nedelja, 25. avgust 2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

No, in smo tu: roman, o katerem vedo vsi vse že od lani in ki se edini lahko pomeri z razvpitim Vojnovićevim Čefurji raus.

Priznam, pred branjem sem si pustil odprta vrata za pobeg. Če bi šlo za neznosno zanič izdelek, bi iz spoštovanja do avtoričine osebne zgodbe in občudovanja njenega prisrčnega pristopa v javnih občilih vse skupaj pometel pod preprogo, utihnil in se žrl na samem.

Tukaj je torej moj zapis, kar je verjetno dovolj povedno že samo po sebi.

Preprosta, rahlo niansirana proza, kratki odstavki, učinkovita raba pisem, pridih nostalgije, predvsem pa iskrena, čustvena izpoved - popolna kombinacija. Moral bi imeti kamnito srce, da me občasno ne bi zlomilo.

Bronja Žakelj je na slovensko knjižno sceno stopila skozi velika vrata in z ogromnim literarnim, moralnim ter emotivnim kapitalom. Vprašanje ni, ali je Belo se pere na devetdeset dober roman, ker enostavno in preprosto je; vprašanje je, kaj bo avtoričin naslednji korak. Pred to njeno odločitvijo malce vztrepetam.

Andrei Makine: Francoski testament


Od začetka Francoskega testamenta pa skoraj tja do zadnje četrtine sem cvilil od ugodja kot majhno prase v svežem blatu, se vračal na začetke odlomkov in poskušal Makinove izpiljene, čustveno nabite stavke ne samo še enkrat prebrati, pač pa tudi vdihniti in otipati. Proust, ki ga avtor nekajkrat omeni, je tukaj krepko na delu, ampak seveda zgolj kot podton celotni pripovedi.

Charlotte, avtorjeva babica, je brezhibna, veličastna junakinja, nekje daleč za njo je Paška, moj skriti favorit, čez vse pa je pripovedovalec, ki se proti koncu razkrije kot nadut smrkavec in s svojim pokroviteljskim odnosom rahlo pokvari izvrstne sestavine.

Priporočam.

nedelja, 18. avgust 2019

Ante Tomić: Veliki šoping

Tomića imam rad, ampak Veliki šoping je neizrazita, povprečna in skorajda nepotrebna knjiga. In hrvaška suknja seveda ni suknjič, če smem pripomniti.

Priporočam obvoz.

Ilja Ilf in Jevgenij Petrov: Dvanajst stolov

Ko dobi Hipolit Matvejevič Vorobjaninov od svoje umirajoče tašče namig, da je v enem izmed dragocenih in izgubljenih dvanajstih družinskih stolov skrit zaklad, se mu življenje obrne na glavo, pri tem pa mu izdatno pomaga malopridnež Ostap Bender. Zgodba se morda za odtenek preveč vleče, a to jasno, ker pač gre za dvanajst stolov, vse ostalo pa je na mestu. Humor je pretanjen. Denimo opis študentskega doma v Moskvi:
Kot je običajno usojeno študentskim domovom v Moskvi, je bil dom študentov kemije že zdavnaj naseljen z ljudmi, ki so imeli s kemijo kaj malo opravka. Študentje so se razkropili. Deloma so končali študij in se razšli po službah, deloma so doživeli pri študiju polom. Prav ti so, z vsakim letom starejši, v rdečkasto poslikanem domu tvorili nekaj srednjega med tovarniško skupnostjo in fevdalnim zaselkom. Cele vrste novih študentov so si zaman prizadevale, da bi prodrle v dom. Eks-kemiki so bili nenavadno iznajdljivi in so odbijali vse napade. Naredili so križ čez dom. Pričel je veljati za divjino in je izginil iz vseh načrtov Moskovske uprave mestnih nepremičnin, kot da ga ne bi bilo več. Pa je bil in v njem so prebivali ljudje.
Dvanajst stolov sem bral tudi kot dokumentarec o življenju v nekih drugih časih in na nekem drugem planetu. Stran 120 denimo in opis moskovskih postaj. Bistrih opažanj in ostrih zapisov ne manjka. Ne, ne bi bil rad cenzor, ki je požegnal ta roman.

Priljubil se mi je Polesov, malce pa tudi Liza s krulečim želodcem. Škoda, ker Liza ponikne. Krasen lik.

Hej, in dvakrat se pojavi ime Milana Vidmarja! Nisem vedel, da je bil tako velik šahovski car!

Dvanajst stolov je 95-odstotni bralni užitek. Priporočam.

John Steinbeck: Polentarska polica

Redko naletim - in ko rečem "naletim", gre za "naletanje" s pomočjo prijateljevega dobrohotnega nasveta - na knjigo, kjer bi že ovitek povedal vse, kar je treba povedati. Takole pravi:
... Dogodivščine junakov s police - brezposelnih možakarjev, ki veselo živijo na robu zakona - so namreč čez vse zabavne, slikovite in polne presenetljivih preobratov, hkrati pa presvetljene z avtorjevim posebnim, humornim in sočutnim odnosov do njih. Danny in njegova druščina so - gledano z običajnega vrednostnega stališča - seveda brezupni delomrzneži, smrdljivi klateži in kronične pijandure, a pod pisateljevim dobrohotnim in razumevajočim peresom postanejo tudi svojevrstni modrijani, občutljive dobričine in topli, nevsakdanjim pravilom zvestobe zavezani prijatelji.
V prevodu Cirila Kosmača, kar je svojevrstno darilo današnjemu bralcu, spoznamo Monterey, ki ga ni v HBO-jevi Big Little Lies in ga nikoli več ne bo. Če ste prebrali Grozde jeze, morate tudi Polentarsko polico. Komedija je resna stvar, vam rečem.