ponedeljek, 31. december 2018

Thomas Mann: Doktor Faustus

Če bi bil Doktor Faustus prva knjiga, ki bi jo prebral v življenju, majkemi da se ne bi pritaknil nobene več. V roman zakrinkano neskončno flancanje o atonalnosti in - navajam z naključne strani - "pozitivni in konfesionalno vezani religiji", pietizmu, ki je "hotel (...) potegniti ostro mejo med pobožnostjo in znanostjo s trditvijo, da na vero ne more niti najmanj vplivati katerokoli gibanje ali sprememba v znanstvenem prostoru", teologiji v razsvetljenstvu in podobnem me je prignalo do točke, ko mi je ostal samo še dvom, ali naj si iztaknem oči ali pa počasi odložim knjigo in izginem brat Trumpove čivke.

Miguel de Cervantes: Don Kihot

Preden sem se lotil Don Kihota, se nisem prav močno trapil s praznimi upi, da bom branje zlahka prignal do konca. Nisem ga, seveda.

Najprej me je pretreslo, s kakšno pretanjenostjo je roman zapisan. Denimo že kar uvodni stavki:
V nekem kraju v Manči, ki se njegovega imena ne maram spomniti, je pred nedavnim živel eden tistih plemičev, ki imajo sulico v stojalu, starinski ščit, mršavo kljuse in hrta goniča. Šara z nekolikanj več govedine kakor bravine za kosilo, za večerjo največkrat meso v solati, cvrtje s slanino ob sobotah, leča ob petkih in ob nedeljah kak golobček za priboljšek, pa je kopnelo tri četrtine dohodkov od njegovega posestva.
Stari mojster poskrbi, da je nadaljevanje na do pičice enaki ravni, razen seveda ko čuknjeni vitez tako klobasa, da ne veš, kje je začetek in kje konec. Cervantes razdre tudi kakšno tako žaltavo, da ostrmiš, pri tem pa ohranja zdrav smisel za šalo.

Spotaknil sem se tam, kjer sem vedel, da se bom: zgodba je premočrtna in namenjena nizanju norosti, dogodivščin ter razglabljanj o tem in onem. Težko prenašam misel, da bo roman do konca na isto vižo, da ni niti najmanjše možnosti za rahel preobrat ali zavoj v neznano. Po dvesto straneh sem imel dovolj.

sreda, 19. december 2018

Sherwood Anderson: Temni smeh

Gledano v zgodovinskem vzvratnem ogledalu, je Temni smeh obroben roman, muha enodnevnica. Zanimivo, da se je pojavil v izboru za zbirko Sto romanov.

Andersonu spodrsne tolikokrat, da je škoda šteti. Kako je lahko leta 1925 izdal besedilo s tako rasističnim podtonom? Zakaj toliko ponavljanj enih in istih prežvečenih tem? Bi konec lahko bil še bolj blesav?

Po drugi strani pa sem roman prebral do konca, malce zato, ker se je še pravočasno pojavila Alina, še bolj pa zato, ker so glavni liki trikotnika dokaj kompleksni in še kar zanimivi. In to je to. Bolje kot Kmetija slavnih, domnevam.

torek, 18. december 2018

Guy de Maupassant: Njeno življenje

Jeanne gre v zakon kot tele v klavnico:
"Ljubezen! Že dve leti je čakala nanjo z zmerom večjo tesnobo. Zdaj je smela ljubiti. Samo srečati ga je še treba! Kakšen neki bo? (...) On bo, on, to je vse. Vedela je samo, da ga bo oboževala z vso dušo in da bo on njo nadvse ljubil. Sprehajala se bosta v večerih, kakor je tale, pod lesketajočim se prahom, ki pada od zvezd. Šla bosta z roko v roki, prižeta drug k drugemu, poslušala, kako jima bije srce, čutila toplino svojih ramen, prepletala svojo ljubezen z milo jasnino poletne noči, tako združena, da bosta že samo z močjo svoje ljubezni zlahka prodrla drug drugemu v najskrivnejše misli."
Da ne bom prav preveč nadut, tudi sam sem šel mimo opozoril, kot je tole zgoraj, v klavnico tega romana z naivnim upanjem, da bo Jeanne na neki točki znorela, potegnila črto in pomendrala preračunljivo, škrto uš, s katero se je poročila. Jasno, iz te moke ni kruha.

Ostal sem kot presenečeni pikaču, če se kaj spoznate na meme.

ponedeljek, 26. november 2018

Virginia Woolf: K svetilniku

"Jaz", "jaz" je odgovor na vprašanje iz Albeejeve drame Kdo se boji Virginie Woolf?

Branja sem se s strahotnim spoštovanjem lotil vsaj trikrat, in tokrat mi je uspelo. Ko sem ob romanu spal, sem spal, večinoma po štirih straneh. Ko pa zgodba s pretanjeno nastavljenim kratkim poglavjem, časovnim preskokom ali z navidez povsem vsakdanjim opisom, ki poseže globoko v zapleteno ozadje glavnih junakov, useka na polno, se mi je od ugodja kar zavrtelo.

Prebral bom vsaj še Gospo Dalloway, samo da si malce opomorem. Čez nekaj let.

nedelja, 25. november 2018

Charles Dickens: David Copperfield

K vragu z bookerjem! Nemara je čas za nekaj povsem drugačnega. Dickensa nisem nikoli zares bral, in David Copperfield, roman, ki je bil avtorju samemu najbolj pri srcu, je kar prava vstopna postaja.

Ko je twitter pred dobrim letom povečal dovoljeno število znakov v čivkih s 140 na 280, je to v vesoljni javnosti odjeknilo kot revolucionarna sprememba bralnih navad. Tisoč strani romana dandanes predstavlja nepredstavljiv antipod brezciljni noriji in razkošje, ki si ga lahko privošči samo privilegirana družbena smetana. Bralci, namreč. Saj niste pomislili na koga drugega?

Pri Copperfieldu sem najprej dobil mehka kolena, ker je začetek namigoval  na splošno bedo Oliverja Twista, a zgodba kaj hitro zavije v manj moreče vode. S hitrimi koraki vstopajo liki, ki so - razen redkih plehkih izjem, kot je Agnes - kompleksni in izrisani do zadnje potankosti. Oba Murdstona, teta Betsey Trotwood, dobrodušni cepec Micawber, vsi Peggotyji, zanimivi Steerforth, nepozabni Urija Heep - prava parada Dickensovega mojstrstva. Pri rojevanju teh likov najbrž ni trpel kakšnih grozljivih porodnih muk, saj jih je večinoma bolj ali manj očitno pokradel iz resničnega življenja, zaradi česar David Copperfield velja za prikrito avtobiografijo.

