nedelja, 13. november 2022

Velibor Čolić: Sarajevski omnibus

 

Sarajevski omnibus je po zagotovilu avtorja "leposlovno delo z zgodovinskimi osebnostmi". Zaupati zgodovinskemu kontekstu ali ves čas trepetati, kje si me bo Čolić sposodil, da me bo glava pekla? Malce je trajalo, preden sem se sprijaznil z romanom, ki štrli iz pričakovanih okvirov.

Zagotovo pri tem pomaga dejstvo, da Čolić - majkemi - vrti pero kot največji mojstri. Ker gre za omnibus, vešče preskakuje med liki in predvsem ustvarja štimungo časa, ki ga je Gavrilo Princip zaznamoval bolj, kot si je sam lahko mislil. Ker gre za omnibus, Čolić like povezuje bolj narahlo, kar pusti - to mu moram priznati - presunljivo dober vtis. Merjeno z romanesknimi vatli, seveda napačen in do skrajnosti zblojen, ampak na koncu vendarle skorajda odličen izdelek.

Zagata se mi pojavi ob preprostem vprašanju: Kaj sem pravzaprav prebral? Spet ne vem, a zagotavljam, da je bilo užitno.

četrtek, 20. oktober 2022

Jasunari Kavabata: Glas gore

 

Zbirka Nobelovci z za umret dolgočasnim oblikovanjem, označena zgolj z letnico in imenom avtorja, ni prav zelo instagramabilna. Včasih iz dolgčasa kakšno knjigo povlečem s polic, jo prelistam in jo še hitreje vrnem nazaj. Čas za Bolho?

Kavabata pravi, da še ne.

Glas gore sicer ni nek odpuljen presežek, a me je Kavabata uspel presenetiti z izčiščeno prozo, predvsem pa z likom "starega" Šinga, ki se mu zdi, da samo otopelo opazuje zapleteno sinovo razmerje s Kikuko, a pri tem razkriva mnogotere čustvene plasti znotraj družine. 

Ves čas sem pričakoval nekaj, kar se potem ni zgodilo, a nič zato. Kavabata je že vedel, zakaj ne. Zanimiva izkušnja.

ponedeljek, 10. oktober 2022

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

 

Ciljno občinstvo Sibylle Berg mora imeti močne živce, razmeroma urejeno življenje in primerno psihično stabilnost. Roman je okrutno neposreden, kar ob prvem stiku s kratkimi, kolumnističnimi rafali ni nujno povsem razvidno. Avtorica zgodbo zvede na nekaj osnovnih gradnikov: brezciljnost življenja, iskanje ljubezni, negotovost in nesmisel zaposlitve, smrt. Iz takšnih sestavin kakopak ni moč skuhati rom-koma, ampak zgolj brutalen, a dovolj presenetljiv preplet usod, ki še dolgo obleži na bralčevi duši.

Kot rečeno: ne berite, če niste v vsaj približno dobri koži. 

četrtek, 22. september 2022

Danilo Kiš: Grobnica za Borisa Davidoviča

 


Tehtno in umno razmišljanje o Grobnici za Borisa Davidoviča najdete v Delu. Brat sem šel predvsem zaradi Svetlane Slapšak, ki pravi, "da se natančno spominja, kje je bila, kako je bila oblečena in kakšno je bilo vreme, ko je prvič prebrala knjigo Grobnica za Borisa Davidoviča". 

Grobnici nisem dorasel. Večkrat sem se spomnil na Pavićev Hazarski besednjak, ki je bil pred zatonom Jugoslavije sila čislan, potem pa je poniknil iz polja literarnega zavedanja.

Kaj več, kot da na naslovnici izvirnika pokažem na navadni "č" v priimku, ki se pri Gabrieli Babnik spremeni v "ć", nisem sposoben. To je to za ta denar.

Patrik Ouředník: Evropeana

 

Največ pove navedek s konca:

Leta 1989 si je neki ameriški politolog izmislil teorijo o koncu zgodovine, po kateri se je leta 1989 zgodovina pravzaprav končala, ker so moderna znanost in komunikacijska sredstva ljudem omogočila blagostanje, splošno blagostanje pa naj bi zagotavljalo demokracijo, in ne narobe, kot so bili nekoč prepričani razsvetljenci in humanisti. In da je državljan pravzaprav potrošnik in potrošnik je tudi državljan, vse oblike družbe pa naj bi se razvijale v smer liberalne demokracije, ki bo pripeljala do ukinitve vseh avtoritarnih oblik vladavine, do politične in ekonomske svobode, enakosti in do novega obdobja v človeški zgodovini, ki pa ne bo zgodovinsko. Toda veliko ljudi te teorije ni poznalo, zato so še naprej ustvarjali zgodovino, kot da se ni nič zgodilo.

