nedelja, 22. marec 2015

Kenzaburo Oe: Osebna zadeva


Oe ima v Osebni zadevi, takole na palec, dve večji težavi: dominanten vpliv eksistencializma in Birda, ki je antijunak. Še posebej Slovenci smo se le-teh prenažrli že pred desetletji.

S pisanjem, ki ga žene predvsem osebna izkušnja, je vse v najlepšem redu. Bird je razpet med dojenčka z možgansko okvaro in divje razmerje s Himiko. Tudi to je okej.

Kar me bega, je, da sem roman prebral na mah, pri tem pa sem se počutil, kot da sem za debelim steklom v akvariju, povsem ločen od sveta, ki se me sploh ne dotakne.

Pa bi se me lahko. Res škoda.

sobota, 21. marec 2015

Kevin Brooks: Martin Pujs


Hudičev ukolje sem, pa ukolje ke ... če hoče kdo še enkrat porabit moje prazne flaše, bo moral zanje plačat. Jest jih že ne dobim zastonj, veš.
Pijanski Martinov foter me je takoj zvlekel v spiralo dogodkov. Imamo truplo, nehotenega morilca, družinsko stanje, ki kliče po Centru za socialno delo, in ljubitelja detektivk. Hja, pa še fatalko Alex za povrh.

Brooks zna povedati zgodbo, in to - presenetljivo - iz zornega kota storilca. Storilca v narekovajih, pravzaprav, kar je intrigantska podrobnost. Vmes zapade v deloma patetična samoopazovanja, kar človek brez vsakršne škode preskoči, a nit ostane nedotaknjena.

Martin Pujs preskoči okvire mladinskega in detektivskega žanra ter kliče po bralcu, ki se s tem lahko sprijazni.

Moja enajstletnica je uživala, jaz pa pravzaprav tudi.

četrtek, 19. marec 2015

Friedrich Dürrenmatt: Naročilo


"O opazovanju opazovalca opazovalcev." "Novela v štiriindvajsetih stavkih."

Pretenciozno pisanje se začne s Kierkegaardovim navedkom, ki zaznamuje celotno zgodbo. Nisem užival.

Priznam, iskal sem podobnost z Beckettovimi Neimenljivimi, in ostal razočaran.

Izredno primerno za plašenje salonskih intelektualcev.

nedelja, 15. marec 2015

R. J. Palacio: Čudo

R. J. Palacio seka.

"Auggie" August Pullman ima genetsko deformacijo obraza. Ko z desetimi leti prvič stopi iz družinskega kokona v šolo, se znajde v središču pozornosti, in to ne na najboljši možni način.

Ne rečem, prvih 82 strani je zelo trdnih, a se vmes pobliskavajo obrisi déjàvujev. Augustovo pripoved potem prevzame sestra Via, ki preda štafeto prijateljici Summer - in sijajna zgodba o čustvih, prijateljstvu, izdajah, otroških zločinih in tem, kako je v življenju treba biti kanček bolj prijazen, kot je nujno, poleti do neba. (Naj vseeno zoprno dodam: Kje je Julianov glas? Zakaj se roman ne konča pred Lebdenjem?)

R. J . Palacio se na polno udari z Greenovo Krive so zvezde.

Pripravite robce.

Kapo dol Boštjanu Gorencu - Pižami za prevod in založbi Ocean, za katero še nikoli nismo slišali, za pogum.

José Saramago: Kameni splav

Ideja je nora: kamen s plaže, zalučan v morje; črta, zarisana z brestovo palico; neskončna nit nogavice; jata škorcev, ki sledi Joséju Anaiçu; zemlja, ki se trese - iznenada se Iberski polotok odlepi od Evrope in začne svojo pot po morjih in oceanih.

Kameni splav je nastal devet let pred Esejem o slepoti. Če bi to vedel med branjem, ne bi ves čas trepetal, da se bo zgodba sprevrgla v neponovljivo norijo Eseja. Pa se ne.

Begalo me je še nekaj reči: čemu služi pretirani misticizem kamna-škorcev-niti-palice? Ali ni preigravanje morebitnih političnih odzivov že skorajda dokumentarno? Kaj je Saramago pravzaprav poskušal povedati s prepletanjem usod petih ljudi na konjski vpregi?

Kameni splav se splača prebrati predvsem zaradi geopolitičnega prebliska, ki mu ne najdem para, a če je v vašem življenju čas za samo enega Saramaga, potem mora ta biti Esej o slepoti. Zgodba, ki vas spremlja celo življenje.

nedelja, 8. marec 2015

Chimamanda Ngozi Adichie: Half of a Yellow Sun


Adichiejeva je buldožer, ki brez oklevanja odrine svojo zgodbo v ravni črti od začetka do konca. Niti sekundo ni treba razmišljati, kam sodi kakšen lik in kaj ga tare. Vse je na svojem mestu.

Če bi moral izbirati osrednjo osebo, bi najbrž pokazal na Ogwuja, služabnika, ki ga spremljajo ostro izrisane osebnosti Odenigba, Olanne, Kainene in Richarda. A bolj kot za njihove človeške zgodbe gre v romanu za zgodovinski kontekst Nigerije in Biafre, tistih nedoumljivih grozot, ki se nas, Evropejcev, nikoli ne dotaknejo dovolj, niti če izbruhnejo v Srebrenici.

Branje zato poteka po dveh tirih, izobraževalnem in globoko osebnem, ki sta trdno prepletena, kar je Adichijeva dokazala že v Americanah. (Vem, berem v napačnem vrstnem redu.)

Roman je bil prejkone spisan z osebnim namenom, kar je za oddaljenega bralca morda slaba, nikakor pa ne moteča novica. Pogrešal sem premik likov zunaj socialnih okvirjev, kar sploh ne bi bilo težko, saj za to ves čas obstajajo primerne napetosti, a tega žal ni.

Če morate prebrati en sam roman Adichijeve, preberite Americanah. Ampak tudi tale ni slab.

Neel Mukherje: The Lives of Others



Neel Mukherje v enem izmed najbolj presenetljivih obratov leta 2014 po polovici romana ubije povsem dostojno zgodbo in mrkne v daljavi. Za njim ostane obupan bralec in zavedena AS Byatt, ki je - predvidevam - knjigo modro odložila že prej.