A viktorijanski roman je viktorijanski roman: če bi se Dickens preko črvine v vesolju spet pojavil med nami, ni hudič, če nam ne bi namenil še kakšnega pogleda v posteljo, ki jo je Copperfield grel s svojo "otročjo ženo". S tem dandanes ne bi bilo nič narobe.

Odlično.

sobota, 24. november 2018

nedelja, 23. september 2018

Finalisti nagrade booker 2018

Žirija je objavila šest finalistov za leto 2018:
  1. Anna Burns (UK) Milkman (Faber & Faber)
  2. Daisy Johnson (UK) Everything Under (Jonathan Cape)
  3. Rachel Kushner (USA) The Mars Room (Jonathan Cape)
  4. Esi Edugyan (Canada) Washington Black (Serpent’s Tail)
  5. Richard Powers (USA) The Overstory (Willian Heinemann)
  6. Robin Robertson (UK) The Long Take (Picador)
Žal sem pravilno napovedal, da se bosta Washington Black in Milkman kljub izrazitim pomanjkljivostim privlekla v finale. Normal People ni presunljivo dober roman, je pa boljši od Edugyanove in Burnsove, a ga v finalu ni. 

Na policah se mi valja še Sabrina, a grem raje brat Dickensa. Če bi imel možnost zadnji stavek prebrati pred kakšnim letom, bi bil prepričan, da so mi blog shekali Severni Korejci na opiatih. Pravzaprav to ni izključeno, če takole pogledam. 

Donal Ryan: From a Low and Quiet Sea

Šesti roman s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Donal Ryan za prvi del zgodbe izbere Farouka, zdravnika, sirijskega begunca. Od v nebo vpijočega oportunizma me je kar zvilo v želodcu, česar stereotipen razvoj dogodkov ni prav nič omilil. Lampy je zanimiv lik, mammone hitre jeze in rahlo počasne pameti, spremlja pa ga budno oko dedka, ki ga ne gre spregledati. Zadnji osebek, ki se pojavi, je John, lobist z vse prej kot čistim ozadjem. Kompleksen, a nepotreben.

V četrtem, zadnjem delu poskuša Ryan sestaviti tri zgodbe v nekaj smiselnega, pri čemer se zateče v moteč preplet glasov, ki se proti koncu sicer izčistijo, in to do dokaj jasnega spoznanja, da Ryan v bistvu ni imel česa povedati.

From a Low and Quiet Sea je navkljub očitnim pripovedovalskim veščinam bolj kot ne samo izguba bralčevega časa, kar je uvidela tudi žirija. Prepozno.

petek, 14. september 2018

Sally Rooney: Normal People

Peti roman s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Cel vik in krik okoli Sally Rooney v Guardianu in nekaterih drugih medijih, ki ponavadi ne izgubljajo glave kar tako. Sally Rooney je bila rojena leta 1991 in je danes stara 27 let. Razmeroma stara tetka za témo, ki si jo je izbrala. Najstniška ljubezen med Marianne, obrobno, koščeno punco iz premožne, disfunkcionalne družine, in Connelom, nadpovprečno občutljivim in pametnim smrkavcem iz irskega socialnega dna, počasi vznikne v nemogočih razmerah. Telesna in duševna naklonjenost sprva nima možnosti proti gimnazijskim hierarhijam, a se v študentskih letih vse nekajkrat obrne na glavo. Rooneyeva obe plati zgodbe popisuje s pretanjenostjo, ki ne prestopa meja osladnosti in me je ves čas držala v primerni napetosti.

Roman se v bistvu prebral z veseljem, a mi je na koncu ostal občutek praznine. Ne vem, ali manjka morda kanček sporočilnosti ali vsaj osnovne literarne bravure.

Kar dober izdelek, boljši od tega, kar sem prebral z letošnjega seznama. Rooneyevi finale ne uide.

sobota, 08. september 2018

Esi Edugyan: Washington Black

Četrta s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Ves teden sem se odpravljal k tipkovnici zapisat vsaj nekaj in ko sem končno pokukal na kindla, me je zlobno obvestil: "You do not have any notes or highlights." Kar pove vse, pravzaprav.

Esi Edugyan, če kaj, je zagotovo velikopotezna in nadpovprečno spretna pripovedovalka. In zgodba ni od muh: Barbados, devetnajsto stoletje, plantaža sladkorja. Enajstletni suženj Washington Black nenadoma najde učitelja in varen pristan pod krili Christopherja Wilda, imenovanega Titch. Titch je brat zoprnega lastnika plantaže, učenjak in izumitelj. Sledi vse s seznama obveznih likov, opisi grozot, neverjetno hiter intelektualni razvoj malega Washingtona Blacka, njegova izjemna nadarjenost, pobeg z balonom, potovanje z ladjo ter nekaj ekscentriki in tako lepo v ravni črti naprej. Izredno dodelan in do zadnje potankosti izpiljen dolgčas, ki ga v skoraj vsaki prvini poseka lanska nominiranka Colina Whiteheada The Underground Railroad.

Whitehead ni prejel bookerja, Edugyanova pa se bo privlekla med finalistke, kjer jo bo - ne vem še zagotovo - morda posekala Sally Rooney.

nedelja, 26. avgust 2018

Belinda Bauer: Snap

Tretja s seznama nominirancev za bookerja 2018. Kriminalka. Srhljivka. Na seznamu za bookerja. Globalno segrevanje, Trump, proticepilci, sedaj pa še tole.

20. avgust 1998. V avtu, parkiranem ob avtocesti, se zdi, da se sedeži topijo od vročine. "Jack's in charge. I won't be long," je rekla mama, preden je odkorakala do najbližjega telefona. Enajstletni Jack ter njegovi sestrici Joy in Merry so ostali sami. Za vedno.

