Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja

Šlo je za nadčloveške napore, da sem se uspel izogniti branju Jej, moli, ljubi. Tudi pri obvozu okoli Pečata stvarjenja mi je šlo kar dobro, četudi je bila naloga lažja, saj ni bilo pravega medijskega čustvenega izsiljevanja. A potem me je ob neki večerji s pravimi argumenti spodnesel prijatelj. Upravičeno: Pečat stvarjenja morate prebrati. Še več, desetine strani med branjem kar izginjajo. Dan, dva, in konec.

Gilbertova je Cristiano Ronaldo pripovedovanja zgodb. Roman teče skrajno smiselno, v meandrih se zadržuje ravno toliko, kot je prav, in na cilj prispe točno kot po švicarskem voznem redu. Ne morem si niti predstavljati, koliko raziskovanja je bilo vloženega v pripravo na pisanje, v zgodovinsko ozadje in spoznavanje botanike - več let, bi rekel, in to več let trdega dela. Tako globoko, resnično osupel sem bil nad tem, da do zadnjih stotih strani nisem opazil, da gre za resnično neprijetno šopirjenje in prosvetljevanje bralca. Drobnjakarska naštevanja reči, ki jih je Alma vzela s seboj na potovanje, in podobni izpadi so bili verjetno namenjeni avtoričini želji, da ponuca, kar se ji je med raziskovanjem tematike nabralo. Vrh težav pa je vsekakor nadležna moralna nota romana, rahlo premešana s poceni misticizmom in prodana željnemu, pazljivo izbranemu ciljnemu občinstvu.

Elizabeth Gilbert je neizmerno sposobna, zvita in podjetna lisica. Kapo dol.

Jane Austen: Prevzetnost in pristranost

Jane Austen je druga s seznama napačnih bralnih odločitev.

Ker so od mojega prejšnjega poskusa branja minila dobra tri desetletja domnevnega odraščanja in še bolj domnevne vsesplošne osebnostne rasti, me je zanimalo, kako se bom obnesel tokrat. Opazil sem zanimiv pojav škiljenja od dolgčasa in občasne pobege v dremež.

Očitno so v življenju stvari, ki se nikoli ne spremenijo.

P. S. Tudi Dominiku Smoletu ne kaže dobro.

Andrej Platonov: Čevengur

S Čevengurjem Andreja Platonova začenjam nesrečno poletno zaporedje slabih bralnih odločitev.

Za Platonova je kriv Jerofejev, ki je avtorja uvrstil ob bok Maksimu Gorkemu, oba pa na sam vrh ruske književnosti. Potegavščina, domnevam, razen nemara za ljubitelje Franza Kafke.

Roman je nastajal med letoma 1927 in 1928, dovolj pozorni cenzorji pa so najbrž bili v težkih dvomih, ali gre za hvalnico socializmu ali za norčevanje, vredno Montyja Pythona.

Po sto štiridesetih straneh si tudi sam nisem znal odgovoriti na to osnovno vprašanje, počasi pa se mi je zbistrila ena in edina misel: Čevengurja si v resnici ne želim več brati.