petek, 22. maj 2015

Thomas Pynchon: Mavrica težnosti


Nekoč, pred davnimi časi je bila na vogalu Cankarjeve in Župančičeve knjižnica Ameriškega centra. Iz nje sem odhajal s kupi ameriških romanov v - zame - nepredstavljivo razkošni trdi vezavi, se spoznaval z Normanom Mailerjem in podobnimi avtorji ter se vsakih nekaj mesecev neuspešno zaletaval v kriptičnega, neberljivega Pynchona.

Presenečen sem, kako malo se človek spremeni v nekaj desetletjih. Odloženo.

nedelja, 17. maj 2015

Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom


Ne vem, kdo bi dandanes segel Zupanu do vrha pete bojda legendarnih rumenih kavbojskih škornjev, res ne vem.

Zupan je zdivjan, razbrzdan konj. Njegov Menuet za kitaro se zlahka kosa z uvodom v Célinovo Potovanje na konec noči. Zupan je, če moram med puljenjem nohtov to seveda priznati, moj najljubši slovenski pisatelj. Stari znanec od mojega sedemnajstega, osemnajstega leta.

Džeki iz Igre s hudičevim repom je anti-junak, ampak ne na klasičen slovenski način; plava po svojem močvirju čustev, se ogleduje v odsevih, poskuša izplavati, spet malce brbota po blatu, in se pri tem ne smili niti bralcu niti samemu sebi.

Razmerje do Lide je zupanovsko, noro, orgazmično, sovražno, krvavo. Spet, ob tretjem, četrtem, petem, kaj vem katerem branju, me je potegnilo vase. E. L. James in sorodni pisuni bi se od Zupana lahko kaj naučili.

Sijajno.

Zupan je Zupan.

nedelja, 10. maj 2015

Blaise Cendrars: Moravigne


Bret Easton Ellis na način zgodnjega dvajsetega stoletja. Moravignu se meša na kvadrat in na norem, neverjetnem potovanju ne bo tabuja, ki ga ne bi prekršil. Nekatere bizarnosti so tako daleč izven sprejemljivega, da si jih ne upam niti omeniti.

Vmes Cendrars tolče z neznosnimi traktati:
Ženska je zla. Zgodovina civilizacij nam kaže sredstva, s katerimi so se moški branili pred pomehkuženjem in poženščenjem. Umetnosti, religije, doktrine, zakoni, nesmrtnost so samo orožje, ki so ga izumljali moški, da so se z njimi upirali vsesplošni veljavi ženske. Žal je in bo ta brezplodni poskus vedno docela zaman, kajti ženska zmaguje nad vsemi abstrakcijami.
V romanu sem našel fragmente zgodbe, ki bi lahko zgradili sijajen roman, a jim to ni uspelo. Zoprno, moreče, ostudno branje.

petek, 08. maj 2015

Géza Ottlik: Šola na meji


Počasi si uresničujem željo in dopolnjujem svojo zbirko XX. stoletje, vmes zlagoma berem, navdušenje pa se mi ohlaja.

Ottlik ni nič drugega kot en velik car: pisatelj, prevajalec, matematik in avtor enega izmed najpomembnejših del na področju teorije bridža.

Ko sem padel v Šolo ob meji, zgodbo o gojencih vojaške šole med svetovnima vojnama, se mi je zazdelo, da bo roman plaval z glasom, podobnim Škvoreckemu. Blizu, a ne popolnoma. Prepletajoče se pripovedni niti so solidne, a ne več kot to. Počasno kapljanje časa v vojašnici je pravzaprav zelo dobro, a ga pokvari glavni karakter, zoprn, zamerljiv, zmeden, nenehno besneč fantè.

Čudna godlja, tale Šola na meji. Ne vem, čemu se lahko zahvali za svojo slavo, in me pravzaprav niti ne zanima.

nedelja, 03. maj 2015

David Mitchell: The Bone Clocks


Brskam po knjižnici in po spominih. Ne morem verjeti, a vse kaže, da obožujem Davida Mitchella, in to na en tak čuden, sovražen način.

