četrtek, 11. junij 2020

Stephen King: The Stand



Če vam gre na živce nepovezano česnanje in težko prenašate prebiranje otrobov, bom sporočilo strnil: The Stand se splača prebrati. Želim vam lep dan.

Porajajo se mi rahle slutnje, da se bo zdaj zdaj iz mene usulo nekaj nepovezanega, kar me pravzaprav ne čudi. The Stand je namreč eden izmed romanov, ki so me najbolj zaznamovali kot bralca. 

Gre za vrsto zanimivih pojavljanj Tadeja Zupančiča, pri čemer dotični gospod ni ravno oseba, na katero bi se spomnil vsakih pet let. Zupančiča je konec maja zbezala na plano Irena Štaudohar v pogovoru za Delo. Ko ga je spraševala o dostopnosti knjig in branju v času korone, je odvrnil:
Bolj me je presenetilo, ko sem poskusil sestaviti seznam knjig, ki sem jih v resnici prebral, je bil ta zelo uboren: res končal sem samo dva krajša pamfleta o britanski stanovanjski politiki oziroma investitorsko-industrijskem kompleksu, ki jo obvladuje, vse druge knjige so trenutno še v različnih fazah neprebranosti. Kot da ne bi imel kondicije za branje, čeprav sem pričakoval, da mi je ne bo zmanjkalo. Hecno.
Zupančič je do pičice natanko opisal stanje stvari. The Stand sem glodal štiri, morda pet tednov, kar je smešno. Pred tem sem se mučil z Ameriško pastoralo, o kateri še ni zapisa, ker ne vem, ali se bom k branju še vrnil. To je bilo to, kar zadeva branje v času korone. 

Konec srednje šole in v prvem letniku faksa je bila moja krivulja kronične pametnosti in domnevne aristotelovske široke razgledanosti na blazno visokih vrednostih, potem pa se je začel strm padec, ki se ni zaustavil do današnjih dni. Leta 1989 smo univerzalni intelektualci mojega bednega kalibra brali Časopis za kritiko znanosti, Novo revijo, Naše razglede in pogojno Teleks, v katerem so blesteli mladi upi Marko Crnkovič, Luka Novak in Tadej Zupančič. Mladci so z veseljem kontrirali zaprašenim literarnim uglednežem in izzivali z umeščanjem pop-literature ob bok kakšnemu Iskanju izgubljenega časa. Stephen King je bil karseda primeren vzvod za draženje razjarjenih eminenc in nabiranje lahkih točk. Vsi štirje (kdo, zaboga, je bil četrti? Marcel?) so dobili status božanstev, kar je dobilo svoj vrhunec v članku, kjer je nekdo opeval vse od prijaznosti Tadeja Zupančiča do njegovega nahrbtnika z medvedkom. Šlo je za ogromne količine megle, a tudi za prepotrebne spremembe pri splošnem zaznavanju kulture in njenega polja. 

The Stand je bil eden izmed prvih romanov, ki sem jih prebral v angleškem jeziku. King je King, ampak že pred tridesetimi leti mi je bilo jasno, da The Stand bistveno odstopa od ostalih Kingovih izdelkov, recimo od The Tommyknockers, The Dark Half, Christine, Pet Sematary ali It. The Stand se mi je nekdaj pravzaprav zdel tako dober, da sem ga redno uvrščal med top 20, kar sedaj, po četrtem, petem branju preklicujem. A vendar: kako ta roman useka! King v hipu zradira večino človeštva in pusti nekaj preživelih, ki so orisani več kot spodobno. Zgodbe glavnih likov izredno dobro preplete in jih pelje do konca, ki je - seveda - mistična grozljivka. Zanimivo, tudi temni antagonist je opisan povsem nepristransko, za kar dajem Kingu deset točk od desetih. Danes zrelejši, a ne nujno boljši bralec v poljubno raztegljivih srednjih letih pa odvzemam nekaj točk za like, ki nenadoma izginejo ali pa se izkažejo za nepotrebne, pa tudi za mestoma nadležno razvlečenost zgodbe. A ne razumite me narobe, The Stand kot mainstream zlahka izpraši hlače marsikateremu resnejšemu literarnemu imenu.

Hvala Tadeju Zupančiču.

Ni komentarjev:

Objava komentarja