueule (Eddy "lep obraz") se v avtobiografskem romanu, ki ga kritiki mahoma uvrstijo v stvarno literaturo, loti odraščanja v zakotnem Hallencourtu, revščine, medvrstniškega nasilja, rasizma in soočanja z lastno istospolno usmerjenostjo. Brutalno iskreno, morda na trenutke že preveč, a vsekakor učinkovito. Louis me je pustil viseti v zraku, in to je občutek, ki ga ne maram prav izrazito.

Vem samo, da se njegove Zgodovine nasilja zagotovo ne dotaknem, kaj drugega pa ... ja, prosim.

Preberite članek v The New York Times Magazine, če imate malce več časa in udoben kavč. Kup zanimivosti: slika domovanja v Hallencourtu, prvo srečanje s Tashem Awom, presenetljiv odziv staršev na prvenec, ozadje in posledice Zgodovine nasilja ... Članek priporočam skorajda bolj kot roman, a eno brez drugega seveda ne gre.

Burhan Sönmez: Istanbul Istanbul

 

Nekega sončnega jutra se zbudiš in si rečeš: napisal bom velik roman. Ne tišči te tisoč zgodb, ki morajo biti povedane, pri roki pa imaš zgodbo vseh zgodb, recimo kurdske politične jetnike v Turčiji. V velikem romanu je tudi struktura velika, zatorej deset pripovedi. (Hahaha! Dekameron!) Finneganovo bedenje je malce pretirano, Ulikses pa je tudi že bil napisan - kaj zdaj? Pripovedi morajo biti čimbolj zamegljene, po možnosti naj prehajajo iz zabrisane resničnosti v metafiziko, in seveda nazaj. Karkoli manj ne bi bila umetnost. 

Istanbul Istanbul, bejbi.

Skorajda povsem neprebavljivo. 

Christopher Clark: Mesečniki - Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno

 

Letnica mojega rojstva je bližje 1. svetovni vojni kot današnjemu dnevu, vendar se večino odraslega življenja zavedam, da se poskus odgovora na vprašanje, zakaj je prišlo do vojne, ne more končati drugače kot pri ljubkem liku spodaj.

Clark se vprašanju "zakaj" izogne v velikem loku in se zapodi v vprašanje "kako". Izkaže se, da tudi slednje ni mačji kašelj.

Mesečniki se seveda začnejo kje drugje kot na Balkanu, in to s filmskim umorom srbskega kralja Aleksandra Obrenovića, njegove žene Drage in predsednika vlade Dimitrija Cincar - Markovića. Clark si je naložil resno delo osvetliti vidna in nevidna razmerja med svetovnimi silami, pri tem pa se poglobiti v vsako kolikanj toliko pomembno diplomatsko, vojaško ali značajsko podrobnost, ki je privedla do katastrofe.

Koliko je povprečen bralec tej mreži sposoben slediti, težko sodim. Sam sem nihal med popolnim navdušenjem in občasnim obupavanjem nad deli, ki me niso zanimali popolnoma nič. Nagrade za vztrajnost so mnogotere: kontekst, kontekst in kontekst, prikaz, kako so bili glavni igralci tudi krvavi pod kožo, razumevanje norega zaporedja vzrokov in posledic, in končno desetine iztočnic za nadaljnje branje. 

Clark se je namučil, bralec pa tudi.

Pod črto še tole: Ljubljana se pojavi seveda zgolj obrobno, in to s shodom leta 1908. Ironija usode je, da ravno meni s tem priimkom (Štiglic = Stieglitz) ni povsem jasno, kakšno je bilo na ozemlju Slovenije razmerje med nemštvom in slovenstvom v zadnjih nekaj sto letih. Imeni Rudolfa Lundra in Ivana Adamiča sta pomemben opomin, da nekatere reči, ki jih imamo danes za samoumevne, niso bile dane že od nekdaj. Še spominsko ploščo sem komaj našel, pa bi rad razumel zgodovino ...

 

Tone Svetina: Ukana

 

Če bi šlo samo za filmsko akcijo in rokohitrske scenaristične zasuke, je Svetinova Ukana 10/10. A če je človek alergičen na dvorazsežne in izumetničene like, se branje ne more končati drugače kot z odstopom takoj na vrhu slalomske proge.

Stasiti komandant brigade študent Igor Javor se je zravnal in s strumnim korakom stopil do komandanta alpske cone. Po raportu je komandant cone Popivoda ognjevito nagovoril zbrane borce. Njegove besede so mu še sedaj zvenele v ušesih. Takrat sta v njem vzplamtela navdušenje in ponos, da pripada močni vojski, ki bo že jutri zmlela vse švabe na Gorenjskem. 