Ouředník je z deloma cikličnimi prijemi ustvaril besedilo, ki - in to ni zraslo na mojem zelniku, se mi zdi, ampak sem to verjetno nekje prebral, kar pojasni nenavadno kakovost opazke - bi ga zlahka vtaknili na Pioneer 10 in 11. Nezemeljska inteligentna (oprostite za pleonazem) bitja bi skozi Ouředníkovo humorno predstavitev lažje razumela, za kaj je na Zemlji pravzaprav šlo in zakaj nas ni moč jemati resno.

Nisem se mogel izogniti primerjavi z zajedljivostjo Douglasa Adamsa:

Zgodba do sem:

Na začetku je bilo ustvarjeno Vesolje.

To je povzročilo mnogo hude krvi in na splošno velja za slabo potezo.

Verjetno razumete, da boljše pohvale ne morem izreči. 


sreda, 17. avgust 2022

Hilary Mantel: Wolf Hall

 

Več kot desetletje sem preživel v otročjem izogibanju Wolf Hallu.

Kar nekajkrat sem začel z branjem, in vsakikrat sem bil Neymar.

Medtem so spodobni ljudje že zdavnaj prebrali ne samo Wolf Hall, pač pa celo trilogijo. Hermiona, recimo.

Zagotovo človek dela krivico Hilary Mantel, predvsem pa samemu sebi, če Wolf Hall bere manj kot petdeset strani na dan. Roman ni šala. Petstranski katalog nastopajočih ni nekaj, kar na hitro prelistamo in pozabimo. Ne, to je resno opozorilo o stranskih učinkih napačne uporabe izdelka.

Če Wolf Hall doziramo po zgornjem receptu, se nam iz megle kaj hitro izriše - angleški ocenjevalci bi rekli - dobrohotna slika Thomasa Cromwella, njegove falange in vseh pretanjenih razmerij na dvoru Henrika VIII. In ne samo to: ženska je izpiljeno prozo začinila z nesramno dobrim humorjem.

Roman, ki se mu splača posvetiti veliko časa. 

Ko se neham neymarovsko kotaliti, naročim še druga dva dela. 

ponedeljek, 15. avgust 2022

Oleg Križanovskij: Mladost črnogledega humorista

 

Prejkone sem spet zgrešil tisto knjigo, ki jo bere najstniški sin naših prijateljev, a mi vseeno ni bilo žal. Križanovskij na začetku resnično dobro in brez solzavosti opiše svoj izvor, težave zaradi plemiške krvi in pristanek v zakotni Ljubljani. 

Nadaljevanje je večinoma katalog potegavščin in zahrbtnosti, ki jih je lahko ušpičil predinternetni paglavec. V kakšen izrazito natančen ali pretiran spomin sem si dovolil tudi podvomiti, kakopak, a nič zato. Vse skupaj je kar na mestu, še posebej mikroskopski, a iskreni izrazi ljubezni do krušnih staršev Fortičev. 

Ne povsem nujno branje, škodi pa tudi ne.

nedelja, 14. avgust 2022

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

 


"Roman izjemne čustvene neizprosnosti in globine, ki skozi preizkušnje svojih likov izriše podobe sodobnega materinstva, rojstva in smrti, iskanja svobode in sprejemanja težkih odločitev, s katerimi se sooča marsikatera ženska." 

To piše na platnicah.

Izjava je še kar problematična, kajti roman ne prinaša čisto nič čustvene neizprosnosti in globine.

Roman dostavi marsikaj drugega, predvsem pa površinsko klepanje na osnovi dveh novel, ki imata kaj malo skupnega. Začetek obeta, namreč zadeva z okni in revščino, a je že po dveh, treh straneh jasno, da gre bolj za osamljeno raketo iz ognjemeta kot resnično dobro povezano nebesno predstavo. Midorikini zapiski so za lase privlečeni in ne prinašajo dodane vrednosti. Kaj dosti drugega skorajda ni moč omeniti. Roman sam po sebi ne izstopa iz sivega povprečja, ga pa štorast prevod s svojimi "špangami", "procenti", "sigurno", "odpreti diskusijo" in "pohanimi zrezki" zanesljivo in dokončno pahne v prepad.

Niti škoda ne morem reči, niti škoda.

četrtek, 11. avgust 2022

Marko Zorko: Mein Kampf

     

Če ob Stergo Ergo, Gerta Kuper, Taras Kermauner, Peter Božič, Borut T., Oto Vilčnik, Vladimir Gajšek rahlo zastrižete z ušesci, znabiti  Mein Kampf ugodno čtivo za vas. Zorko se v njem malce zazre vase, malce je Gerta Kuper, malce najeda, vsota vsega pa je delen, a vsekakor zanimiv odblesk našega sveta skozi oči enega večjih posebnežev, kar jih je tlačilo slovensko zemljo. Premalo smo ga cenili, za kar si je tudi sam kriv.

In še resno vprašanje: kje je Oto Vilčnik?

nedelja, 17. julij 2022

Emir Šaković: Pesmi iz zanesljivih virov

 

Kar zadeva poezijo, sem naivna devičica. Vedno pričakujem očarljivega princa na belem konju in vedno sem presenečen, ko me pesem niti ne oplazi, kaj šele nežno dotakne ali surovo raztrga. Poezije zato raje ne berem.

