Oblika njene knjige tako ne more nastati drugače kot v potopitvi v prizore njenega spomina, s katerimi natančno opisuje značilne znake obdobja, leta, katerega del so, z večjo ali manjšo gotovostjo - postopoma jih poveže z drugimi, prizadeva si spet zaslišati besede ljudi, komentarje o dogodkih in predmetih iz množice pogovorov, ta šum, ki je večen vir vedno znova oblikovanih izrazov tega, kar smo in kar bomo postali, mislili, verjeli, česar se bomo bali in kar bomo upali.
Če odmislim, da bi gornji vstavek lahko bil del literarne recenzije, ne pa romana samega, in da Ernaux morda celo izdatno trola, je to pravzaprav to, kar moramo o romanu vedeti, da bi ga lahko cenili.
Naš, slovenski čas, še posebej pa čas nekoga, ki je rasel gor na podeželju, se s svetom perrierja, de Gaulla, Pompidouja, Mitteranda in alžirske krize ne prekrije popolnoma, kar je odlično, ker lahko uživamo tudi v pogledu skozi prizmo razlik. A to je obstransko. Pomembni so vstavki iz avtoričinega življenja, fotografija, odsev spomina ... Bolj ko so redko posejani, večji je njihov učinek. Pripoved v množini romanu pristoji kot ekstravaganten klobuk Josipi Lisac.
Konec pa ... konec: "Rešiti delce časa, v katerem ne bomo nikoli več." Tako se konča roman. (Razdelite se v skupine in razpravljajte 15 minut o razliki med Ernaux in Vojnovićem.)
Annie Ernaux je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Tole mi ne gre gladko z jezika, ampak se bom potrudil: upravičeno.
Kavabata pravi, da še ne.
Glas gore sicer ni nek odpuljen presežek, a me je Kavabata uspel presenetiti z izčiščeno prozo, predvsem pa z likom "starega" Šinga, ki se mu zdi, da samo otopelo opazuje zapleteno sinovo razmerje s Kikuko, a pri tem razkriva mnogotere čustvene plasti znotraj družine.
Ves čas sem pričakoval nekaj, kar se potem ni zgodilo, a nič zato. Kavabata je že vedel, zakaj ne. Zanimiva izkušnja.
Leta 1989 si je neki ameriški politolog izmislil teorijo o koncu zgodovine, po kateri se je leta 1989 zgodovina pravzaprav končala, ker so moderna znanost in komunikacijska sredstva ljudem omogočila blagostanje, splošno blagostanje pa naj bi zagotavljalo demokracijo, in ne narobe, kot so bili nekoč prepričani razsvetljenci in humanisti. In da je državljan pravzaprav potrošnik in potrošnik je tudi državljan, vse oblike družbe pa naj bi se razvijale v smer liberalne demokracije, ki bo pripeljala do ukinitve vseh avtoritarnih oblik vladavine, do politične in ekonomske svobode, enakosti in do novega obdobja v človeški zgodovini, ki pa ne bo zgodovinsko. Toda veliko ljudi te teorije ni poznalo, zato so še naprej ustvarjali zgodovino, kot da se ni nič zgodilo.
Ouředník je z deloma cikličnimi prijemi ustvaril besedilo, ki - in to ni zraslo na mojem zelniku, se mi zdi, ampak sem to verjetno nekje prebral, kar pojasni nenavadno kakovost opazke - bi ga zlahka vtaknili na Pioneer 10 in 11. Nezemeljska inteligentna (oprostite za pleonazem) bitja bi skozi Ouředníkovo humorno predstavitev lažje razumela, za kaj je na Zemlji pravzaprav šlo in zakaj nas ni moč jemati resno.
Nisem se mogel izogniti primerjavi z zajedljivostjo Douglasa Adamsa:
Zgodba do sem:
Na začetku je bilo ustvarjeno Vesolje.
To je povzročilo mnogo hude krvi in na splošno velja za slabo potezo.
Verjetno razumete, da boljše pohvale ne morem izreči.
Kar nekajkrat sem začel z branjem, in vsakikrat sem bil Neymar.
Medtem so spodobni ljudje že zdavnaj prebrali ne samo Wolf Hall, pač pa celo trilogijo. Hermiona, recimo.
