torek, 21. julij 2015

Sue Monk Kidd: The Invention of Wings

Večina kongresov Zveze komunistov Jugoslavije je bila bistveno bolj privlačna kot The Invention of Wings. Resno mislim.

Obrtniško delo je sicer opravljeno po vseh standardih: zgodovinsko ozadje je lepo pokrito, izmenjujeta se glasova, ki pripadata sužnji Handful in njeni lastnici Sarah, roman pa ima tudi več kot nekaj nepovezanih strani. In v tem je kleč: vsaka stran posebej je mučna in brez čara, čustva so slabo izražena, priložnosti za korak naprej pa tako neizkoriščene, da boli.
Six years gone. I rolled on the bed, my face to the window. I said: "Mauma, what happened to you?"
Kot rečeno, bili so kongresi ZKJ, na katerih je bilo več akcije. Pa sploh ne govorim o štirinajstem.

Obžalujem 96 centov, porabljenih na Amazonu.

sobota, 11. julij 2015

Martin Fahrner: Steiner ali kaj smo počeli


Pri Fahrnerju bi se zlahka ujel v past branja skozi reminiscence in nostalgijo; spomnim se kajpak svojega dirkalnega kolesa eska s tremi prestavami, nadvse primernega za fijakanje do košarkarskega igrišča, nekaj manj pa za izlet do Mozirja. V Spodnji Rečici je prijazen možakar iz kleti izvlekel orodje in češko raketo spravil nazaj v vozno stanje. Prijatelju z battaglinom potek dogodkov najbrž ni ostal v kakšnem lepem spominu.

Fahrner piše o eskah in favoritih, ampak to ni pomembno. Kar šteje, je njegovo spravljivo pogledovanje v preteklost, zaznamovano z očetom, nogometnim zvezdnikom, razpadajočo družino, odraščanjem in sistemom, ki se je na oporečništvo znal odzvati tudi na nepredvidljiv način. Stričke in babico sem naravnost vzljubil.

Prijetno.

četrtek, 9. julij 2015

Manuel Manzano: Zajec in pol


Zakaj ji je prerezal vrat? Zakaj jo je potem izmaličil in jo razkosal na dele, jih skuhal, pomešal z rižem in jih postregel Tamagočiju?
Gabriel je slepec, ki mu poči živec tako zelo, da fenta rodno mater, mimogrede skuri parček sosedov ter se poda na opotekajoč, naključen pohod po soseščini. Črna kriminalka je s svojim globoko temačnim humorjem tako skrajna, da se - kljub temu, da dobro prenašam podobne ekscese - po branju nisem počutil ravno izpolnjen. Kljub izvrstnemu pisanju mi je ostal občutek krivde, in tega si ne znam pojasniti. Zanimivo.

ponedeljek, 6. julij 2015

Dacia Maraini: Dolgo življenje Marianne Ucrìa


Gluhnemost daje Marianni v njeni plemiški družini prav posebno mesto, začenši s poroko gospodom stricem Pietrom.

Navduševal me je sedanjik, ki lepo preskakuje časovne luknje. Poglavja se začenjajo nekako takole:
Pri veslih sta Saro in Raffaele Cuffa. Čoln z enakomernimi sunki drsi po mirni črni vodi.
Zgodovinsko, ekonomsko in socialno ozadje je razdelano do podrobnosti, o katerih seveda ne morem soditi, jim pa zlahka verjamem. Pozabite Harrisa.

V pripovedi ni dokončnih sklepov, dvomi ostajajo dvomi, hrepeneča ljubezen, ki nepričakovano vznikne, pa ... tukaj se bom kot dober državljan kajpak vzdržal pokvarkov. Roman v svoji nedeterminiranosti ni drugačen od našega običajnega življenja. In to je dobro.

Zelo dostojen izdelek, ki pa me ni prav nič vznemiril.