torek, 25. junij 2019

Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja

Šlo je za nadčloveške napore, da sem se uspel izogniti branju Jej, moli, ljubi. Tudi pri obvozu okoli Pečata stvarjenja mi je šlo kar dobro, četudi je bila naloga lažja, saj ni bilo pravega medijskega čustvenega izsiljevanja. A potem me je ob neki večerji s pravimi argumenti spodnesel prijatelj. Upravičeno: Pečat stvarjenja morate prebrati. Še več, desetine strani med branjem kar izginjajo. Dan, dva, in konec.

Gilbertova je Cristiano Ronaldo pripovedovanja zgodb. Roman teče skrajno smiselno, v meandrih se zadržuje ravno toliko, kot je prav, in na cilj prispe točno kot po švicarskem voznem redu. Ne morem si niti predstavljati, koliko raziskovanja je bilo vloženega v pripravo na pisanje, v zgodovinsko ozadje in spoznavanje botanike - več let, bi rekel, in to več let trdega dela. Tako globoko, resnično osupel sem bil nad tem, da do zadnjih stotih strani nisem opazil, da gre za resnično neprijetno šopirjenje in prosvetljevanje bralca. Drobnjakarska naštevanja reči, ki jih je Alma vzela s seboj na potovanje, in podobni izpadi so bili verjetno namenjeni avtoričini želji, da ponuca, kar se ji je med raziskovanjem tematike nabralo. Vrh težav pa je vsekakor nadležna moralna nota romana, rahlo premešana s poceni misticizmom in prodana željnemu, pazljivo izbranemu ciljnemu občinstvu.

Elizabeth Gilbert je neizmerno sposobna, zvita in podjetna lisica. Kapo dol.

Ni komentarjev:

Objava komentarja