Razumem, da je roman iz leta 1965, ampak lepo prosim ...

In Doris:

Samo rahlo je odprl kuhinjska vrata. Toliko da je zagledala del obraza, je vstala in oči so ji zasijale. Že je bila v veži pri njem in ga sprejela z nenavadno prijaznostjo. Peljala ga je v sobo v prvem nadstropju, posebej pripravljeno zanj. Šla je pred njim in opazoval jo je, kako je hotljivo pregibala boke in mlela z dolgimi, lepimi nogami. Postave je bila visoke, gibke in za razliko od Ane žensko polnejša. Občutil jo je kot nepričakovano veselo usodo, ki blaži in nikoli ne rani. 

Zbirka Dotik, vam rečem.

Zupanovega Menueta za kitaro ne preseže nihče.

Ralph Ellison: Nevidni človek

 

Izogibanje zapisovanju misli o prebranem še nikoli ni bilo dobro znamenje. To je pravzaprav vse, kar je treba vedeti.

Nevidnega človeka sem prebral do konca, četudi sem občasno razmišljal o vseh mogočih načinih, kako se branju izogniti. Absurdno je, da omikani in široko razgledani ljudje v romanu najbrž noro uživajo. Ellison piše odlično, to mu priznam še sam. Metafora nevidnosti in nenaden soj žarometov, ki osvetlijo junaka, so brez primere. Težava je, da manj omikano občinstvo, v katerega spadam, bolj uživa v primerljivem preobratu iz Monty Pythonovega Brianovega življenja, ker je pač bolj smešen kot téme, ki jih odpira Ellison. Črnska identiteta, marksizem in sodobni #BLM - vse prav in vse stoji na svojih mestih. Roman je zanimiv in smiseln, ni pa nujno tudi branje, ki je vseskozi v užitek. 

Philip Roth: Zarota proti Ameriki

 

Ko vrag vzame šalo, v severnoameriškem leposlovju Kanada v hipu postane obljubljena dežela Kanaan. Deklina zgodba Margaret Atwood (1990), Lewisov To se pri nas ne more zgoditi (1935) in končno tudi Rothova Zarota proti Ameriki (2004) zadeve hitro zapletejo do te mere, da se glavni junaki samo še nemočno ozirajo proti nedosegljivi severni meji. Zlahka razumem, zakaj.

Zarota proti Ameriki je v zasnovi briljantna. Ne bi bilo povsem neverjetno, če bi Charles Lindbergh z avro narodnega junaka, protivojnim nagovarjanjem in opravičevanjem nemškega nacističnega režima v predsedniški tekmi leta 1940 v resnici premagal Roosevelta. Philip Roth opisuje, kaj bi se zgodilo potem.

Srhljivo je, da je vse možno. Še več, vsi delci sestavljanke so dejansko bili na voljo. V zadnjih nekaj letih ZDA v živo spremljajo nekaj podobnega, in ni še konec. Tožba Dominion Voting Systems proti Fox News je kot iz romana, denimo. Ni bralca, ki ga med branjem ne bi spreletelo, da imamo tudi Slovenci na voljo vse sestavine, iz katerih se lahko skuha tragedija. Philip Roth je v tem smislu svoje delo opravil odlično.

Bal sem se, da bo zgodba šla po predvidljivi poti paralel s Tretjim rajhom, a na srečo dobimo presenetljiv preobrat, ki se mi je zdel preuranjen - kot da bi me Roth opeharil za vsaj še polovico zgodbe. Ampak, hej, vredno branja!

Sinclair Lewis: To se pri nas ne more zgoditi

Lewisov To se pri nas ne more zgoditi bi moral obvezno pristati na seznamu bralca, ki ga vsaj rahlo zanima družbeno-politični kontekst. In spet se je izkazalo, da imam pri branju večinoma več sreče kot pameti.

Marko Jurak me je v spremni besedi k Glavni cesti dodobra prestrašil:

Tako kot sem zapisal že pred desetimi leti, še tudi danes vidim Lewisove pomanjkljivosti pri umetniškem ustvarjanju zlasti v njegovem nihanju med novinarsko-reportažnim načinom pisanja in med pravo, umetniško polno predstavitvijo življenja, ki ni le pripoved o enkratnem dogodku in ljudeh, ki so vanj vpleteni, temveč tudi o kozmičnih razsežnostih človekovega bivanja.

Prvih sto strani romana sem komaj preživel, ker pač - kot ponavadi - nisem prej o romanu vedel nič. Vsakih par strani sem se spomnil na Juraka, in branje se mi je zdelo res nesmiselno. A nekaj se je kuhalo. Nekaj velikega.

