Pavol Rankov: Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič)

 

Totalno zanič. Zgodba še gre, čeprav na silo, slog pa je v maniri zapisnikov občinskega komiteja Zveze komunistov.

Evropska unija je temu brezupnemu pisarjenju leta 2009 podelila nagrado za književnost. Moj ljubi bog. 

Vladimir Nabokov: Ada ali strast

 

Končno. Moj izvod romana ima posvetilo, ki je datirano 19. 6. 1987. Šestintrideset let sem potreboval, da sem se prebil skozi nepredirno goščo na začetku. Ni vrag, če ni te neberljive zmešnjave ravno za šestintrideset strani.

Na 37. strani se začne prebavljivi Nabokov: igre besed, zastranitve, domislice, norčije, aluzije in kar je še teh stvari, ki lahko branje naredijo zabavno ali do konca priskutno. Večinoma sem užival, četudi je šlo počasi. Marsičesa sploh ni moč razumeti, prenekateri trik gre mimo povsem spregledan, nekaj ključnih stvari pa sem sramotno dojel šele med branjem spremne besede. Nije žvaka za seljaka, kajneda.

Ključno za branje pa je, da se prepustiš in - kar sploh ni zanemarljivo - ne ponoriš ob misli, da gre pogosto za razmeroma eksplicitna opisovanja spolnosti dvanajstletnice. 

Za pokušino nekaj, kar sicer ne govori o Adi, pove pa marsikaj o naraciji in besu, ki zna pograbiti sodobnega bralca:

Ta nenavadni uživač je začel gojiti do Ade isto tendresse, kakršno je vedno čutil do Vana, pri čemer je na zunaj kazal ravno dovolj vneme, da je pri budno opazujočih bedakih zbudil sum, kako stari Demon "spi s svojo nečakinjo" (v resnici pa je imel vse več in več opraviti s španskimi deklicami, ki so bile iz leta v leto mlajše, dokler ni ob koncu stoletja, ko je imel šestdeset let in si je barval lase z nočno modrino, priklenila njegove strasti neka težavna desetletna nimfica).

Prebujenstvo bi se ob Nabokovu kaj hitro lahko spomnilo na grmade, kar bi bilo škoda. 

Nicole Perlroth: This Is How They Tell Me the World Ends

 

Edini podkast, ki ga redno poslušam, je Darknet Diaries. Jack Rhysider je zadnje tedne sicer nekaj utrujen, a upam, da se bo izmazal. 

V 98. delu je bila gostja Nicole Perlroth, bivša novinarka New York Timesa, kjer je pisala o informacijski varnosti. 

Zeh, zeh?

Ne.

Nicole Perlroth je stotine pogovorov s hekerji in drugimi strokovnjaki prelila v skoraj romaneskno pripoved o ranljivostih ničtega dne, ki nas lahko lepega sončnega popoldneva zbrišejo z obličja planeta ali pa zgolj zaustavijo življenje. Za nekoga je branje lahko zgolj spomin in vpogled v ozadje virusov Stuxnet, NotPetya, WannaCry, še bolj pa v trgovino z ranljivostmi ničtega dne in njenimi posledicami, za nekoga drugega pa prvi koraki do spoznanja, da je vrag že zdavnaj vzel šalo. 

Spomnim se odraslih, izobraženih ljudi, ki ne najdejo treh razlik med testom odpornosti in povprečno nutrijo, pa so z veseljem sprejeli vodenje službe korporativne varnosti, pekla na Zemlji, če se ti malce sanja o rečeh.

Branje odsvetujem vsem paranoikom, ostali pa bi znali biti zadovoljni kljub medlemu koncu, kakšnemu "telefonovemu trdemu disku" (stran 240) in napačno zapisanemu VMware.

Pearl Sydenstricker Buck: Dobra zemlja

Ne.

Jezik in slog: časnikarska patetika. Zgodba: pravzaprav dobra. Pod črto: ne.

Prebral pa sem do konca. Tudi to je že nekaj.

Pearl S. Buck gre nazaj na črno listo.

Erica Jong: Strah pred letenjem

 

Kaj pa tole, a? Kaj pa tole?

