Srečanje z Davidom Lodgem - ironično - najbolje opiše Riblja čorba:
Kako je lepo biti glup!
O, kako je lepo biti glup!
Stoka ume da nervira,
gutaj šta ti se servira,
kako je lepo biti glup.
O, kako je lepo biti glup!
Kako je lepo biti glup!
Bolje mozak sakrivati,
pa ćutati i plivati,
kako je lepo biti glup.
Glup seveda sem. Naslov Small World mi je tičal nekje na robu možganov, kjer se je učinkovito pomešal v nekaj brezobličnega, tako da sem ga uspel pripisati kakšni avtorici iz generacije Zadie Smith. Godlje raje ne bi opisoval naprej, ker mi je nerodno. Skratka, sanjalo se mi ni, kaj berem.
Konferenca literarnih teoretikov na od boga pozabljeni podeželski univerzi, upodobljena v romanu, ponavadi vodi v nizanje razlogov, zaradi katerih bi bralec morda z manj slabe vesti skočil skozi zaprto okno. Ampak ne tukaj, ne tukaj!
Še preden sem se dobro ovedel, sem že nekajkrat zadovoljno pihnil skozi nos, kar bi na internetih opisali z LOL ali ROFL. Lodge se namreč z veliko mero poznavanja akademske srenje izdatno norčuje iz cele vrste prisrčnih likov, ki se malce zaljubljajo in pretežno sovražijo. Kar se zdi na začetku kot omledno vozakanje po vijugicah strukturalizma, se nenadoma sprevrže v vlakec smrti, ki nič hudega slutečega bralca premetava od prostitucije do najbolj absurdnega opisa ugrabitve, kar jih pomnim.
Literarna zabava v svoji najčistejši obliki.