Nenadoma je pred mano vzniknilo trumpovsko zavzetje Kapitola z vsemi pritiklinami: Trumpom ali njemu podobnim modelom (predsednik Windrip), čiščenjem ustavnega sodišča, obračunavanjem z mediji in koncentracijskimi taborišči. Leta 1935, prosim lepo.

Dandanašnji je sila težko biti prvi, ki se mu posveti nekaj novega. Pred mano so se na Lewisa leta 2021 spomnili pri Forbesu ter takoj potegnili ustrezne vzporednice z Deklino zgodbo Margaret Atwood in Rothovo Zaroto proti Ameriki, predvsem pa s političnim dogajanjem v ZDA.

Lewis je malo zares Jurakov novinarsko-reportažni Lewis, ki dostavi minuciozno razdelan razpad ameriškega družbenega sistema. Margaret Atwood je to obdelala zgolj v sencah, ki padejo na glavno zgodbo, kar je po svoje še bolj srhljivo, a nič zato. Lewis kljub vsemu zasije v vsej svoji veličini. Liki so zanimivi in presenetljivi, zgodba pa polna iskrivosti, če ne že tudi norčij, ki jih zelo cenim. Recimo Mary Greenhill, ki maščuje smrt svojega moža:

 "To moram kar opraviti, preden se po žensko raznežim," je vzdihnila in strmoglavila proti zaprtemu letalu.

Njen prihod nedvomno ni bil dobrodošel. Tisto jutro se ne Smrt ne Mary Greenhill nista uradno napovedali pri Effinghamu Swanu; ne ena ne druga ni telefonirala in se ni pogajala z razdražljivimi tajniki in ju niso lepo natipkali na razpored velikega gospoda za njegov zadnji dan življenja. V njegovem ducatu pisarn, v njegovem marmornem domu, sejni dvorani in na njegovem nadzorniškem položaju so njegovo nadvse dragoceno ekscelenco varovali z jeklom. Navadni ljudje kot Mary Greenhill se mu niso mogli približati - razen v zraku, kjer tako cesarja kot navadnega človeka držijo samo igračkasta krila in božja milost.

Hua!

Lewis iz neverjetne perspektive leta 1935 pravzaprav govori, kako se vse to lahko zgodi tudi nam, in prepričan sem, da smo v zadnjih nekaj letih kar nekaj elementov tega velikega romana doživeli tudi na trgih in ulicah naših mest. Hvala Lewisu, da romana ne konča v uničujoči orwellovski maniri, ampak nam pusti vsaj kanček upanja.

Takoj k branju! 

Sinclair Lewis: Glavna cesta

 

Moj najljubši Sinclair je bil do sedaj Sir Clive Sinclair. Ne, ne zaradi Spectruma, ZX80 ali ZX81. Zaradi Sinclairja QL s 128 kB in vseh ekscentričnosti, ki so možakarju padle na pamet.

A tudi Sinclair Lewis ni od muh. V življenju nekatera obžalovanja pridejo pozno, a morda vseeno ob pravem času.

Živo vidim sobico naše krajevne knjižnice v prvem nadstropju Zadružnega doma in dve že na videz dolgočasni imeni, ki sem se ju izogibal kot hudič križa: Pearl S. Buck in Sinclair Lewis. 

Česnanje bom skrajšal. Sto strani pred koncem Glavne ceste sem na svojih policah že poiskal in si pripravil naslednji Lewisov roman. To je to.

Konec zapisa.

Če pa vas zanima, zakaj, je tukaj še nekaj dolgovezenja. 

Carol se poroči z zdravnikom Willom Kennicottom in se pusti zvleči v Gopher Prairie, literarno vzporednico Lewisovega rodnega Sauk Centre. Temu bi zlahka sledilo preobilje salonskega posedanja in čvekanja, kar je deloma res, a ne moti, ker tako pač je. Lewis zasije v jarki svetlobi satire, zajedljivosti do vseh napak ameriške družbe tam okoli prve svetovne vojne, predvsem pa z izdelanimi liki in vsakovrstnimi presenečenji, ki jim ni konca.

Splača se pomisliti tudi na Lawrencev roman Ljubimec lady Chatterley, ki je izšel nekaj let kasneje, in pomisliti, kako je moral biti škandalozen. Lewis se je dal marsikomu v zobe, Lawrence pa je bil atomska bomba nepredstavljivih razsežnosti.

Zelo sem užival. Morda samo zato, ker sem čudak.