Roko na srce: pričakoval sem popreproščeno pornografijo in samoumeven, a sploh ne ogorčen odstop. Kako sem se zmotil. (One Direction s Story of My Life nadležno fušajo v ozadju.)

Strah pred letenjem je, če ga zvedemo na gole osnove, prijetno tekoča zgodba, ki jo poživi živahno sovraštvo do vseh psihoanalitikov tega sveta. Že to bi bilo dovolj za zmerno zadovoljstvo, a je Jong premeteno izpostavila srž zgodbe: feminizem po izbruhu spolne revolucije in iskanje svojega bistva. Seveda to ni Sartrov Bit in nič in seveda je besedilo eksplicitno kot le kaj, a vendarle v pravilnih odmerkih in tako skrajno premišljeno, da je bralca v letu 1972 zadelo neposredno v čelni reženj. 

In? Kaj bi si lahko še želel? Malce bolj ambiciozno prozo morda? Da bi se mi zbudilo kakšno pristno čustvo? Zakaj ne bi bilo dovolj samo voajersko hahljanje nad prijetno opisanim tokom dogodkov in pretresov?

Kar je presenetljivo (poleg dejstva, da je Strah pred letenjem moč z zmernim užitkom prebrati tudi petdeset let po izidu), je, da bojda ne gre za avtobiografski roman. Suzanna Daou, avtoričina sestra, se je leta 2008 javnosti predstavila kot neprostovoljen model za glavno junakinjo Isadoro Wing, in pri tem ustrezno popenila. Erica Jong jo je tolstojevsko zavrnila, rekoč, da ima vsaka pametna družina svojega norega družinskega člana. Primeren zaključek. 

Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

 

Drobcena knjiga, minimalistična in neopazna proza, brutalna sporočila: Édouard Louis.

Nikoli slišal.

Édouard Louis, torej, rojen leta 1992 kot Eddy Bellegueule (Eddy "lep obraz") se v avtobiografskem romanu, ki ga kritiki mahoma uvrstijo v stvarno literaturo, loti odraščanja v zakotnem Hallencourtu, revščine, medvrstniškega nasilja, rasizma in soočanja z lastno istospolno usmerjenostjo. Brutalno iskreno, morda na trenutke že preveč, a vsekakor učinkovito. Louis me je pustil viseti v zraku, in to je občutek, ki ga ne maram prav izrazito.

Vem samo, da se njegove Zgodovine nasilja zagotovo ne dotaknem, kaj drugega pa ... ja, prosim.

Preberite članek v The New York Times Magazine, če imate malce več časa in udoben kavč. Kup zanimivosti: slika domovanja v Hallencourtu, prvo srečanje s Tashem Awom, presenetljiv odziv staršev na prvenec, ozadje in posledice Zgodovine nasilja ... Članek priporočam skorajda bolj kot roman, a eno brez drugega seveda ne gre.

Burhan Sönmez: Istanbul Istanbul

 

Nekega sončnega jutra se zbudiš in si rečeš: napisal bom velik roman. Ne tišči te tisoč zgodb, ki morajo biti povedane, pri roki pa imaš zgodbo vseh zgodb, recimo kurdske politične jetnike v Turčiji. V velikem romanu je tudi struktura velika, zatorej deset pripovedi. (Hahaha! Dekameron!) Finneganovo bedenje je malce pretirano, Ulikses pa je tudi že bil napisan - kaj zdaj? Pripovedi morajo biti čimbolj zamegljene, po možnosti naj prehajajo iz zabrisane resničnosti v metafiziko, in seveda nazaj. Karkoli manj ne bi bila umetnost. 

Istanbul Istanbul, bejbi.

Skorajda povsem neprebavljivo. 

Christopher Clark: Mesečniki - Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno

 

Letnica mojega rojstva je bližje 1. svetovni vojni kot današnjemu dnevu, vendar se večino odraslega življenja zavedam, da se poskus odgovora na vprašanje, zakaj je prišlo do vojne, ne more končati drugače kot pri ljubkem liku spodaj.