Zagotovo človek dela krivico Hilary Mantel, predvsem pa samemu sebi, če Wolf Hall bere manj kot petdeset strani na dan. Roman ni šala. Petstranski katalog nastopajočih ni nekaj, kar na hitro prelistamo in pozabimo. Ne, to je resno opozorilo o stranskih učinkih napačne uporabe izdelka.
Če Wolf Hall doziramo po zgornjem receptu, se nam iz megle kaj hitro izriše - angleški ocenjevalci bi rekli - dobrohotna slika Thomasa Cromwella, njegove falange in vseh pretanjenih razmerij na dvoru Henrika VIII. In ne samo to: ženska je izpiljeno prozo začinila z nesramno dobrim humorjem.
Roman, ki se mu splača posvetiti veliko časa.
Ko se neham neymarovsko kotaliti, naročim še druga dva dela.
Nadaljevanje je večinoma katalog potegavščin in zahrbtnosti, ki jih je lahko ušpičil predinternetni paglavec. V kakšen izrazito natančen ali pretiran spomin sem si dovolil tudi podvomiti, kakopak, a nič zato. Vse skupaj je kar na mestu, še posebej mikroskopski, a iskreni izrazi ljubezni do krušnih staršev Fortičev.
Ne povsem nujno branje, škodi pa tudi ne.
"Roman izjemne čustvene neizprosnosti in globine, ki skozi preizkušnje svojih likov izriše podobe sodobnega materinstva, rojstva in smrti, iskanja svobode in sprejemanja težkih odločitev, s katerimi se sooča marsikatera ženska."
To piše na platnicah.
Izjava je še kar problematična, kajti roman ne prinaša čisto nič čustvene neizprosnosti in globine.
Roman dostavi marsikaj drugega, predvsem pa površinsko klepanje na osnovi dveh novel, ki imata kaj malo skupnega. Začetek obeta, namreč zadeva z okni in revščino, a je že po dveh, treh straneh jasno, da gre bolj za osamljeno raketo iz ognjemeta kot resnično dobro povezano nebesno predstavo. Midorikini zapiski so za lase privlečeni in ne prinašajo dodane vrednosti. Kaj dosti drugega skorajda ni moč omeniti. Roman sam po sebi ne izstopa iz sivega povprečja, ga pa štorast prevod s svojimi "špangami", "procenti", "sigurno", "odpreti diskusijo" in "pohanimi zrezki" zanesljivo in dokončno pahne v prepad.
Niti škoda ne morem reči, niti škoda.
In še resno vprašanje: kje je Oto Vilčnik?
Če bi bral več poezije, se najbrž ne bi mogel spomniti vseh nežnih dotikov: zadnje kitice Kettejeve Na trgu pri - kaj vem - enajstih letih. Opravičujem se vam za to. Kakšnega Aškerčevega drobca. Kosovela, ki ga je srednješolska profesorica predstavila s takšno strastjo, da so tudi najbolj zakrknjeni modeli jokali navznoter. Enega samega Mallarméjevega soneta. E. E. Cummingsa. Octavia Paza. Čisto malo Pavčka in Zlobca. V različnih življenjskih obdobjih. Pod črto: prazen ništrc.
Vstopi Emir Šaković.
"Emir Šaković je umrl mlad in napisal malo ..." pravi spremna beseda.
Pesmi iz zanesljivih virov sekajo. Začnite na začetku. Papagajeva pesem:
prebuja se Eichmann v pisatelju za otroke
samovšečno se preteguje
si mane roke
gleda na uro
prebuja se ostrostrelec
v upokojencu iz devetega nadstropja
preden gre v službo
popije dve skodelici kave
Preskočite na konec. Najresneje razmišljam:
Lahko bi se
zaposlil v cirkusu
v daljni deželi
Pobiral bi denar za WC
doživel romanco
z akrobatko na trapezu
Sčasoma bi verjetno
napredoval in postal slaven
Nedotakljiva zvezda
Kakšno predstavo bi uprizarjal
Veličastno predstavo
(...)
Toliko je možnosti
v življenju
v prihodnosti
Zadnji čas
o tej s cirkusom
najresneje razmišljam
Kar se pne med tema stebroma, je ... Šaković.