Leto 2001. Vstopi ekscentrični (zakaj, zakaj?) in arogantni (zakaj, zakaj?) inšpektor Marvel, in zgodba, polna klenega suspenza in prijaznih obratov, se lahko začne odvijati. Bauerjeva lahkotno preskakuje med osebami in dogodki, vse skupaj pa povezuje s pretanjenim humorjem:
"‘Well,’ said Marvel, getting out his phone, ‘you can feel uncomfortable for both of us while Jack and me catch a killer.’ ‘Jack and I,’ said Reynolds. ‘Oh good,’ said Marvel. ‘Then we’re all agreed.’"
Posamične razplete sem pričakoval z zadržanim dihom, in tega ne govorim kar tako v en dan - res sem se dvakrat ujel, da nisem želel vdihniti, dokler ni bilo konec odstavka.

Če ste mi rahlo podobni in ne preberete kriminalke vsakih pet let, je sedaj dober čas, da s tem opravite. Brez sence dvoma priporočam.

Če želite prebrati zmagovalca nagrade booker 2018, pa obvoz na kakšen drug roman s seznama.

sobota, 25. avgust 2018

Anna Burns: Milkman

Druga s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Burnsova v Milkmanu sproti učinkovito potaca vse, kar pred tem z največjo pazljivostjo poseje. Prav besen sem na njo! Saj ne moreš verjeti, distopično ozadje je zastavila tako sijajno, da sem omedleval, ravno prav zamegljeno in srhljivo! Počasi sem že vlekel vzporednice z Ishigurovim romanom Ne zapusti me nikdar, ko se je razvoj zaustavil in počasi ter prav neugledno izdihnil.

Burnsova je duhovita kot hudir, tako da sem se pri delu s feministkami in pajki celo na glas smejal, čeprav je štos dokaj beden, a moram priznati, da imajo šaljivi vstavki v depresivnem sobesedilu prav posebno moč.

In poglejte tole:
"The normal women had been expecting, indeed dreading, that the issue women, once started, would take the exposure opportunity to harp on in a broad, encyclopaedic fashion about injustice towards and trespasses against women, not just in the present day but all through the ages, using terminology such as ‘terminology’, ‘case studies show’, ‘incorporates the systemic, transhistoric, institutionalised and legislated antipathy of’ and so on that completely these days these women appeared to be steeped in. There would be the injustices too, thought the traditional women, those big ones, the famous ones, the international ones – witch-burnings, footbindings, suttee, honour killings, female circumcision, rape, child marriages, retributions by stoning, female infanticide, gynaecological practices, maternal mortality, domestic servitude, treatment as chattels, as breeding stock, as possessions, girls going missing, girls being sold and all those other worldwide cultural, tribal and religious socialisations and scandalisations, also the warnings given against things throughout patriarchal history that were seen as uncommon for a woman to do or think or say."
Človek bi rekel, da je takšen roman neberljiv, pa ni, sploh ne. Bohotne domislice bralca nosijo kot valovi in niti za trenutek me ni prešinilo, da bi bilo česa odveč. Do takrat, ko je bilo preveč vsega, in to je nekje na polovici, ko pri eliptični pripovedi nisem več vedel, ali ima psihično motnjo Burnsova ali glavna junakinja. Grem stavit, da slednja, za kar avtorici čestitam, a vseeno sem roman odložil. Potem me je sicer grizla slaba vest, a se nisem pustil motiti.

Burnsova bi lahko prišla v ožji izbor. Neupravičeno.

Guy Gunaratne: In Our Mad and Furious City

Prvi roman, pobran s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Selvon, Ardan in Yusuf so mladeniči, obrobneži iz severnega Londona, ki navkljub dogodku, podobnemu umoru britanskega vojaka Lea Rigbyja leta 2013, poskušajo živeti normalno življenje. Povsem spodobne strasti v povezavi z nogometom, grimom in v enem primeru celo s hudo bejbo se soočijo z nesmiselnim radikalizmom in smrtjo človečnosti.

Užival sem v pripovednih glasovih iz londonskih pozabljenih okrožij, ki jim Gunaratne učinkovito doda zgodovinsko razsežnost z Nelsonom (otok Montserrat, fašizem) in Caroline (Irska, IRA), pri tem pa tudi izdatno zehal. Romanu kronično primanjkuje nepričakovanih zapletov, četudi se je avtor nekaj trudil z Irfanom, humor pa je na čisti ničli.

Prebrano, odloženo, pozabljeno.

Gunaratne ne bo prišel v ožji izbor.

nedelja, 05. avgust 2018

Elizabeth Strout: Anything Is Possible

Stroutova je prišla s prijaznim navodilom za uporabo: Uživati je treba v prepletenosti zgodb in usod.

Navodilo mi je prišlo še kako prav. Iz Anything Is Possible sem vseeno trmasto poskušal izbrskati nosilno zgodbo ali vsaj glavnega junaka. Ko sem naletel na Lucy Barton, se mi je zdelo, da sem zadel terno. Narobe!

Uživati je treba v prepletenosti zgodb in usod, v katere se zaletimo iz nenavadnih kotov in ki nas vedno znova presenetijo. Stroutova je mojstrica slikanja prefinjenih likov, ki niso nikoli izumetničeni in namenjeni sami sebi. Presenečenja na natančnega bralca prežijo na vsakem koraku, pa naj gre za zlorabo v otroštvu ali spregledano povezavo z nekom drugim, velikokrat pa z Lucy Barton.

Petnajst minut potem, ko sem odložil roman, mi lahko izpulite vse nohte, pa ne bi znal napisati deset stavkov obnove, a si vseeno upam reči: preberite!

torek, 24. julij 2018

Seznam nominirancev za bookerja 2018

Žirija je objavila trinajst nominirancev za leto 2018:
  1. Belinda Bauer (UK) Snap (Bantam Press)
  2. Anna Burns (UK) Milkman (Faber & Faber)
  3. Nick Drnaso (USA) Sabrina (Granta Books)
  4. Esi Edugyan (Canada) Washington Black (Serpent’s Tail)
  5. Guy Gunaratne (UK) In Our Mad And Furious City (Tinder Press)
  6. Daisy Johnson (UK) Everything Under (Jonathan Cape)
  7. Rachel Kushner (USA) The Mars Room (Jonathan Cape)
  8. Sophie Mackintosh (UK) The Water Cure (Hamish Hamilton)
  9. Michael Ondaatje (Canada) Warlight (Jonathan Cape)
  10. Richard Powers (USA) The Overstory (Willian Heinemann)
  11. Robin Robertson (UK) The Long Take (Picador)
  12. Sally Rooney (Ireland) Normal People (Faber & Faber)
  13. Donal Ryan (Ireland) From A Low And Quiet Sea (Doubleday Ireland)
Seznam je hud, prava vaja za ponižnost bralca. Nekoč sem slišal za Anno Burns. V redu, Ondaatje, veliko ime, vsi smo ga brali. In potem samo še Donal Ryan, ki je bil izredno prepričljiv z romanom The Spinning Heart. Vse ostalo mi je španska vas. Letos se bom vzdržal napovedi. 