Clark se vprašanju "zakaj" izogne v velikem loku in se zapodi v vprašanje "kako". Izkaže se, da tudi slednje ni mačji kašelj.

Mesečniki se seveda začnejo kje drugje kot na Balkanu, in to s filmskim umorom srbskega kralja Aleksandra Obrenovića, njegove žene Drage in predsednika vlade Dimitrija Cincar - Markovića. Clark si je naložil resno delo osvetliti vidna in nevidna razmerja med svetovnimi silami, pri tem pa se poglobiti v vsako kolikanj toliko pomembno diplomatsko, vojaško ali značajsko podrobnost, ki je privedla do katastrofe.

Koliko je povprečen bralec tej mreži sposoben slediti, težko sodim. Sam sem nihal med popolnim navdušenjem in občasnim obupavanjem nad deli, ki me niso zanimali popolnoma nič. Nagrade za vztrajnost so mnogotere: kontekst, kontekst in kontekst, prikaz, kako so bili glavni igralci tudi krvavi pod kožo, razumevanje norega zaporedja vzrokov in posledic, in končno desetine iztočnic za nadaljnje branje. 

Clark se je namučil, bralec pa tudi.

Pod črto še tole: Ljubljana se pojavi seveda zgolj obrobno, in to s shodom leta 1908. Ironija usode je, da ravno meni s tem priimkom (Štiglic = Stieglitz) ni povsem jasno, kakšno je bilo na ozemlju Slovenije razmerje med nemštvom in slovenstvom v zadnjih nekaj sto letih. Imeni Rudolfa Lundra in Ivana Adamiča sta pomemben opomin, da nekatere reči, ki jih imamo danes za samoumevne, niso bile dane že od nekdaj. Še spominsko ploščo sem komaj našel, pa bi rad razumel zgodovino ...

 

Tone Svetina: Ukana

 

Če bi šlo samo za filmsko akcijo in rokohitrske scenaristične zasuke, je Svetinova Ukana 10/10. A če je človek alergičen na dvorazsežne in izumetničene like, se branje ne more končati drugače kot z odstopom takoj na vrhu slalomske proge.

Stasiti komandant brigade študent Igor Javor se je zravnal in s strumnim korakom stopil do komandanta alpske cone. Po raportu je komandant cone Popivoda ognjevito nagovoril zbrane borce. Njegove besede so mu še sedaj zvenele v ušesih. Takrat sta v njem vzplamtela navdušenje in ponos, da pripada močni vojski, ki bo že jutri zmlela vse švabe na Gorenjskem. 

Razumem, da je roman iz leta 1965, ampak lepo prosim ...

In Doris:

Samo rahlo je odprl kuhinjska vrata. Toliko da je zagledala del obraza, je vstala in oči so ji zasijale. Že je bila v veži pri njem in ga sprejela z nenavadno prijaznostjo. Peljala ga je v sobo v prvem nadstropju, posebej pripravljeno zanj. Šla je pred njim in opazoval jo je, kako je hotljivo pregibala boke in mlela z dolgimi, lepimi nogami. Postave je bila visoke, gibke in za razliko od Ane žensko polnejša. Občutil jo je kot nepričakovano veselo usodo, ki blaži in nikoli ne rani. 

Zbirka Dotik, vam rečem.

Zupanovega Menueta za kitaro ne preseže nihče.

Ralph Ellison: Nevidni človek

 

Izogibanje zapisovanju misli o prebranem še nikoli ni bilo dobro znamenje. To je pravzaprav vse, kar je treba vedeti.

Nevidnega človeka sem prebral do konca, četudi sem občasno razmišljal o vseh mogočih načinih, kako se branju izogniti. Absurdno je, da omikani in široko razgledani ljudje v romanu najbrž noro uživajo. Ellison piše odlično, to mu priznam še sam. Metafora nevidnosti in nenaden soj žarometov, ki osvetlijo junaka, so brez primere. Težava je, da manj omikano občinstvo, v katerega spadam, bolj uživa v primerljivem preobratu iz Monty Pythonovega Brianovega življenja, ker je pač bolj smešen kot téme, ki jih odpira Ellison. Črnska identiteta, marksizem in sodobni #BLM - vse prav in vse stoji na svojih mestih. Roman je zanimiv in smiseln, ni pa nujno tudi branje, ki je vseskozi v užitek. 

