ponedeljek, 18. april 2022

Jaume Cabré: Sodnik

 

Po razočaranju nad Agnijem in senci nelagodja ob Ivani pred morjem me je sreča pričakala zavita v Beletrinin generični ovitek, ki ne zbuja nobenega upanja. Ampak Jaume Cabré je norec, ki preseneča.

Norcu ni nič svetega. Nisem pristaš telesnega nasilja, a človek, ki bi izjavil, da je Sodnik kriminalka, si zasluži, da mu okoli ušes primažete zvenečo klofuto. Trupelca v Sodniku so zgolj vzvod, ki nas učinkovito potisne v igro moči, krivde, sle in nesposobnosti, lepo umeščene v Katalonijo leta 1799. Jaume Cabré je norec, ki z vsakim čvrstim stavkom, občasno poetiko in norčevskimi medklici bralcu prikliče pred oči Barcelono s konca osemnajstega stoletja. Cabréjevo Barcelono lahko zavohaš, otipaš in objameš, za kar mu - norcu - ni treba nizati verige dokumentarnih drobcev kot Veronika Simoniti. Jaume Cabré je prepričljiv norec.

Poleg pretanjene zabave, ki jo prinaša roman, sem lahko užival tudi v čisto osebnem dojemanju Rafela Massa, ki se mi zdi podoben nekemu znancu, Kataloncu podobnih telesnih mer, starosti in družbene moči. To je bilo smešno za popenit, ampak to vam seveda čisto nič ne pomaga.

Cabré ne razočara prav v nobenem delu; v zgodbo smelo dodaja elemente, ki so noro izven žanra kriminalk, po drugi strani pa je Sodnik morda najveličastnejši antipod Zločina in kazni. (Ja, zavedam se, kaj sem izjavil.) 

Izjemen, izjemen, izjemen roman.

Kot rečeno: Jaume Cabré je norec.

sobota, 2. april 2022

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

 

Kresnik 2020.

Tri lastnosti so, ki odlikujejo roman Ivana pred morjem. Sedanjik, pogumen in odločen. Več kot očitno neznanski trud, ki ga je Veronika Simoniti posvetila podpornim, dokumentarnim drobcem. Svež in premišljen jezik:

Pina Giuseppina moja, zakliče moški. V trenutku, dolgem, kot bi pretekla štiri vojna leta, je slišati samo leno regljanje. V Pini se razpoči silno razočaranje in ji požene kislino po žilah. Razcapanec oddrajsa proti njej in se, ne da bi se menil za odskakujoče živali, skloni, jo dvigne v naročje in objame v svoj vonj po vlagi in daljnih krajih. Potem jo molče odnese naravnost noter, v Ljubino hišo.

Ivana vstane s stola, spusti krpo iz rok in se sesede nazaj.

Roman stoji in pika.

A nekaj me, tečnobo zagovedno, gloda že ves čas: Zakaj se mi je branje nadležno vleklo? Kakšen smisel ima vzporedna zgodba v sedanjosti, če se v njej - razen brkljanja po spominih - nič, ampak prav nič ne zgodi? Je Simoniti v želji po verni umestitvi zgodbe v ustrezen čas šla z dokumentarnostjo čez rob in ponesreči povozila intimo pripovedi?

Čakam naslednji roman, ki bo marsikaj odgovoril.  

petek, 25. marec 2022

Borut Kraševec: Agni

 

Kresnik 2021.

Ob naslovu sem kar malce vztrepetal. Agni? Agnus Dei? Spet en izmed ambicioznih, če že ne pretencioznih slovenskih romanov?

Brez skrbi, v glavnem ne. Presenetljivo - to je slaba novica. 

Zgradba romana je železobetonska, protipotresna in premišljena do zadnje pičice. Kunčica Agni ima v romanu nekaj človeških vzporednic, Kraševec pa nosilno idejo zbanalizira na samice, ki se gonijo, in samce, ki so intelektualno nesposobni onkraj vseh meja. Razumem, da je ta redukcija za žirijo kresnika bila prejkone odločilna, meni pa se zdi podcenjujoča do bralca, še posebej v poglavjih, ki z nepotrebno grobostjo odpirajo vprašanja incesta in kanibalizma. Kraševec bi s svojim znanjem lahko to pomanjkljivost z levo roko odel v literarno bogatejšo pripoved, a se je žal zadovoljil z izrazito omejenimi registri. Ne vem ... roman sam po sebi stoji, zunaj posiljenih analogij pa ga v hipu zmanjka. Škoda.

torek, 22. marec 2022

Peter Krečič: Plečnik

 

