Šaković me je pustil v precepu.
Turist v težavah se na začetku, v sredini in na koncu zdi običajna jamrarija povprečnega literarnega glasu, ki nima kaj povedati. Malce mu sicer pomaga zanimiva postavitev na Finsko, kjer od antijunaka nenehno nekdo pričakuje, da bo izustil kaj pametnega o izkušnji vojne v Bosni. Pomaga malce, a ne preveč.
Problem je seveda v bralcu, tepcu, ki se mu dozdeva, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo, pa se ne. Po vseh pravilih bi takšno branje prekinil po dvajsetih, tridesetih straneh. Zakaj ga nisem?
Šaković preseneti na posebej zahrbten način: s samoironijo, negotovostjo, zajedljivostjo in pretanjenim občutkom za opisovanje nečesa, česar se najbrž ne da opisati neposredno: groze vojne in smrti.
Do tod 8/10.
Potem pa ... potem pa stran 163, za spremno besedo. Pesem Najresneje razmišljam. Udarec v čelo, v srce, kamor že hočete.
TO POEZIJO BI LAHKO BRAL. In jo bom. Kar je zame, nepismenega na tem področju, morda odkritje desetletja.
Toliko je možnosti
v življenju
v prihodnostiZadnji čas
o tej s cirkusomnajresneje razmišljam
Ni komentarjev:
Objavite komentar