Pri ne posebno zavzetem spremljanju razprave o nemški manjšini ali narodni skupnosti sem poskušal ne imeti mnenja, kar mi pogosto kar lepo uspeva. Razumem seveda, da o tej strategiji ironično trobezljam na knjižnem blogu, kjer imam skoraj vselej izredno izdelano mnenje o nečem, na kar se ne spoznam prav posebej dobro, a vseeno. Razprava je bila zanimiva, v glavnem pa depresivno črno-bela. Vrhunec je predstavljal naslednji rafalni strel v koleno: "Poleg očitne 700-letne jezikovne drugačnosti smo kulturološko enaki, le da so se Nemci vsake stvari do sedaj lotili odločnejše, učinkovitejše, temeljitejše in seveda v večjem obsegu." Priznam, da mi je za trenutek vzelo sapo. Kje je kontekst?
Alenka Auersperger je prišla kot naročena. Najprej sem mislil, da gre beseda samo o Kočevarjih, ampak ne, sploh ne. Auersperger pojasni izvor in Kočevarje umesti v zgodovinski kontekst dvajsetega stoletja v Sloveniji, osvetli pa še širše evropsko ozadje, pri čemer se v osnovi naslanja na odličen kolaž zapisov iz takratnega časopisja in ostalih virov. Ton je že skoraj literaren, kapo dol! Morda bo koga zmotil občasno cinični podton, a meni je bil všeč. Malce težje sem sledil časovnim preskokom, večinoma pa sem pri branju užival. Auersperger piše na adrenalinu.
Ob misli, kaj nas morebiti čaka v Glasu drugega, kar malo vztrepetam.
Dobro je bilo.
Sedaj tudi malce bolje razumem svojega starega očeta, ki mu je bila po vojni ponujena zapuščena hiša v Apačah. Ogledal si jo je, odprl predal, v katerem je bil kup zlikanih robcev, se obrnil in odšel nazaj domov.