Philip Roth: Zarota proti Ameriki

 

Ko vrag vzame šalo, v severnoameriškem leposlovju Kanada v hipu postane obljubljena dežela Kanaan. Deklina zgodba Margaret Atwood (1990), Lewisov To se pri nas ne more zgoditi (1935) in končno tudi Rothova Zarota proti Ameriki (2004) zadeve hitro zapletejo do te mere, da se glavni junaki samo še nemočno ozirajo proti nedosegljivi severni meji. Zlahka razumem, zakaj.

Zarota proti Ameriki je v zasnovi briljantna. Ne bi bilo povsem neverjetno, če bi Charles Lindbergh z avro narodnega junaka, protivojnim nagovarjanjem in opravičevanjem nemškega nacističnega režima v predsedniški tekmi leta 1940 v resnici premagal Roosevelta. Philip Roth opisuje, kaj bi se zgodilo potem.

Srhljivo je, da je vse možno. Še več, vsi delci sestavljanke so dejansko bili na voljo. V zadnjih nekaj letih ZDA v živo spremljajo nekaj podobnega, in ni še konec. Tožba Dominion Voting Systems proti Fox News je kot iz romana, denimo. Ni bralca, ki ga med branjem ne bi spreletelo, da imamo tudi Slovenci na voljo vse sestavine, iz katerih se lahko skuha tragedija. Philip Roth je v tem smislu svoje delo opravil odlično.

Bal sem se, da bo zgodba šla po predvidljivi poti paralel s Tretjim rajhom, a na srečo dobimo presenetljiv preobrat, ki se mi je zdel preuranjen - kot da bi me Roth opeharil za vsaj še polovico zgodbe. Ampak, hej, vredno branja!

Sinclair Lewis: To se pri nas ne more zgoditi

Lewisov To se pri nas ne more zgoditi bi moral obvezno pristati na seznamu bralca, ki ga vsaj rahlo zanima družbeno-politični kontekst. In spet se je izkazalo, da imam pri branju večinoma več sreče kot pameti.

Marko Jurak me je v spremni besedi k Glavni cesti dodobra prestrašil:

Tako kot sem zapisal že pred desetimi leti, še tudi danes vidim Lewisove pomanjkljivosti pri umetniškem ustvarjanju zlasti v njegovem nihanju med novinarsko-reportažnim načinom pisanja in med pravo, umetniško polno predstavitvijo življenja, ki ni le pripoved o enkratnem dogodku in ljudeh, ki so vanj vpleteni, temveč tudi o kozmičnih razsežnostih človekovega bivanja.

Prvih sto strani romana sem komaj preživel, ker pač - kot ponavadi - nisem prej o romanu vedel nič. Vsakih par strani sem se spomnil na Juraka, in branje se mi je zdelo res nesmiselno. A nekaj se je kuhalo. Nekaj velikega.

Nenadoma je pred mano vzniknil trumpovsko zavzetje Kapitola z vsemi pritiklinami: Trumpom ali njemu podobnim modelom (predsednik Windrip), čiščenjem ustavnega sodišča, obračunavanjem z mediji in koncentracijskimi taborišči. Leta 1935, prosim lepo.

Dandanašnji je sila težko biti prvi, ki se mu posveti nekaj novega. Pred mano so se na Lewisa leta 2021 spomnili pri Forbesu ter takoj potegnili ustrezne vzporednice z Deklino zgodbo Margaret Atwood in Rothovo Zaroto proti Ameriki, predvsem pa s političnim dogajanjem v ZDA.

Lewis je malo zares Jurakov novinarsko-reportažni Lewis, ki dostavi minuciozno razdelan razpad ameriškega družbenega sistema. Margaret Atwood je to obdelala zgolj v sencah, ki padejo na glavno zgodbo, kar je po svoje še bolj srhljivo, a nič zato. Lewis kljub vsemu zasije v vsej svoji veličini. Liki so zanimivi in presenetljivi, zgodba pa polna iskrivosti, če ne že tudi norčij, ki jih zelo cenim. Recimo Mary Greenhill, ki maščuje smrt svojega moža:

 "To moram kar opraviti, preden se po žensko raznežim," je vzdihnila in strmoglavila proti zaprtemu letalu.