Potisnite tole knjižico v roke svojim moškim, letnik 1970 plus-minus deset let. Tistim, ki bodo razumeli, o kom govori pesnik, ko reče:
V hiši živita človek
ljubitelj viskija in smrti
in starka z rožo v laseh
S kačami se igrata svoje pse
na nas ščuvata
Pa tudi če ne bodo razumeli, vseeno - če ne bi bilo teh dveh, bi prišel nekdo drug.
Povejte svojim fantom, da Emir Šaković ostaja na moji nočni omarici.
Z ležanjem do radiatorčkov na trebuhu v šestih tednih: Lezite na posteljo z iztegnjenimi nogami. V obe roki primite knjigo Partizani (1,904 kg) in jo odprto s spodnjim robom rahlo položite na trebuh. Napnite trebušne mišice, da knjiga ne ponikne v baročnih obrobah. Začnite z branjem. Čez nekaj tednov mi boste hvaležni. Ne nujno zaradi prebranega.
Med branjem me je kljuval dvom. Pri leposlovju se lahko skrivam v varnem materinem krilu izgovorov o subjektivnosti okusov. Zgodovinopisje je znanost. O znanostih, iz katerih sem diplomiral in magistriral, si razen v izredno mejnih primerih ne upam soditi. Če bi o Pirjevčevih Partizanih poskušal soditi s stališča metodologije, virov in česarkoli drugega, kar najbrž obstaja v zgodovinopisnem aparatu, bi bilo nesmiselno. Kratko brskanje po spletu pokaže, da se zgodovinarji o Partizanih niso kaj prida izrekali. Pritožila sta se Ivo Žajdela in Jože Dežman; slednji Pirjevcu očita "ideološko pristransko karakterizacijo", s čimer je pokazal presenetljivo raven samoironije, ki bi jo pri njem morda morali bolj ceniti.
Zgodovinarji, kot rečeno, so obmolknili.
Pirjevcu je treba pripisati nekaj plusov, med katerimi je prvi ambicioznost. Poskus, v enem samem delu orisati nastanek in delovanje celotnega partizanskega gibanja, je sam po sebi hvalevreden in ponuja kontekst drobcem, ki jih poznamo. Na 224. in 225. strani v 33 vrsticah opiše dogodke na Štajerskem, ki so za vedno spremenili življenje družine mojega očeta in so se razcepili v tri smeri: Stari pisker, Auschwitz in program Lebensborn. 33 vrstic od 706 strani - že v tem tiči močno sporočilo o zahtevnosti naloge. Pirjevca bi zato morali soditi milo.
Avtorju v prid pripišem tudi umestitev nekaterih ključnih dogodkov. Kakšen je bil resnični namen XIV. divizije, mi nikoli ni bilo povsem jasno. Zdi se mi, da sem v knjigi dobil ustrezen odgovor, ki bi bil lahko tudi obširnejši.
Če me ne bi kljuval dvom o merodajnosti virov, bi lahko užival tudi v razmeroma gosto posejanih anekdotah, ki zagotovo popestrijo branje.
V prvem letniku faksa smo se, še vsi mokri za ušesi, hahljali profesorju, za katerega smo trdili, da je edini sposoben s prsti na rokah prikazati n-dimenzionalni vektorski prostor. Pirjevec je nekaj podobnega. Partizani ne samo prikazujejo n-dimenzionalni vektorski prostor, ki vsebuje razpad buržoazne Jugoslavije, razmah narodnostnih teženj, državotvornosti, nebroja okupatorskih silnic, ambivalentnih četnikov, kolaborantov, revolucije, zunanjepolitičnih razsežnosti, povojnih pobojev, pač pa vse to postavijo v nenavaden ekvilibrij na konici igle.
Ponovno: s kakšnimi metodami in viri - ne vem.
Tihe zgodovinarje prosim, da mi dostavijo kaj boljšega.
Norcu ni nič svetega. Nisem pristaš telesnega nasilja, a človek, ki bi izjavil, da je Sodnik kriminalka, si zasluži, da mu okoli ušes primažete zvenečo klofuto. Trupelca v Sodniku so zgolj vzvod, ki nas učinkovito potisne v igro moči, krivde, sle in nesposobnosti, lepo umeščene v Katalonijo leta 1799. Jaume Cabré je norec, ki z vsakim čvrstim stavkom, občasno poetiko in norčevskimi medklici bralcu prikliče pred oči Barcelono s konca osemnajstega stoletja. Cabréjevo Barcelono lahko zavohaš, otipaš in objameš, za kar mu - norcu - ni treba nizati verige dokumentarnih drobcev kot Veronika Simoniti. Jaume Cabré je prepričljiv norec.