Za vse nejeverne Tomaže, predvsem pa za samega sebe prilagam slikovni dokaz.


Black Swan Greena se praktično ne spomnim, lahko pa zagotovim, da si Cloud Atlas, Ghostwritten (Tuje pero) in number9dream delijo nekaj ključnih značilnosti. Zelo (zelo zelo) prepričljivo prozo, ki kipi od energije; ohlapno povezane zgodbe, ki prehajajo ena v drugo v ozkih tunelih in tkejo zanimive vzorce; imaginativno komponetno, meječo na znanstveno fantastiko.

The Bone Clocks je bil nominiran za bookerja 2014. Klasični kompleksni Mitchell:
Commuters sway like sides of beef and slump like corpses: red-eyed office slaves plugged into Discmans; their podgier selves in their forties buried in the Evening Standard; and nearly retired versions gazing over west London wondering where their lives went.
 Duhovit kot hudič:
... contemplating that, while the wealthy are no more likely to be born stupid than the poor, a wealthy upbringing compounds stupidity while a hard-scrabble childhood dilutes it, if only for Darwinian reasons. This is why the elite need a prophylactic barrier of shitty state schools, to prevent clever kids from working-class postcodes ousting them from the Enclave of Privilege.
Mitchell v hipu vzpostavi učinkovite like, ki zlezejo pod kožo, začenši s smrkavo najstnico Holly Sykes, ki ji sledimo skozi dolge romaneskne okljuke. Vznikneta še dve močnejši osebi, Hugo Lamb in Crispin Hershey, pri katerem se ne morem otresti suma, da gre za rahlo aluzijo na Philipa Hensherja.

Dokler se roman dogaja v resničnosti ali v sprejemljivem robu imaginarnega, je branje vrhunsko. Prvi dve tretjini, tam nekje. Ne rečem, saj sem se vprašal, čemu služi Hugo Lamb in zakaj je treba secirati vsak njegov korak, ampak to so podrobnosti.

V zadnji tretjini se Mitchell žalibog odloči za manjšo mistično vojno, ki para živce. Povsem nepotreben vložek, ampak, kaj hočem, to je Mitchell. Kakšnih sto, dvesto strani se splača preglodati, da se prebijemo do sklepnega poglavja z apokaliptično Irsko in Holly kot babico. Sijajno branje, če - spet - odštejem posiljen zaključek z deus ex machina. Hja.

Mitchella pravzaprav bolj sovražim kot obožujem. Kar nekaj ran si bom moral še izlizati, preden se bom lotil The Thousand Autumns of Jacob de Zoet. Če sploh. Če sploh.

sobota, 02. maj 2015

Celeste Ng: Everything I Never Told You


Lydia is dead. But they don't know this yet. 1977, May 3, six thirty in the morning, no one knows anything but this innocuous  fact: Lydia is late for breakfast.
Izvrstna otvoritev, četudi gre za Amazonovo knjigo meseca.

Hčerkina smrt je katalizator za družinsko in osebno očiščenje, ki gre od staršev do otrok. Če Celeste Ng berete v smislu lastne refleksije, je roman pravzaprav odličen. Proza je nad obrtniškim povprečjem, a daleč od česa nepozabnega.

Motijo klišejska ponavljanje materinih frustracij glede zamujenega študija medicine - Ngova bi nemara lahko našla kakšen boljši notranji vzgib.

Očetova želja po vključenosti v družbo postane smrtonosna, ko jo projicira na hčerko:
"Promise me," he said, "that you'll get along with everyone. You can never have too many friends. " And Lydia closed her eyes and nodded.
Srce parajoče. A spet: srce parajoče v smislu dobro zamaskirane literature za družinsko samopomoč.

Preberite in potem primite v roko Kjung Suk Šinovo Prosim, pazi na mamo.