sreda, 18. oktober 2023

Ana Marwan: Zabubljena

 

Opremljen z navdušenjem nad intervjujem z Ano Marwan (morda v Nedelu, ne spomnim se prav dobro), nabrušen in ves voljan sem se lotil branja. Ni se dobro končalo. Evo vam suspenz.

Trajalo je kar lep čas, da se je samota, ki je obdajala Ježa, naselila tudi v njem samem in izrinila iz njega zlobo skoraj do popolnosti.

Naj me koklja brcne, če to ni talent! Domislice, zanimive postavitve, dodelani liki - vse, ampak prelito z goščo eksperimentov, pri čemer ne godrnjam zgolj o straneh 179 do 196, ampak o zastiranjih že zastrtega, o prehodih iz včasih zagonetnih zapisov v resničnost in nazaj, potem pa še v konec, ki je, kot je. Boljši kot pri Vojnovićevi Figi, kar seveda sploh ni težko, a po svoje nepotreben in skorajda banalen.

Lipitsch bo dober, a ne? A ne, da bo? A ne?

torek, 17. oktober 2023

Edvard Kocbek: Strah in pogum


Zadnje čase me kolo kar pogosto zapelje skozi Tivoli. Na robu parka na klopci sedi Edvard Kocbek, s strani pa se mu z žakljasto aktovko približuje Begićev dvometrski Boris Pahor. Ribnik v ozadju bi lahko bil zaliv, postavitev pa je tudi brez Alojza Rebule rahlo zlovešča.

Strah in pogum, predvsem pa "zalivska afera" sta do obisti pretresla slovensko družbo in v precejšnji meri ukrojila našo prihodnost. Štiri novele slikajo predvsem eksistencialistična izpraševanja o zamolčanih plateh partizanske borbe. Težko sem bral. Kocbek se iz vsakokratnega vrtanja v témo krivde ne izvleče in ne izvleče. Četudi vsaka novela prinese rahel obrat, eksistencializem učinkovito povozi vsako veselje do branja, razen seveda zgodovinsko-dokumentarnega. 

Kocbeku ni bilo lahko z oblastjo, s samim sabo pa še tisočkrat težje, si mislim. Izjemen človek.

nedelja, 8. oktober 2023

Alenka Auersperger: Česar mi starši niso povedali



Pri ne posebno zavzetem spremljanju razprave o nemški manjšini ali narodni skupnosti sem poskušal ne imeti mnenja, kar mi pogosto kar lepo uspeva. Razumem seveda, da o tej strategiji ironično trobezljam na knjižnem blogu, kjer imam skoraj vselej izredno izdelano mnenje o nečem, na kar se ne spoznam prav posebej dobro, a vseeno. Razprava je bila zanimiva, v glavnem pa depresivno črno-bela. Vrhunec je predstavljal naslednji rafalni strel v koleno: "Poleg očitne 700-letne jezikovne drugačnosti smo kulturološko enaki, le da so se Nemci vsake stvari do sedaj lotili odločnejše, učinkovitejše, temeljitejše in seveda v večjem obsegu." Priznam, da mi je za trenutek vzelo sapo. Kje je kontekst?

Alenka Auersperger je prišla kot naročena. Najprej sem mislil, da gre beseda samo o Kočevarjih, ampak ne, sploh ne. Auersperger pojasni izvor in Kočevarje umesti v zgodovinski kontekst dvajsetega stoletja v Sloveniji, osvetli pa še širše evropsko ozadje, pri čemer se v osnovi naslanja na odličen kolaž zapisov iz takratnega časopisja in ostalih virov. Ton je že skoraj literaren,  kapo dol! Morda bo koga zmotil občasno cinični podton, a meni je bil všeč. Malce težje sem sledil časovnim preskokom, večinoma pa sem pri branju užival. Auersperger piše na adrenalinu.

Ob misli, kaj nas morebiti čaka v Glasu drugega, kar malo vztrepetam.

Dobro je bilo.

Sedaj tudi malce bolje razumem svojega starega očeta, ki mu je bila po vojni ponujena zapuščena hiša v Apačah. Ogledal si jo je, odprl predal, v katerem je bil kup zlikanih robcev, se obrnil in odšel nazaj domov.