Poleg pretanjene zabave, ki jo prinaša roman, sem lahko užival tudi v čisto osebnem dojemanju Rafela Massa, ki se mi zdi podoben nekemu znancu, Kataloncu podobnih telesnih mer, starosti in družbene moči. To je bilo smešno za popenit, ampak to vam seveda čisto nič ne pomaga.
Cabré ne razočara prav v nobenem delu; v zgodbo smelo dodaja elemente, ki so noro izven žanra kriminalk, po drugi strani pa je Sodnik morda najveličastnejši antipod Zločina in kazni. (Ja, zavedam se, kaj sem izjavil.)
Izjemen, izjemen, izjemen roman.
Kot rečeno: Jaume Cabré je norec.
Tri lastnosti so, ki odlikujejo roman Ivana pred morjem. Sedanjik, pogumen in odločen. Več kot očitno neznanski trud, ki ga je Veronika Simoniti posvetila podpornim, dokumentarnim drobcem. Svež in premišljen jezik:
Pina Giuseppina moja, zakliče moški. V trenutku, dolgem, kot bi pretekla štiri vojna leta, je slišati samo leno regljanje. V Pini se razpoči silno razočaranje in ji požene kislino po žilah. Razcapanec oddrajsa proti njej in se, ne da bi se menil za odskakujoče živali, skloni, jo dvigne v naročje in objame v svoj vonj po vlagi in daljnih krajih. Potem jo molče odnese naravnost noter, v Ljubino hišo.
Ivana vstane s stola, spusti krpo iz rok in se sesede nazaj.
Roman stoji in pika.
A nekaj me, tečnobo zagovedno, gloda že ves čas: Zakaj se mi je branje nadležno vleklo? Kakšen smisel ima vzporedna zgodba v sedanjosti, če se v njej - razen brkljanja po spominih - nič, ampak prav nič ne zgodi? Je Simoniti v želji po verni umestitvi zgodbe v ustrezen čas šla z dokumentarnostjo čez rob in ponesreči povozila intimo pripovedi?
Čakam naslednji roman, ki bo marsikaj odgovoril.
Ob naslovu sem kar malce vztrepetal. Agni? Agnus Dei? Spet en izmed ambicioznih, če že ne pretencioznih slovenskih romanov?
Brez skrbi, v glavnem ne. Presenetljivo - to je slaba novica.
Zgradba romana je železobetonska, protipotresna in premišljena do zadnje pičice. Kunčica Agni ima v romanu nekaj človeških vzporednic, Kraševec pa nosilno idejo zbanalizira na samice, ki se gonijo, in samce, ki so intelektualno nesposobni onkraj vseh meja. Razumem, da je ta redukcija za žirijo kresnika bila prejkone odločilna, meni pa se zdi podcenjujoča do bralca, še posebej v poglavjih, ki z nepotrebno grobostjo odpirajo vprašanja incesta in kanibalizma. Kraševec bi s svojim znanjem lahko to pomanjkljivost z levo roko odel v literarno bogatejšo pripoved, a se je žal zadovoljil z izrazito omejenimi registri. Ne vem ... roman sam po sebi stoji, zunaj posiljenih analogij pa ga v hipu zmanjka. Škoda.
A kdo je bil Plečnik? Je bil res mojster svetovnega kova? Če vzdihujem ob mojstrovini Zahe Hadid v Azerbajdžanu, bi moral z enakim navdušenjem gledati na Žale?
Peter Krečič poda marsikateri odgovor. Užival sem.
Biografija osvetli neverjetno opotekajoče se prve arhitekturne korake mladega Jožeta in ponudi bogato dokumentarno ozadje. Kakšen navedek pove več kot stotine drobno popisanih strani, recimo njegov nagovor študentom:
Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten! To velja tako za vsakdanje življenje kot za delo v našem poklicu. Da boste bolje razumeli: če vam bo kdo dal delati svinjak - pa mu ga boste napravili in storili boste nekaj iz tega. Če pa vam bo hotel kdo dati delati javno hišo, ga boste zavrnili. In ko vam bo hotel kdo dati sobo za hišnico v klet, ga boste napotili k drugemu, ki to lahko stori. Tako ljudi vzgojiti, je pravi namen šole in naše tehnike.