Če bi bral več poezije, se najbrž ne bi mogel spomniti vseh nežnih dotikov: zadnje kitice Kettejeve Na trgu pri - kaj vem - enajstih letih. Opravičujem se vam za to. Kakšnega Aškerčevega drobca. Kosovela, ki ga je srednješolska profesorica predstavila s takšno strastjo, da so tudi najbolj zakrknjeni modeli jokali navznoter. Enega samega Mallarméjevega soneta. E. E. Cummingsa. Octavia Paza. Čisto malo Pavčka in Zlobca. V različnih življenjskih obdobjih. Pod črto: prazen ništrc.

Vstopi Emir Šaković.

"Emir Šaković je umrl mlad in napisal malo ..." pravi spremna beseda. 

Pesmi iz zanesljivih virov sekajo. Začnite na začetku. Papagajeva pesem:

prebuja se Eichmann v pisatelju za otroke
samovšečno se preteguje
si mane roke
gleda na uro
prebuja se ostrostrelec
v upokojencu iz devetega nadstropja
preden gre v službo
popije dve skodelici kave

Preskočite na konec. Najresneje razmišljam:

Lahko bi se
zaposlil v cirkusu
v daljni deželi
Pobiral bi denar za WC
doživel romanco
z akrobatko na trapezu
Sčasoma bi verjetno 
napredoval in postal slaven
Nedotakljiva zvezda
Kakšno predstavo bi uprizarjal
Veličastno predstavo

(...)

Toliko je možnosti
v življenju
v prihodnosti

Zadnji čas
o tej s cirkusom
najresneje razmišljam 

Kar se pne med tema stebroma, je ... Šaković. 

Potisnite tole knjižico v roke svojim moškim, letnik 1970 plus-minus deset let. Tistim, ki bodo razumeli, o kom govori pesnik, ko reče:

V hiši živita človek
ljubitelj viskija in smrti
in starka z rožo v laseh
S kačami se igrata svoje pse
na nas ščuvata

Pa tudi če ne bodo razumeli, vseeno - če ne bi bilo teh dveh, bi prišel nekdo drug.

Povejte svojim fantom, da Emir Šaković ostaja na moji nočni omarici.

nedelja, 10. julij 2022

Jože Pirjevec: Partizani

 


Z ležanjem do radiatorčkov na trebuhu v šestih tednih: Lezite na posteljo z iztegnjenimi nogami. V obe roki primite knjigo Partizani (1,904 kg) in jo odprto s spodnjim robom rahlo položite na trebuh. Napnite trebušne mišice, da knjiga ne ponikne v baročnih obrobah. Začnite z branjem. Čez nekaj tednov mi boste hvaležni. Ne nujno zaradi prebranega.

Med branjem me je kljuval dvom. Pri leposlovju se lahko skrivam v varnem materinem krilu izgovorov o subjektivnosti okusov. Zgodovinopisje je znanost. O znanostih, iz katerih sem diplomiral in magistriral, si razen v izredno mejnih primerih ne upam soditi. Če bi o Pirjevčevih Partizanih poskušal soditi s stališča metodologije, virov in česarkoli drugega, kar najbrž obstaja v zgodovinopisnem aparatu, bi bilo nesmiselno. Kratko brskanje po spletu pokaže, da se zgodovinarji o Partizanih niso kaj prida izrekali. Pritožila sta se Ivo Žajdela in Jože Dežman; slednji Pirjevcu očita "ideološko pristransko karakterizacijo", s čimer je pokazal presenetljivo raven samoironije, ki bi jo pri njem morda morali bolj ceniti. 

Zgodovinarji, kot rečeno, so obmolknili.

Pirjevcu je treba pripisati nekaj plusov, med katerimi je prvi ambicioznost. Poskus, v enem samem delu orisati nastanek in delovanje celotnega partizanskega gibanja, je sam po sebi hvalevreden in ponuja kontekst drobcem, ki jih poznamo. Na 224. in 225. strani v 33 vrsticah opiše dogodke na Štajerskem, ki so za vedno spremenili življenje družine mojega očeta in so se razcepili v tri smeri: Stari pisker, Auschwitz in program Lebensborn. 33 vrstic od 706 strani - že v tem tiči močno sporočilo o zahtevnosti naloge. Pirjevca bi zato morali soditi milo.

Avtorju v prid pripišem tudi umestitev nekaterih ključnih dogodkov. Kakšen je bil resnični namen XIV. divizije, mi nikoli ni bilo povsem jasno. Zdi se mi, da sem v knjigi dobil ustrezen odgovor, ki bi bil lahko tudi obširnejši.

Če me ne bi kljuval dvom o merodajnosti virov, bi lahko užival tudi v razmeroma gosto posejanih anekdotah, ki zagotovo popestrijo branje. 

