nedelja, 29. november 2020

David Lodge: Majhen svet

 

Srečanje z Davidom Lodgem - ironično - najbolje opiše Riblja čorba:

Kako je lepo biti glup!
O, kako je lepo biti glup!
Stoka ume da nervira,
gutaj šta ti se servira,
kako je lepo biti glup.

O, kako je lepo biti glup!
Kako je lepo biti glup!
Bolje mozak sakrivati,
pa ćutati i plivati,
kako je lepo biti glup.

Glup seveda sem. Naslov Small World mi je tičal nekje na robu možganov, kjer se je učinkovito pomešal v nekaj brezobličnega, tako da sem ga uspel pripisati kakšni avtorici iz generacije Zadie Smith. Godlje raje ne bi opisoval naprej, ker mi je nerodno. Skratka, sanjalo se mi ni, kaj berem.

Konferenca literarnih teoretikov na od boga pozabljeni podeželski univerzi, upodobljena v romanu, ponavadi vodi v nizanje razlogov, zaradi katerih bi bralec morda z manj slabe vesti skočil skozi zaprto okno. Ampak ne tukaj, ne tukaj! 

Še preden sem se dobro ovedel, sem že nekajkrat zadovoljno pihnil skozi nos, kar bi na internetih opisali z LOL ali ROFL. Lodge se namreč z veliko mero poznavanja akademske srenje izdatno norčuje iz cele vrste prisrčnih likov, ki se malce zaljubljajo in pretežno sovražijo. Kar se zdi na začetku kot omledno vozakanje po vijugicah strukturalizma, se nenadoma sprevrže v vlakec smrti, ki nič hudega slutečega bralca premetava od prostitucije do najbolj absurdnega opisa ugrabitve, kar jih pomnim.

Literarna zabava v svoji najčistejši obliki.  

Peter Handke: Žalost onkraj sanj

 

Kaj storiti s Handkejem in z njegovim odnosom do Srebrenice ter vojn na področju Jugoslavije? Kaj storiti s Célinom in Hamsunom? 

Ne vem, itak, ne vem. Ne sprašujte me.

Vem pa, da je Žalost onkraj sanj treba prebrati. Pripoved na pičlih dvainšestdesetih straneh, za katero je leta 1973, praktično še ves smrkav, dobil nagrado Georg Büchner. Bógami, zasluženo. Iskreno premišljanje o materi, ki je pri borih enainpetdesetih letih storila samomor, Handke zvozi brez napake. Odkritosrčnost o lastnih čustvih, denimo na letalu domov, me je sezula. 

Žalost onkraj sanj je diamant.

In Srebrenica bo vselej ostala Srebrenica. 

sobota, 28. november 2020

Emir Šaković: Turist v težavah

Šaković me je pustil v precepu. 

Turist v težavah se na začetku, v sredini in na koncu zdi običajna jamrarija povprečnega literarnega glasu, ki nima kaj povedati. Malce mu sicer pomaga zanimiva postavitev na Finsko, kjer od antijunaka nenehno nekdo pričakuje, da bo izustil kaj pametnega o izkušnji vojne v Bosni. Pomaga malce, a ne preveč.

Problem je seveda v bralcu, tepcu, ki se mu dozdeva, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo, pa se ne. Po vseh pravilih bi takšno branje prekinil po dvajsetih, tridesetih straneh. Zakaj ga nisem? 

Šaković preseneti na posebej zahrbten način: s samoironijo, negotovostjo, zajedljivostjo in pretanjenim občutkom za opisovanje nečesa, česar se najbrž ne da opisati neposredno: groze vojne in smrti.

Do tod 8/10.

Potem pa ... potem pa stran 163, za spremno besedo. Pesem Najresneje razmišljam. Udarec v čelo, v srce, kamor že hočete.

TO POEZIJO BI LAHKO BRAL. In jo bom. Kar je zame, nepismenega na tem področju, morda odkritje desetletja.

Toliko je možnosti
v življenju
v prihodnosti

Zadnji čas
o tej s cirkusom

najresneje razmišljam