Če iščete suspenz, se splača potrpeti. Ena beseda: Emilija.
Krečič kar pogosto zapade v podrobne in dolgovezne opise, kot je denimo tale:
Vse mostne ploščadi in stopnišča so dobile balustrade z masivnimi stebrički, nad njimi preklade, ritmizirane z glavami na stikih preklad in z visokimi svetilkami na enormno povečanih zgodnjerenesančnih balustrih, ki na ključnih mestih na ograjah ustvarjajo vtis plamenov.
Besede večinoma poznam, splošen smisel tudi, na koncu pa razumem samo: ხიდის ყველა სართული და კიბეები აღჭურვილია ბალუსტრადებით მასიური სვეტებით, მათ ზევით არის ბალუსტრადები, რომლებიც ჰარმონიაშია თაიგულების სახსრების მოსასხამებთან და მაღალი ნათურები მასიურად გაბერილ რენესანსის სვეტებზე, რომლებიც ბალუსტრადის მთავარ ადგილებში ქმნიან. შთაბეჭდილება. ალი.
Zame gruzijščina (a niso te črke čudovite?!?), za nekoga drugega najbrž ustrezna podpora razumevanju Plečnikovega dela.
Odlično branje.
Hans Castorp in njegovi prvi dnevi na študiju v Gdansku so v Huellejevem romanu čisto spodobno predstavljeni, potem pa se zgodba v drznih žabjih poskokih oddalji v psihoanalitične, detektivske in še prenekatere druge absurde. Bistveno preveč za moje uboge živčke. Odsvetujem.
Bi zaupali človeku, ki se mu je pred nekaj dnevi posvetilo, da Italo Calvino in Italo Svevo nista ena in ista oseba? Kaj bi si mislili o njem, če bi vedeli, da je med branjem Senilnosti ves čas razmišljal o podobnosti z Dostojevskim, ker imata knjigi podobno velikost črk in razmik?
Takemu človeku preostane samo še norčevanje iz samega sebe. Pri tem imam srečo, materiala je namreč na pretek.
Italo Svevo, torej nekdo, ki ni napisal romana Če neke zimske noči popotnik, je bil modernist, dober prijatelj Jamesa Joyca, a se ga v literarnem smislu to prijateljstvo ni kaj prida prijelo. Senilnost krmari med Emiliem Brentanijem, lahkoživko Angiolino in Brentanijevo sestro Amalio, revico, ki jo življenje požene v blaznost. Razumem, da je Svevo v Senilnosti s prenekaterim avtobiografskim drobcem razgalil svoje demone in sladokuscem omogočil vpogled globoko v svojo dušo, meni, manj veščemu bralcu pa je roman z izpraznjenostjo in osupljivo, duhamorno premočrtnostjo zamoril nekaj večerov. Malce sem bil Razkolnikov.
Čefurje je - tako se mi je zdelo - Vojnović v sebi nosil celo življenje, jih mlel, prebavljal, prepostavljal, loščil, potem pa iztresel iz rokava točno tako, kot je bilo treba. Srž sporočila je izrezal z najostrejšo britvijo, zato smo mu ploskali.
Osem let starejši Vojnović se je Fige lotil - tako se mi zdi - pazljivo, premišljeno in velikopotezno. Požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje, a ni videti, da se je pred začetkom pisanja pošteno izprašal, kaj želi povedati. Izbrisani, demenca, starševstvo - vse hkrati? Se gremo družinsko sago ali potrebujemo tri generacije samo zato, da obdelamo tri glavne teme? Kaj je z naracijo? Zakaj Jadran prehaja iz trdne, iskrive vojnovićevske pripovedi v registre, ki mu več kot očitno ne ustrezajo?
Najprej skulirano:
... Je pa bilo med njima vseeno dovolj nečesa, da je Anja hodila z njim in njegovimi prijatelji rokometaši vsako sredo v Eldorado, ki sva ga sicer, jaz skejtar in ona hašišarka, prezirala. A ona ne dovolj, da ne bi šla tja zaradi Željka, in jaz ne dovolj, da ne bi šel tja zaradi nje.