V prvem letniku faksa smo se, še vsi mokri za ušesi, hahljali profesorju, za katerega smo trdili, da je edini sposoben s prsti na rokah prikazati n-dimenzionalni vektorski prostor. Pirjevec je nekaj podobnega. Partizani ne samo prikazujejo n-dimenzionalni vektorski prostor, ki vsebuje razpad buržoazne Jugoslavije, razmah narodnostnih teženj, državotvornosti, nebroja okupatorskih silnic, ambivalentnih četnikov, kolaborantov, revolucije, zunanjepolitičnih razsežnosti, povojnih pobojev, pač pa vse to postavijo v nenavaden ekvilibrij na konici igle. 

Ponovno: s kakšnimi metodami in viri - ne vem.

Tihe zgodovinarje prosim, da mi dostavijo kaj boljšega. 

nedelja, 29. maj 2022

Selja Ahava: Stvari, ki padajo z neba


Najbolje, da se tem opravim na hitro. Ni v redu.

"Kako, zaboga, ni v redu?!?! Kaj je s tabo? Saj si roman prebral do konca, kajne? Kaj je že spet?" boste zavili z očmi. 

188 strani in preveč vsega. Že zasnova je naivna: recimo, da gre predvsem za sporočilo o naključjih - naključja so tukaj divja. Dva loterijska dobitka in kos ledu, ki ubije mamo, pa še časnikarsko naštevanje neverjetnih dogodkov. Plus dopisovanje z nekom, ki so mu strele uničile življenje. Posuto s pravljicami. Dodatek različnih zornih kotov. Časovni preskoki. 

Takšne godlje tudi otroška perspektiva ne more rešiti. A tudi ob njej sem malce privzdignil obrvi. Ne spomnim se, da bi me v otroštvu prevevale kakšne prav posebno globoke misli in razglabljanja. 

Spodoben izdelek, če ste pripravljeni občasno malce pogledati vstran. Zagrenjeni kritikastri mojega kova pa prste proč. 

ponedeljek, 18. april 2022

Jaume Cabré: Sodnik

 

Po razočaranju nad Agnijem in senci nelagodja ob Ivani pred morjem me je sreča pričakala zavita v Beletrinin generični ovitek, ki ne zbuja nobenega upanja. Ampak Jaume Cabré je norec, ki preseneča.

Norcu ni nič svetega. Nisem pristaš telesnega nasilja, a človek, ki bi izjavil, da je Sodnik kriminalka, si zasluži, da mu okoli ušes primažete zvenečo klofuto. Trupelca v Sodniku so zgolj vzvod, ki nas učinkovito potisne v igro moči, krivde, sle in nesposobnosti, lepo umeščene v Katalonijo leta 1799. Jaume Cabré je norec, ki z vsakim čvrstim stavkom, občasno poetiko in norčevskimi medklici bralcu prikliče pred oči Barcelono s konca osemnajstega stoletja. Cabréjevo Barcelono lahko zavohaš, otipaš in objameš, za kar mu - norcu - ni treba nizati verige dokumentarnih drobcev kot Veronika Simoniti. Jaume Cabré je prepričljiv norec.

Poleg pretanjene zabave, ki jo prinaša roman, sem lahko užival tudi v čisto osebnem dojemanju Rafela Massa, ki se mi zdi podoben nekemu znancu, Kataloncu podobnih telesnih mer, starosti in družbene moči. To je bilo smešno za popenit, ampak to vam seveda čisto nič ne pomaga.

Cabré ne razočara prav v nobenem delu; v zgodbo smelo dodaja elemente, ki so noro izven žanra kriminalk, po drugi strani pa je Sodnik morda najveličastnejši antipod Zločina in kazni. (Ja, zavedam se, kaj sem izjavil.) 

Izjemen, izjemen, izjemen roman.

Kot rečeno: Jaume Cabré je norec.

sobota, 2. april 2022

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

 

Kresnik 2020.

Tri lastnosti so, ki odlikujejo roman Ivana pred morjem. Sedanjik, pogumen in odločen. Več kot očitno neznanski trud, ki ga je Veronika Simoniti posvetila podpornim, dokumentarnim drobcem. Svež in premišljen jezik:

Pina Giuseppina moja, zakliče moški. V trenutku, dolgem, kot bi pretekla štiri vojna leta, je slišati samo leno regljanje. V Pini se razpoči silno razočaranje in ji požene kislino po žilah. Razcapanec oddrajsa proti njej in se, ne da bi se menil za odskakujoče živali, skloni, jo dvigne v naročje in objame v svoj vonj po vlagi in daljnih krajih. Potem jo molče odnese naravnost noter, v Ljubino hišo.

Ivana vstane s stola, spusti krpo iz rok in se sesede nazaj.

Roman stoji in pika.

A nekaj me, tečnobo zagovedno, gloda že ves čas: Zakaj se mi je branje nadležno vleklo? Kakšen smisel ima vzporedna zgodba v sedanjosti, če se v njej - razen brkljanja po spominih - nič, ampak prav nič ne zgodi? Je Simoniti v želji po verni umestitvi zgodbe v ustrezen čas šla z dokumentarnostjo čez rob in ponesreči povozila intimo pripovedi?