četrtek, 19. julij 2018

Noëmi Lerch: Kmetica

Izvirnik je izšel pri švicarski založbi verlag die brotsuppe. Navdušen sem nad imenom založbe, malce manj pa nad preveč umetniško spletno stranjo.
Kmetica govori zgodbo, postavljeno v nevarno območje skoraj avtobiografskega, a ker Lerchova zapiše samo to, kar je nujno potrebno in niti pičice več, imamo priložnost brati novelo na robu poezije. V zanimivo razmerje med glavno junakinjo, ki jo komajda spoznamo, in pragmatično Kmetico se vpletajo mrtvi in izgubljeni, meje med resničnostjo in sanjami pa se popolnoma zabrišejo. Grozeča gora, bobnenje skal z melišča, zapuščena vila in poševni cerkveni stolp so ravno pravšnja kulisa za skrajno reducirano zgodbo.

Če že moram javkati, naj omenim, da mi je prenekateri drobec povsem ušel skupaj s pomenom in namenom. Ko sem v dodanem slovarčku besed našel "zaporo diferenciala", mi je šele postalo jasno, da najbrž nisem bil pravo ciljno občinstvo.

torek, 17. julij 2018

Marie NDiaye: Ladivine


Všeč mi je občutek, ko se sredi noči v hotelu za hip predramim in se vprašam, kje sem, katera postelja je to, kje je stena, okno, zakaj sem tu. Všeč mi je, če tako berem tudi svoje knjige, brez kukanja na zavihek in brkljanja po pomilovanja vrednih blogih, kot je tale; skok na glavo v temino vode, presenečeno zajemanje sape, in gremo.

Šele ko sem obrnil zadnjo stran Ladivine, sem izvedel, da je Simon Popek roman bral kot "psihološko kriminalko prvega reda". Zanimivo, ker ko potegnem črto, mi ostane zgolj spomin na turbo-različico Skodelice kave, dopolnjeno z natančnimi psihološkimi profili udeležencev. Romanu nikakor ni v pomoč dejstvo, da se dvakrat pojavita imeni Ladivine in Clarisse, je pa Ndiaye ta prijem uporabila, da bi poudarila prepletenost usod. Kljub nekaterim odličnim odsekom, kot sta denimo opis bednega dopusta na morju in počlovečenje Richarda, se nad Ladivine zbere pregosta megla misticizma, ki mu ne vidim smisla, in izginotja, ki je pa res čisto brez zveze.

Preberite raje Tri močne ženske.

torek, 03. julij 2018

Borut Golob: Pes je mrtev


Ne vem, ali na Slovenskem živi kdo, ki bi roman Smreka bukev lipa križ opeval bolj kot jaz. Resno dvomim.

Za Goloba sem napovedal tudi veliko Prešernovo nagrado, in to takoj, ko napiše še en roman na isti ravni.

Po porazu z Raclette je tukaj Pes je mrtev. Velika Prešernova nagrada je še tisoč kilometrov dlje, kot je bila.

Pes je mrtev je povprečen sodobni slovenski roman. To je, jasno, že kar krepka psovka, za katero se ne mislim opravičevati. Od Goloba pričakujem več kot od obrtnikov.

Z romanom je narobe skoraj vse. Uvodni stavki so omledni in bržkone služijo ustvarjanju primerne eksistencialne napetosti. Razen privzdignjenih obrvi je učinek ničen. Zgodba je zgoščena okoli smrti ljubljenega psa, treh ljubic, nepredstavljivo izvirne ideje, da dve od njih poimenuješ Ana, popotnikovega pogleda skozi okno vagona in prisluškovanja pijanim Angležem. Smreka bukev lipa križ temelji na gosto posejanih življenjskih postulatih, smešnih kot hudir, ki pa se tukaj sprevržejo v polizobražensko duhovičenje. Če bi roman olupil kot čebulo, odvrgel ves balast, bi ostala zgolj dokaj kakovostna pornografija z glavnim junakom izjemne potence in spolnih tehnik, ki mu je ime - o moj Bog!!! pa ne moreš! - Borut.

Naslednji Golobov roman si bom sposodil v knjižnici. Dovolj je bilo.

ponedeljek, 02. julij 2018

Eka Kurniawan: Lepota je pogubna



Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi šaljivčka na Cankarjevi založbi, ki je roman postavil z naborom znakov velikosti 8 ali tam nekje.

Osebne zamere na stran; vsakič, ko preberem prvi odstavek, me oblije kurja polt:
Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva. Pastirček, ki se je zbudil iz dremeža pod plumerijo, se je polulal v hlače in zavreščal, štiri ovce so zbezljale med kamne in lesena znamenja na grobovih, kakor da bi tiger skočil mednje.Začelo se je tako, da je zaropotalo iz starega groba z nagrobnikom brez napisa, preraščenega s travo do kolen, a so vsi vedeli, da je grob Devi Aju. Umrla je pri dvainpetdesetih in vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva, in od takrat naprej nihče ni vedel, kako naj štejejo njena leta.
Kurniawan nas bliskovito prestavi na skrajne obronke magičnega realizma, za katerega sem mislil, da je izdihnil že pred desetletji, in nas zanesljivo vodi po zgodbi slavne prostitutke in njenih štirih hčera. Hvalim iskrivost pripovedi in njeno umeščenost v indonezijski zgodovinski kontekst, ne morem pa mimo pomanjkanja vodilne niti, ki je sama družinska saga ne more nadomestiti, izpadov čez rob obscenosti in godlje proti koncu, ki jo je Kurniawan neuspešno poskušal rešiti z duhovi. Kar je več kot bedno.