David Herbert Lawrence: Ljubimec lady Chatterley

 

Samo preverjam: saj smo vsi vedeli, da D. H. Lawrence (1885 - 1930) in E. T. Lawrence, znan kot Lawrence Arabski (1888 - 1935), nista ena in ista oseba? Ker če bi se našel kdo, ki bi to mislil, bi bilo to skrajno nerodno, kajne?

Če bi roman, ki ga je napisal David Herbert, počasi olupil in najprej odstranil za tiste čase pretresljive opise spolnosti, potem postrgal stran malce sumljiva razglabljanja o razmerjih v družbi in preveril ostanek, bi v resnici ugledal izredno spodoben izdelek. Ljubimec lady Chatterley je en tak popoln paket. Connie je nekaj posebnega, svoje razmerje s Cliffordom izredno dobro stopnjuje, gozdar je zapleten človek in zgodba ima ustrezen lok. Vrhunec sem našel v odpuljenem pogovoru med Mellorsom in Conniejinim očetom, kot rezervo pa imam še sceno med Boltonovo in pootročenim Cliffordom. 

Dobro sem se imel med branjem. Kaj bi si lahko še želel?

Eyvind Johnson: Čas njegove milosti

Presenetljivo, zame je bila največja dodana vrednost romana v nečem, česar Johnson sploh ni omenil - Slovanov, namreč. V izrazito natrgani mreži mojega zgodovinskega znanja so bili Langobardi sirote, ki komajda še visijo na pozabljeni nitkici ob robu. Čas njegove milosti je nekatera osamela znanja čudežno povezal v smiselno celoto. Celotico, če smo iskreni.

"Vihar na Jadranskem morju proti koncu posta v letu 775 je v več pogledih vreden spomina. Kakor se bo pokazalo, posledice niso bile majhne.

Lahko bi se reklo, da je s svojimi lemeži zaoral globoke in trajne brazde - mogoče ne toliko v morsko gladino, v Neptunovo polje, kakor marsikomu v miselnost in življenje."

Takole Johnson, rojen kot Olof Edvin Verner Jonsson, božajoče odpre roman in dosledno nadaljuje do konca. Razen da malce potarnam, da je Karel Veliki predstavljen za odtenek ali dva preveč brezmadežno popoln, nimam pripomb. Nasprotno, navduševalo me je menjavanje zornih kotov, pripovednih tehnik in celo potuhnjen humor. Dogodivščina z nožem, ki "ponesreči zdrsne", in poštena refleksija, ki sledi iz tega - to je resnično nepozabno.

Naj tvegam nevarno izjavo: če bi v vsem življenju moral prebrati samo en zgodovinski roman, potem bi bil to Čas njegove milosti. Najbrž.

 

Stephen King: 22. 11. 1963

Sodelavka, velika ljubiteljica Stephena Kinga, mi je, če natančno razmislim, pravzaprav priporočala obvoz. A kot je v navadi pri pomilovanja vrednih ljudeh, ki sprašujejo za nasvet s figo v žepu, sem jo lahkomiselno preslišal. 

22. 11. 1963 za začetek ni kingovska srhljivka, pač pa roman z izredno spodobno podprtimi zgodovinskimi temelji.  Polovica Kingovih navdušencev se je verjetno izkrcala pri priči, in verjamem, da tega niso obžalovali. Samo ob dveh daljših prizorih sem zadrževal dih in se malce kocinil. Dovolj, da je King dokazal, iz kakšnega testa je v svojem najosnovnejšem bistvu. 

Prva težava romana je obupna, neskončna puščava med Dunningom in Kennedyjem. Opazovanje Lee Harveya Oswalda je tako duhamorno, da preživijo samo najbolj trdovratni bralci. Stotine in stotine strani. Druga težava so nekatere filmske scene, obtežene s solzavostjo in posiljenimi triumfi. 

Najbrž že vidite, kam ta zapis vodi.

Ampak, prijatelji moji, ne. Vse ostalo, predvsem pa premišljeno potovanje skozi čas ter pronicljivo spopadanje z vzroki in posledicami naredijo iz 22. 11. 1963 odličen roman. O kakšni liričnosti, da smo si na jasnem, seveda ne more biti govora in tukaj ne gre za Marcela Prousta, a vseeno: roman je preprosto sijajen. Najbrž je bila kriva viroza, ki me tolče že šest dni, da sem si dvakrat, trikrat moral na skrivaj brisati solze. Od zaključka, in s tem mislim zadnjih petdeset, sto strani, sem pričakoval marsikaj, a ne tega, kar sem na koncu dobil. Zaključek je popoln. Zanimivo, da ga ne pokvari niti sladkorna pena zadnjega prizora. Včasih očitno človek rabi tudi to. Za šibkost in smrkanje krivim bolezen, a se hkrati zavedam, da po krivici.