Čakam naslednji roman, ki bo marsikaj odgovoril.  

petek, 25. marec 2022

Borut Kraševec: Agni

 

Kresnik 2021.

Ob naslovu sem kar malce vztrepetal. Agni? Agnus Dei? Spet en izmed ambicioznih, če že ne pretencioznih slovenskih romanov?

Brez skrbi, v glavnem ne. Presenetljivo - to je slaba novica. 

Zgradba romana je železobetonska, protipotresna in premišljena do zadnje pičice. Kunčica Agni ima v romanu nekaj človeških vzporednic, Kraševec pa nosilno idejo zbanalizira na samice, ki se gonijo, in samce, ki so intelektualno nesposobni onkraj vseh meja. Razumem, da je ta redukcija za žirijo kresnika bila prejkone odločilna, meni pa se zdi podcenjujoča do bralca, še posebej v poglavjih, ki z nepotrebno grobostjo odpirajo vprašanja incesta in kanibalizma. Kraševec bi s svojim znanjem lahko to pomanjkljivost z levo roko odel v literarno bogatejšo pripoved, a se je žal zadovoljil z izrazito omejenimi registri. Ne vem ... roman sam po sebi stoji, zunaj posiljenih analogij pa ga v hipu zmanjka. Škoda.

torek, 22. marec 2022

Peter Krečič: Plečnik

 

Vsakdo nekje globoko v sebi goji spomin na svojega prvega plečnika. Moj je celjski in je učinkovito pomešan z drugimi mestnimi čudesi, pred katerimi smo hribovci spoštljivo obnemeli: semafor, miličnik v belem, vlak, Ljudska posojilnica. Ljubljančanom je bil Plečnik položen v zibko. Plečnik tu pač je, kot zrak in voda. Zadnjič sem štel stebričke na Tromostovju, ker se v njihovem številu bojda skriva potegavščina.  Pred dnevi sem se spomnil, da je Peglezen najbrž Plečnikov, in sem si ga zmogel celo ogledati na internetu. Da bi ga šel obiskat v živo, je preveč zapleteno - zagotovo je od tržnice oddaljen petdeset metrov, kar je nečloveška razdalja za sobotno dopoldne. 

A kdo je bil Plečnik? Je bil res mojster svetovnega kova? Če vzdihujem ob mojstrovini Zahe Hadid v Azerbajdžanu, bi moral z enakim navdušenjem gledati na Žale?

Peter Krečič poda marsikateri odgovor. Užival sem. 

Biografija osvetli neverjetno opotekajoče se prve arhitekturne korake mladega Jožeta in ponudi bogato dokumentarno ozadje. Kakšen navedek pove več kot stotine drobno popisanih strani, recimo njegov nagovor študentom:

Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten! To velja tako za vsakdanje življenje kot za delo v našem poklicu. Da boste bolje razumeli: če vam bo kdo dal delati svinjak - pa mu ga boste napravili in storili boste nekaj iz tega. Če pa vam bo hotel kdo dati delati javno hišo, ga boste zavrnili. In ko vam bo hotel kdo dati sobo za hišnico v klet, ga boste napotili k drugemu, ki to lahko stori. Tako ljudi vzgojiti, je pravi namen šole in naše tehnike.

Če iščete suspenz, se splača potrpeti. Ena beseda: Emilija.

Krečič kar pogosto zapade v podrobne in dolgovezne opise, kot je denimo tale:

Vse mostne ploščadi in stopnišča so dobile balustrade z masivnimi stebrički, nad njimi preklade, ritmizirane z glavami na stikih preklad in z visokimi svetilkami na enormno povečanih zgodnjerenesančnih balustrih, ki na ključnih mestih na ograjah ustvarjajo vtis plamenov. 

Besede večinoma poznam, splošen smisel tudi, na koncu pa razumem samo: ხიდის ყველა სართული და კიბეები აღჭურვილია ბალუსტრადებით მასიური სვეტებით, მათ ზევით არის ბალუსტრადები, რომლებიც ჰარმონიაშია თაიგულების სახსრების მოსასხამებთან და მაღალი ნათურები მასიურად გაბერილ რენესანსის სვეტებზე, რომლებიც ბალუსტრადის მთავარ ადგილებში ქმნიან. შთაბეჭდილება. ალი.

Zame gruzijščina (a niso te črke čudovite?!?), za nekoga drugega najbrž ustrezna podpora razumevanju Plečnikovega dela.

Odlično branje.