Malo po Coelhovo:
"Vse je bilo iz ljubezni, torej."
"Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni."
Pa kar nekaj (recimo od 73. do 79. strani):
... moje želje bodo še vedno samo moje, pilo se je tisti večer, preveč se je pilo, si govorim zdaj, a spomin ne laže, spomin ve, on pomni dotik mojih ustnic in njenih lic, pomni srečanje s kotičkom njenega nasmeha, dolg je ta trenutek, brezkončen, nenadoma me zaziblje v njeno smejalno jamico, ujčkam se, kakor bi bil položen vanjo, utopljen v blaženosti ...
Razumete, v čem je težava? Odloči se, za božjo voljo, odloči se, koga nagovarjaš! Imaš me v kotu, recimo, s cestno pripovedjo, v kateri blestiš - zakaj me potem naenkrat šopaš s solzavostjo? Ali pa okej, si skoraj Saramago in jaz ti skoraj verjamem, pa me klofneš s strit vajbom. ("Kaj je? Si sam, a ne? Nimaš prjatlov? A ne bo šou dam? A si men pršu kej povedat? A? Kaj bi rad?")
In patetika! (Šele sedaj sem se zavedel, da sem razjarjen in da nameravana dobrohotna, uravnotežena in vseskozi navdušena kritika odpade z današnjega sporeda zaradi bolezni v ansamblu.)
Torej, in patetika! Konec, denimo:Bil sem odločen obrniti vse liste na drevesu. Vedel sem, da se moja figa skriva pod enim izmed njih in da jo bom dosegel, če se samo še malo bolj stegnem, če se samo še malo premaknem, če mi uspe zgrabiti in povleči k sebi še tisto košato vejo tam na koncu. Samo še malo više stopim. Tam zgoraj na tisti tanki veji je zagotovo figa, ki jo iščem. Figa, ki jo bom nocoj obral.
Pa kaj je to, srednješolski spis ali Vojnović?
Ironija je, da je Figa tako dober roman, da ga niti pazljivi, premišljeni in velikopotezni Vojnović ni uspel potopiti. Besen sem, ker bi lahko namesto dobrega romana (in ja, vem, požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje) dobili tri odlične romane, pa jih nismo.
Pa jih nismo.
Preberite.
Šala skorajda ni roman, pač pa je iskrena, pretežno prostaška, predvsem pa neizmerno zaj... razlaga tega, kar se nam je zgodilo v zadnjih štiridesetih letih. Golob v tem smislu ni Jančar, temveč troedini Varufakis, Žižek in Vedrana Rudan. To je, da se razumemo, izborna novica. Nametavanje duhovitih postulatov nam spet prikaže najboljšega Goloba, pripoved v množini pa je zadetek v polno.
Preden preidem k poglavitnemu očitku, naj samega sebe spomnim na čudovit izrek, ki ga Henry Ford v resnici nikoli ni izustil: "Če bi vprašal ljudi, kaj si želijo, bi odvrnili, da hitrejše konje."
Kot največji živeči oboževalec romana Smreka lipa bukev križ v najnovejšem romanu pogrešam golobovske zgodbe in njihovo neizmerno duhovito prepletenost. Šala kot ne-roman jih kakopak ne dostavi, je pa vsekakor korak v pravo smer. Zopet zadržujem dih in čakam, ali bo Golobov naslednji izdelek tisti presežek, ki ga čakam že več kot desetletje.
Naš geto je zadel strašanski udarec. Zahtevajo to, kar nam je najdražje - otroke in starce. Ni mi bilo dano, da bi imel lastnega otroka, zato sem svoja najboljša leta posvetil otrokom. Živel in dihal sem z otroki. Nikoli si nisem predstavljal, da bodo moje roke primorane storiti to žrtvovanje oltarju. V svoji starosti sem prisiljen iztegniti roke in prositi: Bratje in sestre, izročite mi jih! Včeraj so mi med dnevom ukazali, da pošljemo iz geta več kot 20.000 Judov; če jih ne bomo, bodo to storili sami. Vzniknilo je vprašanje: naj to sprejmemo in izvedemo sami ali naj to prepustimo drugim? A ker nas ni vodila misel, koliko jih bomo izgubili, pač pa koliko bo rešenih, smo sklenili - moji najbližji sodelavci in jaz sam - kakorkoli težko že bo, da se sami lotimo izvrševanja tega ukaza. Izvesti moram to težko in krvavo operacijo, odrezati moram ude, da bi rešil telo! Odvzeti moram otroke. Če jih ne bi, bodo odvzeti tudi drugi, bog ne daj.
