torek, 21. februar 2017

Tone Perčič: Izganjalec hudiča

Srh me je oblil, ko sem v romanu našel prvi "v kolikor" - bilo mi je, kot da bi mi kdo zapičil vilice v oko. Šlamastika se potem redno ponavlja, če-ja pa ob ne prav natančnem branju nisem našel nikjer na prvih dvesto straneh. Zanimivo, ker je Perčič več kot zgolj povprečno izobražen in pismen avtor. Za to postmodernistična stvaritev je leta 1995 dobil celo kresnika.

Nikoli se ne bi prebil do polovice, če ne bi bil ujet na Taromovem turbopropelerskem ATR 42 brez drugih možnosti. Težaven je že kafkovski pričetek, prepoln sivih kep sprijetih teles, strupenih mor in temnih ust, iz katerih se cedi pena, pomešana s hropenjem in stokanjem. Je pa začetek vsekakor intriganten uvod v drugi del, zapisan kot osumljenčevo pričevanje, pri katerem dostikrat nisem zlahka ločil med nebrojem pripovednih ravni. Junakovo življenje v Trstu je denimo popisano v skoraj klasični romaneskni maniri, kar mi je vzbudilo upanje v izboljšanje, a vse skupaj kaj hitro zgrmi v globine zaradi Perčičeve očitne želje napisati velik, brezčasen roman.

Odloženo s kančkom besa.

nedelja, 19. februar 2017

Juan de Recacoechea: Ameriška viza

Modrijanova zbirka Bralec je morda najbolj nora zbirka na slovenskem knjižnem trgu. Seznam naslovov mi zveni kot seznam pesmi z B-strani vinilk. Fenomenalno. Povprečna knjiga ima naklado 600 izvodov in podporo Javne agencije za knjigo RS, kar me skrbi. Naklada, namreč.

De Recacoechea je napisal roman, ki se ga je oprijela etiketa kriminalke, a je več kot to: je fotografski utrinek bolivijske družbe devetdesetih let, njenih obrobnežev in visoke družbe, nadgrajen s tragikomičnimi situacijami in iskreno željo po boljšem življenju. Bral sem ga kot triptih: prvi del presunljivo dobro predstavi Alvarezovo čustveno ozadje in njegove vzgibe, drugi je prestreljen z nenadnim izbruhom testosterona in občasno prekomerno naivnimi prizori z Blanco, tretji pa preseli težo v kovanje zločina in prebavljanje njegovih posledic.

Pošten, moški roman, z občasnimi presežki, pa tudi skoraj nemotečimi pomanjkljivostmi.

torek, 14. februar 2017

Julia Franck: Die Mittagsfrau


Branje na krilih navdušenja po prebranem Panikherzu je kaj hitro naletelo na čeri enostavne, razmeroma dolgočasne proze, ki je ni razburkalo niti škandalozno dogajanje v neki postelji. Kvečjemu nasprotno. Knjižico zanimive velikosti (glej fotografijo) sem brez slabe vesti odložil po kakšnih stotih straneh.