Zanimiva mešanica briljantnega pisanja in strukturnih porazov.

nedelja, 03. junij 2018

Connie Palmen: Ti si rekel

Ted Hughes, podgana, kot je vsakomur jasno, izmeček, babjek, pomilovanja vreden rimač, nedorasli ego-manijak, manipulator in edini krivec za smrt Sylvie Plath, v Ti si rekel končno dobi svoj glas. Roman Connie Palmen je sol na rano vseh nas, ki nam je vse jasno, pri tem pa znamo našteti eno samo pesniško zbirko nemara najbolj slavne ameriške pesnice, dva naslova pesmi, se pa zlahka spomnimo plinske pečice in tega, kaj je Ted Hughes počel 11. februarja 1963.

Connie Palmen opravi zgledno delo, ko preklopi v rahlo poetično in občasno nabuhlo pripoved, ki bi jo tako zlahka pripisal pesniku Hughesovega kova, da sem se moral nekajkrat uščipniti in samemu sebi prišepniti, da gre za fikcijo, ne za avtobiografsko naracijo. Zaradi pripovednega sloga, kakršen pač je, se nit zgodbe nekajkrat tudi zatakne, a drugače skoraj ne bi šlo.

Hughesov zorni kot je odslikan tako realistično, da se ga najbrž ne bom mogel otresti do konca življenja, z vrhuncem, ki ga predstavlja besnenje od strani 249 naprej.

Ti si rekel je himna neslišanih. Na tem svetu jih je poleg Teda Hughesa še milijarde.

sobota, 02. junij 2018

Martin Pollack: Der Tote im Bunker

Truplo dr. Gerharda Basta, leta 1947 najdeno v bunkerju na Brennerju, požene njegovega sina Martina Pollacka na potovanje, polno pravih vprašanj.

Bastovi predniki - to je bil zame najboljši del - izhajajo s Spodnje Štajerske, kot se lepo reče, in so bili zanimiva mešanica Nemcev iz Kočevja, Laškega, Celja in Ljubljane. Kako so dojemali Slovence, naše narodno prebujenje, sokolska društva, rabo slovenščine? Kdo je bil vreden več? Kako je pravična zgodovina in kdo jo piše? Kako iz slovenskega zakotja prideš na napačno stran človečnosti? In ne nazadnje, moje ime, ki ga zlahka zapišem v nemščini (Franz Stieglitz), a moram pri tem takoj pristaviti, da nisem Nemec, ker to pač nisem in niti ne želim biti, saj imam poleg družinskega drevesa tudi nekaj dobrih dodatnih razlogov.

Odlično napisano kljub manjšim spodrsljajem ("Truber", general "Majster"), ki jih Pollack premaga z dokumentarnim pisanjem na meji leposlovja.

četrtek, 24. maj 2018

Andrew Sean Greer: Less

Pulitzer 2018. Ampak zakaj?

Najprej sem bral čisto počasi, ker sem bral roman o LGBT in me je pri tem komajda kaj vleklo naprej, razen seveda skoraj šaljivih začetkov poglavij.

Ko sem kmalu zatem začel Less brati kot zgodbo skoraj petdesetletnem - khm - starčku, ki se poda na potovanje po svetu, se mi razpoloženje ni bistveno popravilo, šlo pa ni niti navzdol. To me je razveselilo, a ne toliko kot nepričakovano Zohrino norčevanje iz tematike romana:
"Zohra asks, “Is it a white middle-aged man?” “Yes.” “A white middle-aged American man walking around with his white middle-aged American sorrows?” “Jesus, I guess so.” “Arthur. Sorry to tell you this. It’s a little hard to feel sorry for a guy like that.” “Even gay?” “Even gay.” “Bugger off.”"
Prefinjena, duhovita distanca, ki jo Greer vzpostavi s prvo črko in je ne pozabi vse do konca, je bila ena izmed treh stvari, ki so romanu prislužile pulitzerja.

Druga je nedvomno skrivnostni vsevedni pripovedovalec, eden izmed najboljših po Díazovem Kratkem, čudovitem življenju Oscarja Waa. Klik, in nam ga vsadi v spomin za vedno, ta Greer:
"From where I sit, the story of Arthur Less is not so bad. I admit it looks bad (misfortune is about to arrive)."
Najpomembnejše pa je bilo spoznanje, ki me je razsvetlilo šele po polovici, da je LGBT in vse ostale trike, s katerimi Greer izjemno vešče operira, najbolje potisniti vstran in Less brati na tisti staromodni in tolikanj zaničevani način: kot ljubezensko zgodbo. Šele takrat vsi koščki sestavljanke padejo na svoja mesta, da lahko globoko vdihnete in rečete: mater, kako dobra knjiga!

ponedeljek, 23. april 2018

Amy Tan: The Joy Luck Club

Za zločinsko raztreseno branje, kakršnega sem namenil Amy Tan, bi morali penologi pripraviti kakšne resne sankcije, in to ne vodenja zaporske knjižnice. Kazen bi si res zaslužil. Sploh ne vem, kaj mi je bilo, da sem roman prežvekoval skoraj tri tedne.

The Joy Luck Club je že od začetka na gosto posejan z biseri:
My father has asked me to be the fourth corner at the Joy Luck Club. I am to replace my mother, whose seat at the mahjong table has been empty since she died two months ago. My father thinks shewas killed by her own thoughts. “She had a new idea inside her head,” said my father. “But before it could come out of her mouth, the thought grew too big and burst. It must have been a very bad idea."
Štiri kitajske matere, ki izgubijo domovino, svojce, iluzije, tudi otroke, in štiri hčerke, rojene v Ameriki, se v romanu povežejo v glas, ki govori o sporazumevanju in poslušanju, prekinjanju s tradicijo in nezmožnosti bega pred preteklostjo.

Romanu manjka nosilna zgodba (vem, iščem dlako v jajcu, da bi opravičil svoje malodušno branje), kar Amy Tan nadomesti s pretanjenim opazovanjem pomembnih ameriških manjšin. Ni čudno, da je na tem področju The Joy Luck Club tudi po tridesetih letih še vedno eno izmed temeljnih literarnih del.

Hja, dobro sem nagnojil tole zgoraj.

Preberite, no, ne bo vam žal. Proti koncu so se mi kar malo rosile oči. Pa sploh nisem hčerka.

torek, 03. april 2018

Winnie M Li: Dark Chapter

Posilstvo.
Although the novel was inspired by the author's own rape in similar circumstances, and while the two main characters are therefore loosely based on the author and her impressions of that rapist, this book is the product of the author's imagination.
V dolini blizu Belfasta se prekrižata dve življenjski zgodbi.