Njen prihod nedvomno ni bil dobrodošel. Tisto jutro se ne Smrt ne Mary Greenhill nista uradno napovedali pri Effinghamu Swanu; ne ena ne druga ni telefonirala in se ni pogajala z razdražljivimi tajniki in ju niso lepo natipkali na razpored velikega gospoda za njegov zadnji dan življenja. V njegovem ducatu pisarn, v njegovem marmornem domu, sejni dvorani in na njegovem nadzorniškem položaju so njegovo nadvse dragoceno ekscelenco varovali z jeklom. Navadni ljudje kot Mary Greenhill se mu niso mogli približati - razen v zraku, kjer tako cesarja kot navadnega človeka držijo samo igračkasta krila in božja milost.

Hua!

Lewis iz neverjetne perspektive leta 1935 pravzaprav govori, kako se vse to lahko zgodi tudi nam, in prepričan sem, da smo v zadnjih nekaj letih kar nekaj elementov tega velikega romana doživeli tudi na trgih in ulicah naših mest. Hvala Lewisu, da romana ne konča v uničujoči orwellovski maniri, ampak nam pusti vsaj kanček upanja.

Takoj k branju! 

Sinclair Lewis: Glavna cesta

 

Moj najljubši Sinclair je bil do sedaj Sir Clive Sinclair. Ne, ne zaradi Spectruma, ZX80 ali ZX81. Zaradi Sinclairja QL s 128 kB in vseh ekscentričnosti, ki so možakarju padle na pamet.

A tudi Sinclair Lewis ni od muh. V življenju nekatera obžalovanja pridejo pozno, a morda vseeno ob pravem času.

Živo vidim sobico naše krajevne knjižnice v prvem nadstropju Zadružnega doma in dve že na videz dolgočasni imeni, ki sem se ju izogibal kot hudič križa: Pearl S. Buck in Sinclair Lewis. 

Česnanje bom skrajšal. Sto strani pred koncem Glavne ceste sem na svojih policah že poiskal in si pripravil naslednji Lewisov roman. To je to.

Konec zapisa.

Če pa vas zanima, zakaj, je tukaj še nekaj dolgovezenja. 

Carol se poroči z zdravnikom Willom Kennicottom in se pusti zvleči v Gopher Prairie, literarno vzporednico Lewisovega rodnega Sauk Centre. Temu bi zlahka sledilo preobilje salonskega posedanja in čvekanja, kar je deloma res, a ne moti, ker tako pač je. Lewis zasije v jarki svetlobi satire, zajedljivosti do vseh napak ameriške družbe tam okoli prve svetovne vojne, predvsem pa z izdelanimi liki in vsakovrstnimi presenečenji, ki jim ni konca.

Splača se pomisliti tudi na Lawrencev roman Ljubimec lady Chatterley, ki je izšel nekaj let kasneje, in pomisliti, kako je moral biti škandalozen. Lewis se je dal marsikomu v zobe, Lawrence pa je bil atomska bomba nepredstavljivih razsežnosti.

Zelo sem užival. Morda samo zato, ker sem čudak.

David Herbert Lawrence: Ljubimec lady Chatterley

 

Samo preverjam: saj smo vsi vedeli, da D. H. Lawrence (1885 - 1930) in E. T. Lawrence, znan kot Lawrence Arabski (1888 - 1935), nista ena in ista oseba? Ker če bi se našel kdo, ki bi to mislil, bi bilo to skrajno nerodno, kajne?