četrtek, 17. marec 2022

Sten Nadolny: Bog predrznosti

 

Bog predrznosti je presenetljivo sveža zezancija, v kateri se Hermes s celo rajdo starih grških bogov zaplete v rabote sodobnega človeka. Brez heca, Nadolny na trenutke igra v prvi ligi, kjer je dvojec Pratchett-Gaiman z Dobrimi znamenji, in edino, kar lahko pokoplje bralca, je slabo poznavanje grške mitologije. Takšnim sirotam se bo zgodba zdela rahlo zmedena in morebiti celo brezciljna, zato bodo knjigo odložili, ob kasnejšem listanju po njej pa jim bo žal. Smilim se samemu sebi.

ponedeljek, 14. marec 2022

Pawel Huelle: Castorp

 

Hans Castorp in njegovi prvi dnevi na študiju v Gdansku so v Huellejevem romanu čisto spodobno predstavljeni, potem pa se zgodba v drznih žabjih poskokih oddalji v psihoanalitične, detektivske in še prenekatere druge absurde. Bistveno preveč za moje uboge živčke. Odsvetujem.

nedelja, 13. februar 2022

Italo Svevo: Senilnost

 
Veste, kakšen je dober knjižni bloger? Verodostojen in zaupanja vreden.

Bi zaupali človeku, ki se mu je pred nekaj dnevi posvetilo, da Italo Calvino in Italo Svevo nista ena in ista oseba? Kaj bi si mislili o njem, če bi vedeli, da je med branjem Senilnosti ves čas razmišljal o podobnosti z Dostojevskim, ker imata knjigi podobno velikost črk in razmik?

Takemu človeku preostane samo še norčevanje iz samega sebe. Pri tem imam srečo, materiala je namreč na pretek.

Italo Svevo, torej nekdo, ki ni napisal romana Če neke zimske noči popotnik, je bil modernist, dober prijatelj Jamesa Joyca, a se ga v literarnem smislu to prijateljstvo ni kaj prida prijelo. Senilnost krmari med Emiliem Brentanijem, lahkoživko Angiolino in Brentanijevo sestro Amalio, revico, ki jo življenje požene v blaznost. Razumem, da je Svevo v Senilnosti s prenekaterim avtobiografskim drobcem razgalil svoje demone in sladokuscem omogočil vpogled globoko v svojo dušo, meni, manj veščemu bralcu pa je roman z izpraznjenostjo in osupljivo, duhamorno premočrtnostjo zamoril nekaj večerov. Malce sem bil Razkolnikov. 

nedelja, 6. februar 2022

Goran Vojnović: Figa

 

Čefurje je - tako se mi je zdelo - Vojnović v sebi nosil celo življenje, jih mlel, prebavljal, prepostavljal, loščil, potem pa iztresel iz rokava točno tako, kot je bilo treba. Srž sporočila je izrezal z najostrejšo britvijo, zato smo mu ploskali.

Osem let starejši Vojnović se je Fige lotil - tako se mi zdi - pazljivo, premišljeno in velikopotezno. Požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje, a ni videti, da se je pred začetkom pisanja pošteno izprašal, kaj želi povedati. Izbrisani, demenca, starševstvo - vse hkrati? Se gremo družinsko sago ali potrebujemo tri generacije samo zato, da obdelamo tri glavne teme? Kaj je z naracijo? Zakaj Jadran prehaja iz trdne, iskrive vojnovićevske pripovedi v registre, ki mu več kot očitno ne ustrezajo? 

Najprej skulirano:

... Je pa bilo med njima vseeno dovolj nečesa, da je Anja hodila z njim in njegovimi prijatelji rokometaši vsako sredo v Eldorado, ki sva ga sicer, jaz skejtar in ona hašišarka, prezirala. A ona ne dovolj, da ne bi šla tja zaradi Željka, in jaz ne dovolj, da ne bi šel tja zaradi nje.

Malo po Coelhovo:

"Vse je bilo iz ljubezni, torej."

"Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni." 

Pa kar nekaj (recimo od 73. do 79. strani):

... moje želje bodo še vedno samo moje, pilo se je tisti večer, preveč se je pilo, si govorim zdaj, a spomin ne laže, spomin ve, on pomni dotik mojih ustnic in njenih lic, pomni srečanje s kotičkom njenega nasmeha, dolg je ta trenutek, brezkončen, nenadoma me zaziblje v njeno smejalno jamico, ujčkam se, kakor bi bil položen vanjo, utopljen v blaženosti ...

Razumete, v čem je težava? Odloči se, za božjo voljo, odloči se, koga nagovarjaš! Imaš me v kotu, recimo, s cestno pripovedjo, v kateri blestiš - zakaj me potem naenkrat šopaš s solzavostjo? Ali pa okej, si skoraj Saramago in jaz ti skoraj verjamem, pa me klofneš s strit vajbom. ("Kaj je? Si sam, a ne? Nimaš prjatlov? A ne bo šou dam? A si men pršu kej povedat? A? Kaj bi rad?")

In patetika! (Šele sedaj sem se zavedel, da sem razjarjen in da nameravana dobrohotna, uravnotežena in vseskozi navdušena kritika odpade z današnjega sporeda zaradi bolezni v ansamblu.)  