Vsakdo nekje globoko v sebi goji spomin na svojega prvega plečnika. Moj je celjski in je učinkovito pomešan z drugimi mestnimi čudesi, pred katerimi smo hribovci spoštljivo obnemeli: semafor, miličnik v belem, vlak, Ljudska posojilnica. Ljubljančanom je bil Plečnik položen v zibko. Plečnik tu pač je, kot zrak in voda. Zadnjič sem štel stebričke na Tromostovju, ker se v njihovem številu bojda skriva potegavščina.  Pred dnevi sem se spomnil, da je Peglezen najbrž Plečnikov, in sem si ga zmogel celo ogledati na internetu. Da bi ga šel obiskat v živo, je preveč zapleteno - zagotovo je od tržnice oddaljen petdeset metrov, kar je nečloveška razdalja za sobotno dopoldne. 

A kdo je bil Plečnik? Je bil res mojster svetovnega kova? Če vzdihujem ob mojstrovini Zahe Hadid v Azerbajdžanu, bi moral z enakim navdušenjem gledati na Žale?

Peter Krečič poda marsikateri odgovor. Užival sem. 

Biografija osvetli neverjetno opotekajoče se prve arhitekturne korake mladega Jožeta in ponudi bogato dokumentarno ozadje. Kakšen navedek pove več kot stotine drobno popisanih strani, recimo njegov nagovor študentom:

Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten! To velja tako za vsakdanje življenje kot za delo v našem poklicu. Da boste bolje razumeli: če vam bo kdo dal delati svinjak - pa mu ga boste napravili in storili boste nekaj iz tega. Če pa vam bo hotel kdo dati delati javno hišo, ga boste zavrnili. In ko vam bo hotel kdo dati sobo za hišnico v klet, ga boste napotili k drugemu, ki to lahko stori. Tako ljudi vzgojiti, je pravi namen šole in naše tehnike.

Če iščete suspenz, se splača potrpeti. Ena beseda: Emilija.

Krečič kar pogosto zapade v podrobne in dolgovezne opise, kot je denimo tale:

Vse mostne ploščadi in stopnišča so dobile balustrade z masivnimi stebrički, nad njimi preklade, ritmizirane z glavami na stikih preklad in z visokimi svetilkami na enormno povečanih zgodnjerenesančnih balustrih, ki na ključnih mestih na ograjah ustvarjajo vtis plamenov. 

Besede večinoma poznam, splošen smisel tudi, na koncu pa razumem samo: ხიდის ყველა სართული და კიბეები აღჭურვილია ბალუსტრადებით მასიური სვეტებით, მათ ზევით არის ბალუსტრადები, რომლებიც ჰარმონიაშია თაიგულების სახსრების მოსასხამებთან და მაღალი ნათურები მასიურად გაბერილ რენესანსის სვეტებზე, რომლებიც ბალუსტრადის მთავარ ადგილებში ქმნიან. შთაბეჭდილება. ალი.

Zame gruzijščina (a niso te črke čudovite?!?), za nekoga drugega najbrž ustrezna podpora razumevanju Plečnikovega dela.

Odlično branje.

četrtek, 17. marec 2022

Sten Nadolny: Bog predrznosti

 

Bog predrznosti je presenetljivo sveža zezancija, v kateri se Hermes s celo rajdo starih grških bogov zaplete v rabote sodobnega človeka. Brez heca, Nadolny na trenutke igra v prvi ligi, kjer je dvojec Pratchett-Gaiman z Dobrimi znamenji, in edino, kar lahko pokoplje bralca, je slabo poznavanje grške mitologije. Takšnim sirotam se bo zgodba zdela rahlo zmedena in morebiti celo brezciljna, zato bodo knjigo odložili, ob kasnejšem listanju po njej pa jim bo žal. Smilim se samemu sebi.

ponedeljek, 14. marec 2022

Pawel Huelle: Castorp

 

Hans Castorp in njegovi prvi dnevi na študiju v Gdansku so v Huellejevem romanu čisto spodobno predstavljeni, potem pa se zgodba v drznih žabjih poskokih oddalji v psihoanalitične, detektivske in še prenekatere druge absurde. Bistveno preveč za moje uboge živčke. Odsvetujem.

nedelja, 13. februar 2022

Italo Svevo: Senilnost

 
Veste, kakšen je dober knjižni bloger? Verodostojen in zaupanja vreden.

Bi zaupali človeku, ki se mu je pred nekaj dnevi posvetilo, da Italo Calvino in Italo Svevo nista ena in ista oseba? Kaj bi si mislili o njem, če bi vedeli, da je med branjem Senilnosti ves čas razmišljal o podobnosti z Dostojevskim, ker imata knjigi podobno velikost črk in razmik?

