ponedeljek, 6. julij 2015

Dacia Maraini: Dolgo življenje Marianne Ucrìa


Gluhnemost daje Marianni v njeni plemiški družini prav posebno mesto, začenši s poroko gospodom stricem Pietrom.

Navduševal me je sedanjik, ki lepo preskakuje časovne luknje. Poglavja se začenjajo nekako takole:
Pri veslih sta Saro in Raffaele Cuffa. Čoln z enakomernimi sunki drsi po mirni črni vodi.
Zgodovinsko, ekonomsko in socialno ozadje je razdelano do podrobnosti, o katerih seveda ne morem soditi, jim pa zlahka verjamem. Pozabite Harrisa.

V pripovedi ni dokončnih sklepov, dvomi ostajajo dvomi, hrepeneča ljubezen, ki nepričakovano vznikne, pa ... tukaj se bom kot dober državljan kajpak vzdržal pokvarkov. Roman v svoji nedeterminiranosti ni drugačen od našega običajnega življenja. In to je dobro.

Zelo dostojen izdelek, ki pa me ni prav nič vznemiril.

Ni komentarjev:

Objavite komentar