Dark Chapter nima kakšne presunljive literarne vrednosti, se pa že dolgo nisem srečal s pripovedjo, pri kateri bi se mi tako hitro obračali listi. Na eni strani deloma dokumentaren opis avtoričinih lastnih doživetij, na drugi pa popolna fikcija napadalca. Bralec je nekje vmes, večinoma v grozi, obupujoč v nemoči in besneč. Dvakrat sem pomislil, da ne bom zdržal do konca, ker se mi bo morda odpeljalo, a se je splačalo vztrajati. Všeč mi je bilo, kako napadalec omeni Harryja Potterja in kako se soočimo s pornografijo v luči belega dne. Winnie M Li se z Dark Chapterjem povsem izogne moraliziranju in podajanju dokončnih odgovorov, kar je odlično, a na koncu se vam bo morda zazdelo, da nekaj manjka. Pa ne.

Dark Chapter je dobil nagrado Not the Booker Prize leta 2017.

petek, 30. marec 2018

William Faulkner: Svetloba v avgustu

Stota stran. Da se ti stemni pred očmi. Stota.

Faulkner modernistični roman postavi na ameriški Jug v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Občudoval sem kompleksne like in popolno odsotnost moraliziranja. Lena - Lena je nekaj posebnega. Njena pišmevuhovski odnos se odlično prepleta s težko tematiko romana in ga na koncu tudi sijajno zašpili.

Ampak, še enkrat, stota stran! Preberite Faulknerja vsaj do tam.

ponedeljek, 19. marec 2018

Daniel Defoe: Robinson Crusoe

Robinsona Crusoja sem v otroštvu prebral vsaj tridesetkrat. Moral sem ga brati še enkrat, da sem ugotovil, da ga tokrat berem prvič.
Kmalu sem začutil, kako mi je pijača zlezla v glavo, vendar sem trdno zaspal in se nisem zbudil prej kot naslednjega dne, ko je bilo sonce na nebu tako visoko, da je bila ura gotovo že tri, čeprav sem še danes skoraj prepričan, da sem spal ves naslednji dan in vso noč, malone do treh popoldne novega dne, sicer si ne znam pojasniti, kako sem se mogel zmotiti pri štetju dnevov v tednu, kar se je pokazalo več let kasneje, zakaj ko bi bil izgubil tisti dan, ko sem se vozil čez ekvator in se čezenj vračal, bi bil moral izgubiti več kakor en sam dan.
Povedi so se mi zdele sumljivo dolge in kompleksne za roman, izdan leta 1719. Na hitro sem primerjal prevod in izvirnik, kakorkoli se to sliši bogokletno, saj je bila prevajalka Mira Mihelič. Vse v najlepšem redu. Pokukal sem še v Zlato knjigo: Daniel Defoe, Žiznj i udiviteljnije priključenija morehoda Robinzona Kruzo, pereskazal Kornej Čukovskij. Priredil Kornej Čukovskij! Celo mladost sem se nalival s projo, misleč, da pijem ristretto!

Edini pravi naslov Robinsona Crusoa je "ŽIVLJENJE IN NENAVADNO OSUPLJIVE DOGODIVŠČINE ROBINSONA CRUSOA, mornarja iz Yorka, ki je osemindvajset let čisto sam živel na nenaseljenem otoku ob ameriškem bregu blizu reke Orinoco, kamor ga je bilo vrglo po brodolomu, pri katerem so poginili vsi možje razen njega. S PRIPOVEDJO, kako so ga nazadnje prav tako nenavadno rešili MORSKI RAZBOJNIKI, kakor je sam popisal."

V sovjetski priredbi, jasno, manjkajo pogosta Robinsonova zatekanja k veri in razglabljanja o Bogu. Manjka uvod, velik del osrednje zgodbe in cel zaključek, ki je v izvirniku že skorajda knjigovodska zaključna bilanca, po svoje nepotrebna, a zato odlično prikaže avtorjevo osebno stisko po dveh stečajih in njegov bolesten odnos do denarja.

Eno je jasno: Defoe je Robinsona Crusoja napisal v poznih letih, pri devetinpetdesetih, verjetno iz čistih preživetvenih namenov. Že iz naslova sije njegova odločenost, da bi zgodbo o brodolomcu predstavil kot povsem objektivno in resnično, takšen pa je tudi jezik: faktografski, neizumetničen in deloma okoren. Roman je pri sodobnikih naletel na zaničevanje in posmeh, tudi pri Swiftu, na koncu pa se je sladko smejal Defoe.

Po 299 letih me je pravi Robinson Crusoe zgrabil na prvi strani in mi ni pustil dihati vse do konca. Kadar nisem bral, sem mislil na branje - in to je vse, kar vam moram povedati.

Vse ostalo vam v zgledni, prefinjeni spremni besedi pove Katarina Bogataj.

sobota, 17. marec 2018

Hiro Arikawa: The Travelling Cat Chronicles

Mnogo hrupa za nič.

Arikawin opevani roman ima samo eno dobro plat: prepričljiv mačji glas, ki pa se med razvlečenim potovanjem oglasi vse preredko. Vse ostalo je šibka čustvena manipulacija.

Namesto The Travelling Cat Chronicles si raje privoščite:
  1. Cestno mojstrovino Rachel Joyce: Nenavadno romanje Harolda Frya (The Unlikely Pilgrimage of Harold Fry), ki z arikawami tega sveta pomete z levo roko.
  2. Ogled kanala Simon's Cat. 

Zahvalite se mi lahko kasneje.

nedelja, 11. marec 2018

Kazuo Ishiguro: The Buried Giant

Sledi humorja, ki sem jih s super mikroskopom zaznal v prvem poglavju, so mi pognale kri po žilah. Tudi časovna umestitev v Anglijo po kralju Arturju je odlična, nosilna tematika - kar boste itak sami iztuhtali - kolektivnega spomina in pozabe pa več kot izjemna.

Ishiguro je z nekaj daljšimi presledki roman pisal kar deset let, pretežno zato, ker je enega zgodnjih osnutkov njegova žena Lorna MacDougall zavrnila z besedami: "... this won't do ... there's no way you can carry on with this, you'll have to start again from the beginning."

Bogve kaj je rekla o končni različici, a bojim se, da se Ishiguro z njo ni več posvetoval. Zgodba je anemična, kljub potovanju izredno statična in na trenutke tako duhamorna, da boli.

Obupal sem po prvi tretjini.