Takemu človeku preostane samo še norčevanje iz samega sebe. Pri tem imam srečo, materiala je namreč na pretek.

Italo Svevo, torej nekdo, ki ni napisal romana Če neke zimske noči popotnik, je bil modernist, dober prijatelj Jamesa Joyca, a se ga v literarnem smislu to prijateljstvo ni kaj prida prijelo. Senilnost krmari med Emiliem Brentanijem, lahkoživko Angiolino in Brentanijevo sestro Amalio, revico, ki jo življenje požene v blaznost. Razumem, da je Svevo v Senilnosti s prenekaterim avtobiografskim drobcem razgalil svoje demone in sladokuscem omogočil vpogled globoko v svojo dušo, meni, manj veščemu bralcu pa je roman z izpraznjenostjo in osupljivo, duhamorno premočrtnostjo zamoril nekaj večerov. Malce sem bil Razkolnikov. 

nedelja, 6. februar 2022

Goran Vojnović: Figa

 

Čefurje je - tako se mi je zdelo - Vojnović v sebi nosil celo življenje, jih mlel, prebavljal, prepostavljal, loščil, potem pa iztresel iz rokava točno tako, kot je bilo treba. Srž sporočila je izrezal z najostrejšo britvijo, zato smo mu ploskali.

Osem let starejši Vojnović se je Fige lotil - tako se mi zdi - pazljivo, premišljeno in velikopotezno. Požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje, a ni videti, da se je pred začetkom pisanja pošteno izprašal, kaj želi povedati. Izbrisani, demenca, starševstvo - vse hkrati? Se gremo družinsko sago ali potrebujemo tri generacije samo zato, da obdelamo tri glavne teme? Kaj je z naracijo? Zakaj Jadran prehaja iz trdne, iskrive vojnovićevske pripovedi v registre, ki mu več kot očitno ne ustrezajo? 

Najprej skulirano:

... Je pa bilo med njima vseeno dovolj nečesa, da je Anja hodila z njim in njegovimi prijatelji rokometaši vsako sredo v Eldorado, ki sva ga sicer, jaz skejtar in ona hašišarka, prezirala. A ona ne dovolj, da ne bi šla tja zaradi Željka, in jaz ne dovolj, da ne bi šel tja zaradi nje.

Malo po Coelhovo:

"Vse je bilo iz ljubezni, torej."

"Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni." 

Pa kar nekaj (recimo od 73. do 79. strani):

... moje želje bodo še vedno samo moje, pilo se je tisti večer, preveč se je pilo, si govorim zdaj, a spomin ne laže, spomin ve, on pomni dotik mojih ustnic in njenih lic, pomni srečanje s kotičkom njenega nasmeha, dolg je ta trenutek, brezkončen, nenadoma me zaziblje v njeno smejalno jamico, ujčkam se, kakor bi bil položen vanjo, utopljen v blaženosti ...

Razumete, v čem je težava? Odloči se, za božjo voljo, odloči se, koga nagovarjaš! Imaš me v kotu, recimo, s cestno pripovedjo, v kateri blestiš - zakaj me potem naenkrat šopaš s solzavostjo? Ali pa okej, si skoraj Saramago in jaz ti skoraj verjamem, pa me klofneš s strit vajbom. ("Kaj je? Si sam, a ne? Nimaš prjatlov? A ne bo šou dam? A si men pršu kej povedat? A? Kaj bi rad?")

In patetika! (Šele sedaj sem se zavedel, da sem razjarjen in da nameravana dobrohotna, uravnotežena in vseskozi navdušena kritika odpade z današnjega sporeda zaradi bolezni v ansamblu.)  

Torej, in patetika! Konec, denimo:

Bil sem odločen obrniti vse liste na drevesu. Vedel sem, da se moja figa skriva pod enim izmed njih in da jo bom dosegel, če se samo še malo bolj stegnem, če se samo še malo premaknem, če mi uspe zgrabiti in povleči k sebi še tisto košato vejo tam na koncu. Samo še malo više stopim. Tam zgoraj na tisti tanki veji je zagotovo figa, ki jo iščem. Figa, ki jo bom nocoj obral.

Pa kaj je to, srednješolski spis ali Vojnović?

Ironija je, da je Figa tako dober roman, da ga niti pazljivi, premišljeni in velikopotezni Vojnović ni uspel potopiti. Besen sem, ker bi lahko namesto dobrega romana (in ja, vem, požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje) dobili tri odlične romane, pa jih nismo. 

Pa jih nismo.