Če bi roman, ki ga je napisal David Herbert, počasi olupil in najprej odstranil za tiste čase pretresljive opise spolnosti, potem postrgal stran malce sumljiva razglabljanja o razmerjih v družbi in preveril ostanek, bi v resnici ugledal izredno spodoben izdelek. Ljubimec lady Chatterley je en tak popoln paket. Connie je nekaj posebnega, svoje razmerje s Cliffordom izredno dobro stopnjuje, gozdar je zapleten človek in zgodba ima ustrezen lok. Vrhunec sem našel v odpuljenem pogovoru med Mellorsom in Conniejinim očetom, kot rezervo pa imam še sceno med Boltonovo in pootročenim Cliffordom. 

Dobro sem se imel med branjem. Kaj bi si lahko še želel?

Eyvind Johnson: Čas njegove milosti

Presenetljivo, zame je bila največja dodana vrednost romana v nečem, česar Johnson sploh ni omenil - Slovanov, namreč. V izrazito natrgani mreži mojega zgodovinskega znanja so bili Langobardi sirote, ki komajda še visijo na pozabljeni nitkici ob robu. Čas njegove milosti je nekatera osamela znanja čudežno povezal v smiselno celoto. Celotico, če smo iskreni.

"Vihar na Jadranskem morju proti koncu posta v letu 775 je v več pogledih vreden spomina. Kakor se bo pokazalo, posledice niso bile majhne.

Lahko bi se reklo, da je s svojimi lemeži zaoral globoke in trajne brazde - mogoče ne toliko v morsko gladino, v Neptunovo polje, kakor marsikomu v miselnost in življenje."

Takole Johnson, rojen kot Olof Edvin Verner Jonsson, božajoče odpre roman in dosledno nadaljuje do konca. Razen da malce potarnam, da je Karel Veliki predstavljen za odtenek ali dva preveč brezmadežno popoln, nimam pripomb. Nasprotno, navduševalo me je menjavanje zornih kotov, pripovednih tehnik in celo potuhnjen humor. Dogodivščina z nožem, ki "ponesreči zdrsne", in poštena refleksija, ki sledi iz tega - to je resnično nepozabno.

Naj tvegam nevarno izjavo: če bi v vsem življenju moral prebrati samo en zgodovinski roman, potem bi bil to Čas njegove milosti. Najbrž.

 

Stephen King: 22. 11. 1963

Sodelavka, velika ljubiteljica Stephena Kinga, mi je, če natančno razmislim, pravzaprav priporočala obvoz. A kot je v navadi pri pomilovanja vrednih ljudeh, ki sprašujejo za nasvet s figo v žepu, sem jo lahkomiselno preslišal. 

22. 11. 1963 za začetek ni kingovska srhljivka, pač pa roman z izredno spodobno podprtimi zgodovinskimi temelji.  Polovica Kingovih navdušencev se je verjetno izkrcala pri priči, in verjamem, da tega niso obžalovali. Samo ob dveh daljših prizorih sem zadrževal dih in se malce kocinil. Dovolj, da je King dokazal, iz kakšnega testa je v svojem najosnovnejšem bistvu. 

Prva težava romana je obupna, neskončna puščava med Dunningom in Kennedyjem. Opazovanje Lee Harveya Oswalda je tako duhamorno, da preživijo samo najbolj trdovratni bralci. Stotine in stotine strani. Druga težava so nekatere filmske scene, obtežene s solzavostjo in posiljenimi triumfi. 

Najbrž že vidite, kam ta zapis vodi.

Ampak, prijatelji moji, ne. Vse ostalo, predvsem pa premišljeno potovanje skozi čas ter pronicljivo spopadanje z vzroki in posledicami naredijo iz 22. 11. 1963 odličen roman. O kakšni liričnosti, da smo si na jasnem, seveda ne more biti govora in tukaj ne gre za Marcela Prousta, a vseeno: roman je preprosto sijajen. Najbrž je bila kriva viroza, ki me tolče že šest dni, da sem si dvakrat, trikrat moral na skrivaj brisati solze. Od zaključka, in s tem mislim zadnjih petdeset, sto strani, sem pričakoval marsikaj, a ne tega, kar sem na koncu dobil. Zaključek je popoln. Zanimivo, da ga ne pokvari niti sladkorna pena zadnjega prizora. Včasih očitno človek rabi tudi to. Za šibkost in smrkanje krivim bolezen, a se hkrati zavedam, da po krivici.