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski velja zaradi svoje modernistične note za Cankarjevo najmanj razumljeno dramsko delo. Številni prizori in citati so tako ikonični, da bi neuk tujec ob razširjenosti sintagme dolina šentflorjanska zlahka posumil, da imamo v teh krajih vsi Cankarja na nočnih omaricah. Ne, nimamo.

Prvi prizor drugega akta se mi je zdel vrhunski, skupek vsega pa zaradi preobilja sporočilnih podstati dokaj daleč od sijajnih Hlapcev.

nedelja, 25. februar 2018

Lutz Seiler: Kruzo

"Zelo malo romanov je, ki nezbranega bralca tako zlahka izvržejo," pravi Lorenz Jäger v Frankfurter Allgemeine.

Lutz Seiler je predvsem lirik, nemara zato. Nemara ne.

Začetek poglavja K morju:
Uročen od pogleda na topografije, ki so na videz brzele pod vodno gladino, bi Ed skoraj padel. Sestop na obalo je vodil preko več teras iz ilovice in peska, povezanih s stopnicami, ki so sodeč po svoji zidavi izvirale iz različnih stoletij in so klavrno propadale. Z vsake stopnice se je odprla nova panorama. Novo obličje morja! Ed je začutil upanje. In tudi ni hrepenel po ničemer drugem, le po nekakšnem onostranstvu, velikem, čistem, mogočnem.
Razumem vse besede, celo stavke, res jih razumem. Ko pa sem prebral odstavek, dva, mi mnogokrat ni ostalo nič razumevanja, zgolj sledovi občutij. Morda je bil to Seilerjev namen.

Iz ovinka sem letel v vsakem liričnem ovinku, in Kruzo je lirični Vršič. Več sem bil v jarkih kot na romaneskni cesti.

Zgodba je postavljena na otok Hiddensee v zadnjih tednih Nemške demokratične republike. Ed je prišlek, ki si najde delo pomivalca v gostišču Eremitaža. Zanikrno socialistično gnezdo, odskočišče premnogim prebežnikom, diha v ritmu karizmatičnega Kruzoja.

Roman ima svetle točke: zagotovo dobro oriše brezup in totalitarizem Stasijeve države. Kruzojevo ozadje je brezhibno, njegova sestra Sonja vznikne v obraz, ki ga ne pozabiš, vrhunec pa pripoved morda najde v menaži cirkusa in nekem padcu. Ne povem, čigavem.

A ko se ozrem nazaj, mi ostane pretežno zamorjena, blodnjava slika Eda ob pomivalnem koritu, sto in stokrat opisanih odpadkih jedi in smradu, ki se širi vsenaokoli. Želel sem si, da bi Seiler prestavil v nižjo predstavo in da bi včasih malce bolj enostavno povedal, kar je bilo treba povedati.

Nisem bil navdušen, sploh ne. Razočaran pa tudi ne. Kaj torej?

sreda, 14. februar 2018

Kajetan Kovič: Pot v Trento

Kajetan Kovič piše kot na steroidih: vsaka beseda je na svojem mestu in pri vsakem stavku zaslutiš še deset neizrečenih besed. Kajetan Kovič ni bil zastonj odličen pesnik.

Pot v Trento je ambiciozen družinski roman z zapletenim, nepredvidljivim junakom. Že v prvem poglavju me je začelo pestiti nelagodje ob pretiranih prešuštniških izpadih Franca M., pri "tihem baronu" pa sem se že začel spopadati z vabljivo mislijo na odlaganje knjige nazaj na police. Nadaljevanje prinese izboljšanje, ki je najbrž pogojeno s prenosom dogajanja na fronto, se pa pri tem glavni lik spremeni skoraj do nespoznavnosti.

Romanu manjka predvsem povezovalne energije, ki bi nosila bralca od strani do strani. Ob pretežno ambientalnem popisovanju dogodkov in občasnem menjavanju pripovednih tehnik sem posumil, da je šlo pri Koviču samo za radovednost, kako se bo njegovo nedvomno pesniško mojstrstvo odrazilo v prozi. Ne prav dobro.

ponedeljek, 12. februar 2018

Ivan Cankar: Hlapci

Človek odraste, ko prebere Hlapce, ne da bi mu pred tem kdo zvijal roko na hrbtu. Pri meni je kar trajalo, odraščanje.

Cankar, ki je bil svojčas zvezda intelektualne estrade, danes v Sloveniji podoben ... nikomur, si je v borbi med liberalnim učiteljstvom in črnim klerom upal ter dovolil marsikaj.

Denimo malce pocestniškega zezanja:
Zdravnik: Lepa beseda je napredek ...Komar: Lepa reč je svoboda ...Geni: Najboljše pa so pečene piške.
Ali pa - oprostite mi, saj vem, vsi poznamo ta navedek, a vseeno - besnenje nad slovensko nravjo:
Jerman: ... Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.
In še grmenje iz četrtega akta:
Jerman: Glejte, človek dandanašnji še svojemu najbližjemu ni zvest, ne bratu ne prijatelju; in še sebi ni zvest - ne svojemu spoznanju, ne svoji naturi ... pa bi zvest bil temu ljudstvu, ki zaupa na oko in na besedo, kakor otrok? Pomislite, pol leta je komaj, komaj od setve do žetve, pa so ljudje, brez števila jih je, zavrgli svojo pamet in svojo vest, kakor škodljivo breme na tej poti do kruha. Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, kleče pred njegovimi nevrednimi hlapci; prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno. Tako se je zgodilo od setve do žetve. Pa če se vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so še davi molili. Nova resnica je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da bo napojen in nasičen, ter nič ne izprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec; gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico. Bolj skrbnih varuhov nima neumnost; noč in dan stoje pred njenimi durmi, da je ne zaloti beseda od zunaj ter ji ne zmoti vernega srca ...
Gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico!!! ROFL. Koliko nas je v teh besedah, in kako nam sploh ni všeč, ko se najdemo, kajne?

nedelja, 11. februar 2018

Erich Maria Remarque: Im Westen nichts Neues

Ob torkovem Delu pride Ona, v Oni pa gospod, ki svoja pisanja rad začenja z modrimi mislimi modrih ljudi, zadnjič z Remarquom, in to v angleščini, da je bilo doživetje kar najbolj pristno.