Preberite.

nedelja, 30. januar 2022

Borut Golob: Šala


Ne bi se rad ponavljal, zato na kratko. Smreka lipa bukev križ spada med spregledane vrhunce slovenskega romana. Če se je Golob z Raclette in Pes je mrtev ekspresno kotrljal s svojega ustvarjalnega vrha, Šala končno prinaša kanček upanja.

Šala skorajda ni roman, pač pa je iskrena, pretežno prostaška, predvsem pa neizmerno zaj... razlaga tega, kar se nam je zgodilo v zadnjih štiridesetih letih. Golob v tem smislu ni Jančar, temveč troedini Varufakis, Žižek in Vedrana Rudan. To je, da se razumemo, izborna novica. Nametavanje duhovitih postulatov nam spet prikaže najboljšega Goloba, pripoved v množini pa je zadetek v polno.

Preden preidem k poglavitnemu očitku, naj samega sebe spomnim na čudovit izrek, ki ga Henry Ford v resnici nikoli ni izustil: "Če bi vprašal ljudi, kaj si želijo, bi odvrnili, da hitrejše konje."

Kot največji živeči oboževalec romana Smreka lipa bukev križ v najnovejšem romanu pogrešam golobovske zgodbe in njihovo neizmerno duhovito prepletenost. Šala kot ne-roman jih kakopak ne dostavi, je pa vsekakor korak v pravo smer. Zopet zadržujem dih in čakam, ali bo Golobov naslednji izdelek tisti presežek, ki ga čakam že več kot desetletje. 

Andrzej Bart: Tovarna muholovk


Naš geto je zadel strašanski udarec. Zahtevajo to, kar nam je najdražje - otroke in starce. Ni mi bilo dano, da bi imel lastnega otroka, zato sem svoja najboljša leta posvetil otrokom. Živel in dihal sem z otroki. Nikoli si nisem predstavljal, da bodo moje roke primorane storiti to žrtvovanje oltarju. V svoji starosti sem prisiljen iztegniti roke in prositi: Bratje in sestre, izročite mi jih!  Včeraj so mi med dnevom ukazali, da pošljemo iz geta več kot 20.000 Judov; če jih ne bomo, bodo to storili sami. Vzniknilo je vprašanje: naj to sprejmemo in izvedemo sami ali naj to prepustimo drugim? A ker nas ni vodila misel, koliko jih bomo izgubili, pač pa koliko bo rešenih, smo sklenili - moji najbližji sodelavci in jaz sam - kakorkoli težko že bo, da se sami lotimo izvrševanja tega ukaza. Izvesti moram to težko in krvavo operacijo, odrezati moram ude, da bi rešil telo! Odvzeti moram otroke. Če jih ne bi, bodo odvzeti tudi drugi, bog ne daj.

Danes vam ne morem ponuditi utehe. Prav tako nisem prišel, da bi vas pomiril, pač pa da bi vam razkril bolečino in trpljenje. Prihajam kot ropar, da bi vam pobral, kar vam je najbližje. Poskusil sem vse, da bi bila ta grenka sodba preklicana. Ker ni bila preklicana, sem jo poskušal omiliti. Šele včeraj sem ukazal sestaviti seznam devetletnih otrok. Hotel sem rešiti vsaj en letnik, otroke od devet do deset let. Niso me uslišali. Uspelo mi je samo eno - rešiti otroke, starejše od deset let. Naj bo to uteha v naši veliki žalosti.
Chaim Rumkowski, vodja judovskega sveta v loškem getu, dame in gospodje, v morda najgrozljivejšem govoru vseh časov. (Prevod je moj, zanj pa se rahlo iskreno opravičujem.)

Sledi kup pokvarkov, ki vam bodo morda olajšali branje.

Ime Chaima Rumkowskega ni neznano; vsako količkaj poglobljeno delo o drugi svetovni vojni se prej ali slej obregne ob to figuro, o kateri si je težko ustvariti - dandanes tako priljubljeno - črno-belo mnenje. Tovarna muholovk je poskus, kako naslikati vse odtenke črne in vse odtenke bele. Presneto zapleten roman, mimogrede.