Torej, in patetika! Konec, denimo:

Bil sem odločen obrniti vse liste na drevesu. Vedel sem, da se moja figa skriva pod enim izmed njih in da jo bom dosegel, če se samo še malo bolj stegnem, če se samo še malo premaknem, če mi uspe zgrabiti in povleči k sebi še tisto košato vejo tam na koncu. Samo še malo više stopim. Tam zgoraj na tisti tanki veji je zagotovo figa, ki jo iščem. Figa, ki jo bom nocoj obral.

Pa kaj je to, srednješolski spis ali Vojnović?

Ironija je, da je Figa tako dober roman, da ga niti pazljivi, premišljeni in velikopotezni Vojnović ni uspel potopiti. Besen sem, ker bi lahko namesto dobrega romana (in ja, vem, požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje) dobili tri odlične romane, pa jih nismo. 

Pa jih nismo.

Preberite.

nedelja, 30. januar 2022

Borut Golob: Šala


Ne bi se rad ponavljal, zato na kratko. Smreka lipa bukev križ spada med spregledane vrhunce slovenskega romana. Če se je Golob z Raclette in Pes je mrtev ekspresno kotrljal s svojega ustvarjalnega vrha, Šala končno prinaša kanček upanja.

Šala skorajda ni roman, pač pa je iskrena, pretežno prostaška, predvsem pa neizmerno zaj... razlaga tega, kar se nam je zgodilo v zadnjih štiridesetih letih. Golob v tem smislu ni Jančar, temveč troedini Varufakis, Žižek in Vedrana Rudan. To je, da se razumemo, izborna novica. Nametavanje duhovitih postulatov nam spet prikaže najboljšega Goloba, pripoved v množini pa je zadetek v polno.

Preden preidem k poglavitnemu očitku, naj samega sebe spomnim na čudovit izrek, ki ga Henry Ford v resnici nikoli ni izustil: "Če bi vprašal ljudi, kaj si želijo, bi odvrnili, da hitrejše konje."

Kot največji živeči oboževalec romana Smreka lipa bukev križ v najnovejšem romanu pogrešam golobovske zgodbe in njihovo neizmerno duhovito prepletenost. Šala kot ne-roman jih kakopak ne dostavi, je pa vsekakor korak v pravo smer. Zopet zadržujem dih in čakam, ali bo Golobov naslednji izdelek tisti presežek, ki ga čakam že več kot desetletje. 

Andrzej Bart: Tovarna muholovk


Naš geto je zadel strašanski udarec. Zahtevajo to, kar nam je najdražje - otroke in starce. Ni mi bilo dano, da bi imel lastnega otroka, zato sem svoja najboljša leta posvetil otrokom. Živel in dihal sem z otroki. Nikoli si nisem predstavljal, da bodo moje roke primorane storiti to žrtvovanje oltarju. V svoji starosti sem prisiljen iztegniti roke in prositi: Bratje in sestre, izročite mi jih!  Včeraj so mi med dnevom ukazali, da pošljemo iz geta več kot 20.000 Judov; če jih ne bomo, bodo to storili sami. Vzniknilo je vprašanje: naj to sprejmemo in izvedemo sami ali naj to prepustimo drugim? A ker nas ni vodila misel, koliko jih bomo izgubili, pač pa koliko bo rešenih, smo sklenili - moji najbližji sodelavci in jaz sam - kakorkoli težko že bo, da se sami lotimo izvrševanja tega ukaza. Izvesti moram to težko in krvavo operacijo, odrezati moram ude, da bi rešil telo! Odvzeti moram otroke. Če jih ne bi, bodo odvzeti tudi drugi, bog ne daj.

Danes vam ne morem ponuditi utehe. Prav tako nisem prišel, da bi vas pomiril, pač pa da bi vam razkril bolečino in trpljenje. Prihajam kot ropar, da bi vam pobral, kar vam je najbližje. Poskusil sem vse, da bi bila ta grenka sodba preklicana. Ker ni bila preklicana, sem jo poskušal omiliti. Šele včeraj sem ukazal sestaviti seznam devetletnih otrok. Hotel sem rešiti vsaj en letnik, otroke od devet do deset let. Niso me uslišali. Uspelo mi je samo eno - rešiti otroke, starejše od deset let. Naj bo to uteha v naši veliki žalosti.
Chaim Rumkowski, vodja judovskega sveta v loškem getu, dame in gospodje, v morda najgrozljivejšem govoru vseh časov. (Prevod je moj, zanj pa se rahlo iskreno opravičujem.)

Sledi kup pokvarkov, ki vam bodo morda olajšali branje.

Ime Chaima Rumkowskega ni neznano; vsako količkaj poglobljeno delo o drugi svetovni vojni se prej ali slej obregne ob to figuro, o kateri si je težko ustvariti - dandanes tako priljubljeno - črno-belo mnenje. Tovarna muholovk je poskus, kako naslikati vse odtenke črne in vse odtenke bele. Presneto zapleten roman, mimogrede.