Erich Maria Remarque, rojen leta 1898 v Osnabrücku  kot Erich Paul Remark, je bil nemški pisatelj, čigar pacifistični romani so, skupaj s Hansom Hellmutom Kirstom in Louis-Ferdinandom Célinom, zaznamovali marsikatero bralsko mladost.

Remarque zame tokrat prvič v izvirniku, ki seveda ni angleški.

Na zahodu nič novega je zgodba o mladem fantu, potisnjenem v norost prve svetovne vojne, kjer ni prostora za odraščanje brez naglice, temveč zgolj za boj za preživetje. Remarque v tej nori kataklizmi najde tudi človečnost, tovarištvo, predvsem pa poduk o nesmiselnosti grozodejstev. Avtorjeva razmeroma "kratka" epizoda na bojišču, preden se je znašel v lazaretu, je bila dovolj za izvrstno pričanje iz prve roke, ki mu gre verjeti in pri katerem je odveč zgolj nekaj strani šolarskega razglabljanja vojakov o vzrokih in smiselnosti vojne.

Eden izmed temeljnih romanov prejšnjega stoletja, ki se mu ne smemo izogniti.

ponedeljek, 05. februar 2018

Kazuo Ishiguro: A Pale View of Hills


Dve besedi: nezanesljivi pripovedovalec.

Samo to potrebujete, da boste morda doumeli kompleksnost Ishigurovega prvenca.

Žal vsakič znova pozabim, kje je kleč, in potem zgolj trpim v navidezni suhoparnosti Etsukine pripovedi. Zame poraz, nekomu drugemu v neskončno veselje.

sobota, 20. januar 2018

Boris Pahor: Mesto v zalivu

Pahorja sem se do sedaj izogibal. Rešpekt in to.

Žal mi je, ker nisem začel z Nekropolo.

Mesto v zalivu ne prinaša skoraj nobenega dogajanja. Osemnajstletnik Rudi Leban preživi nekaj dni z domoljubi na Krasu in razmišlja, ali naj gre v partizane. Odloči se, da gre v Trst. Konec.

Najboljši del romana je v občasni, dokaj nedosledni erotični napetosti med mladeničem in obema dekletoma, a je vsega skupaj premalo, da bi lahko spregledal prepogosto patetično liričnost pripovedi. Denimo:
In spet se mu vrača samozavest. Vsa prešerna bo kmalu in razsuta med biserne čipke na morju tam spodaj. Ker morje in njegovi lesketajoči kristali so čisti in umiti kakor ob rojstvu sveta. Malodušnost in spomin sta se samo za hip utrnila in prinesla temo, a zdaj se je črna pega spomina umaknila, in spet se lesketa vse srebro, ki je razlito po morju.
 Komaj komaj sem se priplazil do zadnje strani.

nedelja, 14. januar 2018

Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina


Roman Ana Karenina je izhajal kot podlistek med letoma 1873 in 1877, kar današnjemu bralcu takoj pade v oči, saj so dolžine poglavij ravno pravšnje in ne nihajo preveč. Je Ana Karenina zgolj Usodno vino devetnajstega stoletja?

Po sijajnem začetku ("Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna po svoje. Pri Oblonskih je bilo vse narobe.") so se mi kar nekaj časa po glavi podile črne misli, da so protagonisti romana dokaj enodimenzionalni in nedodelani. Več kot dvesto strani sem potreboval, da sem se zlagoma pomiril in prepustil zanesljivemu toku pripovedi. Ne, Ana Karenina je roman z vrhunsko strukturo in večplastnimi liki.

Dve ljubezenski zgodbi se ovijeta okoli bralca kot kači in ne popustita skoraj do konca: Levin in Kitty, Vronski in Ana. Do kolikšne mere gre za biografsko pripoved, mi je pravzaprav vseeno, a Tolstoja hitro najdemo v Levinu, idealiziranju ruskega mužika in njegove modrosti. Ob ljubezenskih preobratih pa je roman tudi dovršena, morda celo nenamerno kritična slika ruskega plemstva tistega časa. Zavedajoč se dogodkov, ki so sledili med revolucijo leta 1905, še bolj pa z boljševiškim prevzemom oblasti leta 1917, dobi branje romana že skorajda srhljivo noto.

Presenetila me je Anina čustvena neuravnovešenost skozi več kot polovico razmerja z Vronskim, še posebej pa skorajda otročje cepetajoča zamerljivost, ki jo je potegnila v skok pod vlak. Infantilnost ali psihiatrična motnja? Bi lahko Anin konec Tolstoj še malce izpilil ali pa je bil do junakinje namenoma rahlo zloben? Koliko gre tukaj za osebni obračun z dogodki na Jasni Poljani?

Ampak dlakocepljenje na stran! Poglavitno vprašanje, mimo katerega zares ne morem, je, čemu je namenjen omledni četrti del, v katerem Levin doživlja verska razodetja, Vronski pa počasi odhaja na pomoč srbskim bratom. Škoda, da Tolstoj ni odnehal petdeset strani prej.

Preberite, obvezno.

Že nekaj dni berem Borisa Pahorja, vmes pa se občasno zavem, da pogrešam Stepana Arkadjiča Oblonskega, ki je eno takšno prisrčno, sebično in zabavno tele. Moj najljubši Tolstojev lik.

Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva

Mlečnozobci, obvoz, tale Ishiguro ni za vas. Zelo verjetno sem si tudi sam, pred kakšnima dvema, tremi desetletji, v hipu polomil zobe na ostudno dolgočasnem, rahlo pompoznem čebljanju ostarelega butlerja Stevensa, ki se poda na potovanje. Za Ostanke dneva potrebujete nekaj življenjske kilometrine.

Ponos, poslanstvo, zgodovinske okoliščine Darlington Halla, očetova smrt, zadrgnjena gospodična Kenton - vsi ti sloji se skozi počasi pronicajočo pripoved izčistijo v ganljivo sporočilo, ki je že skorajda klic na pomoč, na katerega se, absurdno, ni primerno odzvati. Peter Beech v Guardianu:
We get a picture of a man trying desperately to keep a lid on his emotions – and what a complete picture it is. The Remains of the Day does that most wonderful thing a work of literature can do: it makes you feel you hold a human life in your hands. When you reach the end, it really does seem as if you’ve lost a friend – a laughably pompous, party-hat-refusing, stick-in-the-mud friend, but a good friend nonetheless. You want to give him a hug, except he’d be outraged.
Brezčasna mojstrovina.