Na prvih straneh sem medlel od užitka perspektiv in pretanjenosti jezika:
V spalnici poleg kabineta je temno, zato težko rečemo, ali je mlada ženska, ki leži v njej, lepa ali samo čedna. Gotovo ni spala, ker redkokdo spi z odprtimi očmi. Ko so se tiho odprla vrata, jih je zaprla. Takrat se je slišalo tudi glasni in enakomerno dihanje, ki se je po rastoči frazi končalo s tihim žvižgom. Sivi gospod se je z očitnim zadovoljstvom ozrl nanjo, nato pa se je njegov pogled ustavil na drugi postelji. Šele zdaj vidimo dečka, ki se ne pretvarja, temveč zares sladko spi. In to še ni vse, v mesečini je deček podoben malemu angelu iz nemških pravljic; rožnata lička, kodrček na čelu. Osladno gemütlich, bi lahko rekli, če ne bi bilo tako lepo. Moškemu je bila podoba spečih najbrž všeč, morda se je hotel celo nasmehniti, vendar ne vemo, ali je to tudi storil, ker se je mesec prav takrat skril za oblak in ničesar več ni bilo mogoče videti. Ne moremo pa dvomiti, da se je moški trudil kar se da tiho zapreti vrata za seboj.

Andrzej Bart je zvitorepec: za otvoritev izbere legendo o salonskem vagonu, v katerem je Rumkowski bojda prispel v Auschwitz. Nasprotujoče si legende se tukaj ne končajo, zagotovo pa imajo vse enak konec - smrt Chaima Rumkowskega na kraju, ki ga človeštvo nikoli ne bo moglo preboleti.

Rumkowski v romanu nekako preživi in se prežarči na sodišče, ki mu v bulgakovski dinamiki poskuša soditi. Sojenje je najpomembnejši del zgodbe, a ne le zaradi vzpostavitve vzporedne resničnosti, pač pa tudi zaradi nepredvidljivih obratov in zapletenosti osebnosti, ki sodelujejo. Brez zadržkov se pojavi Hannah Arendt, ki je najbrž namenoma skorajda povsem bleda, ob Bornsteinovem grotesknem zasliševanju samega sebe pa sem se prav zares naglas smejal.

Slabo pripravljenemu bralcu, ki rad v temi skače na glavo v globeli neznanih zgodb, bo preglavice povzročalo tisto, kar spremna beseda imenuje kadriranje. Pojavi se dnevnik, z njim pa neznani moški glas, ki ga je težko umestiti. Živčke sem imel kar precej napete vse do 66. strani, ko sem si rekel, dovolj, odloži vse skupaj. A točno na 66. strani se zgodi nekaj, kar sem sicer že pozabil, a tisto nekaj v hipu prestavi pripoved v pravi zorni kot, da se branje lahko nadaljuje. 

Hud roman, ki ga težko priporočim, ampak - hud roman. Najbrž veste, kaj vam želim povedati. 

nedelja, 23. januar 2022

Douglas Stuart: Shuggie Bain

 

Roman, okronan z bookerjem leta 2020, se s petnajstletnim Shuggiejem Bainom začne v obetavni dickensovski maniri, ki jo potem uspešno potolčejo njegova mati Agnes in njene trapaste prijateljice. Bogve čemu vse sem se izognil s hitrim, nepremišljenim obvozom.   


ponedeljek, 17. januar 2022

Jonathan Franzen: Crossroads

 

Pretresljivo! Zanikrni bloger izginil za dva meseca in potem se je zgodilo tole! Je res po nesreči odgovoril na večno vprašanje, ali je Franzen velik pisatelj?


S Franznom imava resen odnos že od Popravkov. Slika pove več kot tisoč besed.

Popravki so bili za Franzna nedvomno roman preobrata: z njim se je zasidral v javnosti kot mojster človeških zgodb, izpiljenih do osupljivih podrobnosti. Strong Motion in Twenty-Seventh City še zdaleč ne dosegata ravni Popravkov, a roko na srce, to je deloma res tudi za Svobodo in zagotovo za Čistost.

Crossroads sem bral tako, kot je bilo pričakovati. Franzen bralca v hipu objame v prozo, ki je skorajda ambientalna, sproščeno lebdenje v njej pa ne govori v prid hlepenju po obračanju strani. Crossroads je v prvi polovici udobna, prijetna izkušnja. Franzen me vedno znova pretrese s premišljenim odstiranjem neizmernih razsežnosti svojih zapletenih junakov. Odpreš loputico - za njo je galaksija, in tako vedno znova. Roman ima dva vrhunca: razplet dogodkov med Russom in Frances, potem pa še Perryjevo počasno drsenje v ... ne povem, kaj.

Franzen je pomemben pisatelj naše dobe, a mu že od Popravkov vedno spodrsne pri podporni sporočilnosti romana, ki bi pripovedi dala globlji smisel. Nam, nehvaležnim bralcem, brez napake omogoča čofotanje v čudovitem, razkošnem bazenu zgodbe, ki bi lahko bila ocean, pa ni.

Priporočam.