Danes vam ne morem ponuditi utehe. Prav tako nisem prišel, da bi vas pomiril, pač pa da bi vam razkril bolečino in trpljenje. Prihajam kot ropar, da bi vam pobral, kar vam je najbližje. Poskusil sem vse, da bi bila ta grenka sodba preklicana. Ker ni bila preklicana, sem jo poskušal omiliti. Šele včeraj sem ukazal sestaviti seznam devetletnih otrok. Hotel sem rešiti vsaj en letnik, otroke od devet do deset let. Niso me uslišali. Uspelo mi je samo eno - rešiti otroke, starejše od deset let. Naj bo to uteha v naši veliki žalosti.Chaim Rumkowski, vodja judovskega sveta v loškem getu, dame in gospodje, v morda najgrozljivejšem govoru vseh časov. (Prevod je moj, zanj pa se rahlo iskreno opravičujem.)
V spalnici poleg kabineta je temno, zato težko rečemo, ali je mlada ženska, ki leži v njej, lepa ali samo čedna. Gotovo ni spala, ker redkokdo spi z odprtimi očmi. Ko so se tiho odprla vrata, jih je zaprla. Takrat se je slišalo tudi glasni in enakomerno dihanje, ki se je po rastoči frazi končalo s tihim žvižgom. Sivi gospod se je z očitnim zadovoljstvom ozrl nanjo, nato pa se je njegov pogled ustavil na drugi postelji. Šele zdaj vidimo dečka, ki se ne pretvarja, temveč zares sladko spi. In to še ni vse, v mesečini je deček podoben malemu angelu iz nemških pravljic; rožnata lička, kodrček na čelu. Osladno gemütlich, bi lahko rekli, če ne bi bilo tako lepo. Moškemu je bila podoba spečih najbrž všeč, morda se je hotel celo nasmehniti, vendar ne vemo, ali je to tudi storil, ker se je mesec prav takrat skril za oblak in ničesar več ni bilo mogoče videti. Ne moremo pa dvomiti, da se je moški trudil kar se da tiho zapreti vrata za seboj.
Andrzej Bart je zvitorepec: za otvoritev izbere legendo o salonskem vagonu, v katerem je Rumkowski bojda prispel v Auschwitz. Nasprotujoče si legende se tukaj ne končajo, zagotovo pa imajo vse enak konec - smrt Chaima Rumkowskega na kraju, ki ga človeštvo nikoli ne bo moglo preboleti.
Rumkowski v romanu nekako preživi in se prežarči na sodišče, ki mu v bulgakovski dinamiki poskuša soditi. Sojenje je najpomembnejši del zgodbe, a ne le zaradi vzpostavitve vzporedne resničnosti, pač pa tudi zaradi nepredvidljivih obratov in zapletenosti osebnosti, ki sodelujejo. Brez zadržkov se pojavi Hannah Arendt, ki je najbrž namenoma skorajda povsem bleda, ob Bornsteinovem grotesknem zasliševanju samega sebe pa sem se prav zares naglas smejal.
Slabo pripravljenemu bralcu, ki rad v temi skače na glavo v globeli neznanih zgodb, bo preglavice povzročalo tisto, kar spremna beseda imenuje kadriranje. Pojavi se dnevnik, z njim pa neznani moški glas, ki ga je težko umestiti. Živčke sem imel kar precej napete vse do 66. strani, ko sem si rekel, dovolj, odloži vse skupaj. A točno na 66. strani se zgodi nekaj, kar sem sicer že pozabil, a tisto nekaj v hipu prestavi pripoved v pravi zorni kot, da se branje lahko nadaljuje.
Hud roman, ki ga težko priporočim, ampak - hud roman. Najbrž veste, kaj vam želim povedati.
Pretresljivo! Zanikrni bloger izginil za dva meseca in potem se je zgodilo tole! Je res po nesreči odgovoril na večno vprašanje, ali je Franzen velik pisatelj?
