torek, 25. oktober 2016

Bookerja 2016 dobi Paul Beatty



Bookerja 2016 je dobil Paul Beatty za roman The Sellout. Očital sem mu medlo nosilno zgodbo, a je humorno, eruptivno pisanje očitno prevladalo. Z napovedjo, da bo neupravičeno zmagala Madeleine Thien z Do Not Say We Have Nothing, sem očitno močno sunil mimo. Še vedno pa mislim, da je bila kljub vsem slabostim - in to sem sumil že pred meseci - najboljša Elizabeth Strout.

Ampak mene seveda nihče nič ne vpraša.

nedelja, 23. oktober 2016

Miha Mazzini: Zvezde vabijo

(Tamala je znorela po devetdesetih straneh, češ, nič se ne dogaja.)

Modra ptica 2016.

Pri Mazziniju se moram najprej sprijazniti z dejstvom, da ga sprehodi v subtilno naracijo ne zanimajo prav preveč. Hočem reči, Mazzini ni Proust ali - če smo že ravno v polju mladinske književnosti - Sarah Crossan. Zvezde vabijo pripovedni način spustijo še stopnjo nižje, kot da bi Mazzini nehote poskušal prilagoditi raven na nekakšen mladinski pidžin. Neprimerno podcenjevanje najstnikov, se mi zdi, in velika škoda.

Naracija je pri Mazziniju vselej samo v funkciji zgodbe, in tu ima Mazzini črni pas 99. dan. Zvezde vabijo napletejo celovito ozadje mladostniškega nasilja, bodibildinga, iskanja talentov, pasti družbenih omrežij in ljubezni. Roman dobro zadene socialno noto, denimo o nevidnosti trgovk, ki zlagajo izdelke na police, in boleči dobrodelnosti Viktorijine mame. (Harvard, prijatelji, Harvard.)

Zelo korekten mladinski izdelek, ki lahko sproži primerne razprave v krogu družine.

Ransom Riggs: Otok nenavadnih otrok

Smrklja, ne tista iz Kaj naj berejo najstnice, pač pa dvanajstletna rokerica, je Otok nenavadnih otrok privlekla iz knjižnice. Večinoma bere Eragon, Igre lakote, Labirint, take reči, zato sem ob Riggsu malo privzdignil obrvi in ji čtivo hinavsko sunil.

Ne, to ni novi Harry Potter, kot to na ovitku obljublja CNN. Je pa zelo zanimiv prvenec.

Zgodba ima elemente najstniške uspešnice: ameriški poba, bodoči bogati dedič, se sooči z dedkovimi spomini, ki niso tako za lase privlečeni, kot se zdi na prvi pogled, in se poda na potovanje. Mestece Cairnholm je brezihbno naslikano, pa tudi Jakobovi vsakdanji dvomi niso daleč od resničnosti. Všeč mi je bilo neboleče prestopanje med časi, bežeča deklica pa je imela pridih Fowlesa.

Roman v zadnji tretjini namenoma zaide v trendovski misterij, ki se tako z zgodbo kot z grafično opremo počasi riše že od prvih strani, zaradi česar sem knjigo zgolj odlistal do konca. Smrklja - ona pa je bila zelo zadovoljna.

ponedeljek, 17. oktober 2016

Ken Follett: Propad velikanov


Izid Follettove Trilogije stoletje so spremljale množične omedlevice kritikov, ki so tekmovali v hvaljenju zgodovinske umeščenosti romanov. Upravičeno. Follett se je izdatno poglobil v krhka razmerja velesil, ki so se sesula v do tedaj največje človeško klanje, prvo svetovno vojno. Premišljenemu izboru protagonistov in njihovih zgodb je poskušal dodati pretežno vsiljivo poučnost, ki bo marsikaterega bralca odgnala že po prvih sto straneh.

A to sploh ni največja težava. Težava je, ker je Follett zgolj povprečen obrtnik. Glavni junaki so plitki in predvidljivi, njihova zgodbe pa suhoparne in brez vsakršnega potenciala. Domnevam, da je to kaj kmalu ugotovil tudi sam avtor, in se je zato vse prevečkrat poskušal zateči v domnevno varen objem mehke pornografije sedemdesetih let. O sami literarni izvedbi ne bi tratil besed - Follett našim socialnim realistom ne seže niti do gležnjev, pa pri tem socialni realizem ni ravno vrhunec literarnega izraza.

Oprostite, tega ne morem brati.

torek, 11. oktober 2016

Madeleine Thien: Do Not Say We Have Nothing

Finalistka za bookerja 2016.

Imam težavo z romani, v katerih oseba A posluša osebo B, kako ji pripoveduje zgodbo o C, in tako nazaj. Moji kmečki pameti se to zdi nepotrebno okolišenje.

Thienova je vsekakor zastavila roman, ki bo dobil letošnjo nagrado booker: imamo kompleksno pripovedno strukturo (glej zgoraj), množico junakov, ki jim pripoved počasi odstira tančice, in zgodovinsko ozadje, ki sega od Maove kulturne revolucije pa tja do Trga nebeškega miru. Če je kaj material za bookerja, je to Do Not Say We Have Nothing.

Umiral sem od dolgčasa. Grem brat Zupana, da si opomorem.

Paul Beatty: The Sellout



Finalistka za bookerja 2016.

Beatty v svojem satiričnem, absurdnem romanu že otvoritvene stavke pripelje z dvesto kilometri na uro. Dve, tri strani potrebuje, pa se že hahljamo in oziramo za žrtvami, ki bi jim recitirali odlomke. Pa je branje dokaj zafrknjeno. Recimo:
Every payday he’d be inundated by teeming hordes of the bipolar poor, who having spent it all in one place, and grown tired and unsated from the night’s notoriously shitty prime-time television lineup, would unwedge themselves from between the couch-bound obese family members and the boxes of unsold Avon beauty products, turn off the kitchen radio pumping song after song extolling the virtues of Friday nights living it up at the club, popping bottles, niggers, and cherries in that order, then having canceled the next day’s appointment with their mental health care professional, the chatterbox cosmetologist, who after years doing heads, still knows only one hairstyle—fried, dyed, and laid to the side—they’d choose that Friday, “day of Venus,” goddess of love, beauty, and unpaid bills, to commit suicide, murder, or both.
Dober, potrpežljiv bralec bo nagrajen z neverjetno črnsko zgodbo in oživljanjem ideje suženjstva, nam, manj izkušenim amaterjem, pa kaj kmalu zmanjka potrpljenja ob medli nosilni zgodbi, in knjigo zalučamo v kot.