Na prvih straneh sem medlel od užitka perspektiv in pretanjenosti jezika:
V spalnici poleg kabineta je temno, zato težko rečemo, ali je mlada ženska, ki leži v njej, lepa ali samo čedna. Gotovo ni spala, ker redkokdo spi z odprtimi očmi. Ko so se tiho odprla vrata, jih je zaprla. Takrat se je slišalo tudi glasni in enakomerno dihanje, ki se je po rastoči frazi končalo s tihim žvižgom. Sivi gospod se je z očitnim zadovoljstvom ozrl nanjo, nato pa se je njegov pogled ustavil na drugi postelji. Šele zdaj vidimo dečka, ki se ne pretvarja, temveč zares sladko spi. In to še ni vse, v mesečini je deček podoben malemu angelu iz nemških pravljic; rožnata lička, kodrček na čelu. Osladno gemütlich, bi lahko rekli, če ne bi bilo tako lepo. Moškemu je bila podoba spečih najbrž všeč, morda se je hotel celo nasmehniti, vendar ne vemo, ali je to tudi storil, ker se je mesec prav takrat skril za oblak in ničesar več ni bilo mogoče videti. Ne moremo pa dvomiti, da se je moški trudil kar se da tiho zapreti vrata za seboj.

Andrzej Bart je zvitorepec: za otvoritev izbere legendo o salonskem vagonu, v katerem je Rumkowski bojda prispel v Auschwitz. Nasprotujoče si legende se tukaj ne končajo, zagotovo pa imajo vse enak konec - smrt Chaima Rumkowskega na kraju, ki ga človeštvo nikoli ne bo moglo preboleti.

Rumkowski v romanu nekako preživi in se prežarči na sodišče, ki mu v bulgakovski dinamiki poskuša soditi. Sojenje je najpomembnejši del zgodbe, a ne le zaradi vzpostavitve vzporedne resničnosti, pač pa tudi zaradi nepredvidljivih obratov in zapletenosti osebnosti, ki sodelujejo. Brez zadržkov se pojavi Hannah Arendt, ki je najbrž namenoma skorajda povsem bleda, ob Bornsteinovem grotesknem zasliševanju samega sebe pa sem se prav zares naglas smejal.

Slabo pripravljenemu bralcu, ki rad v temi skače na glavo v globeli neznanih zgodb, bo preglavice povzročalo tisto, kar spremna beseda imenuje kadriranje. Pojavi se dnevnik, z njim pa neznani moški glas, ki ga je težko umestiti. Živčke sem imel kar precej napete vse do 66. strani, ko sem si rekel, dovolj, odloži vse skupaj. A točno na 66. strani se zgodi nekaj, kar sem sicer že pozabil, a tisto nekaj v hipu prestavi pripoved v pravi zorni kot, da se branje lahko nadaljuje. 

Hud roman, ki ga težko priporočim, ampak - hud roman. Najbrž veste, kaj vam želim povedati. 

nedelja, 23. januar 2022

Douglas Stuart: Shuggie Bain

 

Roman, okronan z bookerjem leta 2020, se s petnajstletnim Shuggiejem Bainom začne v obetavni dickensovski maniri, ki jo potem uspešno potolčejo njegova mati Agnes in njene trapaste prijateljice. Bogve čemu vse sem se izognil s hitrim, nepremišljenim obvozom.   


ponedeljek, 17. januar 2022

Jonathan Franzen: Crossroads

 

Pretresljivo! Zanikrni bloger izginil za dva meseca in potem se je zgodilo tole! Je res po nesreči odgovoril na večno vprašanje, ali je Franzen velik pisatelj?


S Franznom imava resen odnos že od Popravkov. Slika pove več kot tisoč besed.

Popravki so bili za Franzna nedvomno roman preobrata: z njim se je zasidral v javnosti kot mojster človeških zgodb, izpiljenih do osupljivih podrobnosti. Strong Motion in Twenty-Seventh City še zdaleč ne dosegata ravni Popravkov, a roko na srce, to je deloma res tudi za Svobodo in zagotovo za Čistost.

Crossroads sem bral tako, kot je bilo pričakovati. Franzen bralca v hipu objame v prozo, ki je skorajda ambientalna, sproščeno lebdenje v njej pa ne govori v prid hlepenju po obračanju strani. Crossroads je v prvi polovici udobna, prijetna izkušnja. Franzen me vedno znova pretrese s premišljenim odstiranjem neizmernih razsežnosti svojih zapletenih junakov. Odpreš loputico - za njo je galaksija, in tako vedno znova. Roman ima dva vrhunca: razplet dogodkov med Russom in Frances, potem pa še Perryjevo počasno drsenje v ... ne povem, kaj.

Franzen je pomemben pisatelj naše dobe, a mu že od Popravkov vedno spodrsne pri podporni sporočilnosti romana, ki bi pripovedi dala globlji smisel. Nam, nehvaležnim bralcem, brez napake omogoča čofotanje v čudovitem, razkošnem bazenu zgodbe, ki bi lahko bila ocean, pa ni.

Priporočam.