Jiang Rong: Volčji totem

 

V drugem, morda tretjem razredu osnovne šole smo morali pri pouku slovenščine napisati krajši dvogovor o poljubni živali. S prijateljem Slavkom sva se lotila kobilice. Nepozabni izdelek je imel približno takšen zaključek:

Jaz: "Pa veš, da imajo kobilice ušesa na nogah?"

Slavko: "Ne, neverjetno, tega nisem vedel."

To je bil kratek povzetek Jiang Rongovega Volčjega totema. 

Za neskončno, enolično najedanje o volkovih, anitilopah, nomadih, jurtah in podobnem zagotovo ni dobil azijskega bookerja 2007. Vrhunec zoprnij so nadležno izobraževalni pogovori Chen Zhenom in Bilgeejem, kar kot avtor gornjega bisera zlahka prepoznam kot pametovanje. En tak Sofijin svet, če ne še hujše. Sumim, da je šlo pri izbiri za nagrado prej za to, da so Kitajci predstavljeni kot trapaste, zagovedne ovce. 

Obvoz smer Stef Penney: Nežnost volkov, in to takoj. 

Orlando Figes: Šepetalci: Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji

 

Figes nečemu, kar smo v zgodovinskih učbenikih srečali v obliki nekaj povedi, če sploh, nameni 584 strani. Čisto vsaka je dobro pretehtana ter podprta s stotinami ur pogovorov in raziskovanja. Karkoli me je glodalo vmes, je razjasnjeno sklepni besedi, ki jo je vredno prebrati najprej.

V devetih smiselno povezanih poglavjih nas Figes s pomočjo pričevalcev popelje od konca oktobrske revolucije do sklepnih dejanj pod režimom Brežnjeva. Osebne zgodbe so nore in nepopisne, ves čas pa sem imel vtis, da Figesu ni žal ne časa ne besed, s katerimi poskusa osvetliti vse zorne kote. Zabolijo pitijski stavki: "Njenega očeta so ustrelili leta 1937." Iz družinske zgodovine vem, da takšen stavek ni konec, ampak šele začetek neskončne drame, ki zadeva vse kasnejše generacije.

Odlično branje, a hitro mi je bilo jasno, da Šepetalcev ne morem brati, ne da bi se oziral sam vase in se pomalem izpraševal. 

Priporočam. Kaj je bilo Figesu treba afere na Amazonu leta 2010, pa mi nikoli ne bo jasno.

Lojze Kovačič: Basel

 

Kovačič mi ustreza, Basel pa ne. Saj ne, da to ni "Kovačič", ker je, morda še bolj kot Kristalni čas. Žal je Basel bolj namenjen avtorju samemu, ki bralca za ovratnik vleče za sabo po mestu svojega otroštva, kar kar hitro zapade v utrujajoče, ponavljajoče se vzorce. Sladko-kisla reč, tale Basel.

Georgi Gospodinov: Naravni roman

Opevani Gospodinov. 

Naravni roman je razsuti tovor zanimivih, intrigantnih drobcev, ki so me občasno kar dobro zadeli, a jih je tudi z vedenjem, da gre za trojko istoimenskih junakov, izredno težko povezati. Ob občasnem navdušenju mi je šlo po glavi marsikaj, še najbolj pa nezadovoljstvo z nepotrebnimi nihanji od trivialnosti do šopirjenja s Herodotom.

Gospodinov bi lahko bil Gustafsson, pa se je odločil, da ne bo. Kakor hoče.

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov)

 

(N-to branje.)

Marcel Štefančič je o Zupanu rekel dvoje, in sicer, da če Slovenci ne bi imeli Zupana, bi si ga morali izmisliti, in da o Zupanu ni moč napisati življenjepisa, ker so vsi njegovi romani avtobiografije. Obe izjavi mu bridko zavidam.

Menuet je Zupanov ustvarjalni vrhunec in najboljši slovenski roman. Célinova liga in še več, uravnoteženo umeščen med Levitana in Igro s hudičevim repom.

Zupan je iskren in zverinski, najboljši pa je v opisovanju transa med neskončnim pohodom skozi sneg, mraz, zasede, krogle in smrti. Osupljivo, noro in neprimerljivo s čimerkoli, kar sem uspel prebrati do zdaj.

Pisati o tem je itak brez zveze. Raje prisluhnite, kako denimo zveni proti koncu:

Kdo ali kaj me je v Ljubljani? Natanko v tem času? In mi zarisalo to pot? Privedlo me v hosto, me priključilo partizanom in me vodilo korak za korakom po dolgi poti? Lahko bi bil kaj drugega, kdo drug. A zdaj nosim vso odgovornost za to, kar sem, kjer sem. In moram nečemu pripadati, če nočem znoreti. To, da me lahko ubijejo naši, ali Nemci, ali beli, ali plavi, ali ustaši, ali Vlasovci, ali Madžari, ali Nedićevci, ali Ljotićevci, ali Bolgari ali kdove kdo še — to sploh ni važno. A da mi vsak očita, češ da nisem pravi, češ da delam napake, češ da zbijam slabe šale, ker vendar vsi vemo, da tako ne gre — to, to je hudič! In da še sam čutim, kako nekaj ni v redu. Moral sem imeti govor na mitingu! Jaz pa govor! In to govor, sestavljen iz znanih rečenic. Na eni strani je okupator s svojimi hlapci, ki so narodni izdajalci, na drugi so narodni borci, vmes pa skrivači in potuhnjena reakcija, ki je vsak čas pripravljena izdati narodne interese. Saj vse to do neke mere drži. Okupator, kaj pa je drugega? Tisti, ki mu služi, je njegov hlapec, kaj pa drugega? Mi se bojujemo za svobodo, zraven pa za revolucijo, o kateri ne govorimo preveč na glas, ker to tudi Rusom ne prija, tako se sliši, če je res. Vsak čas prinese svoje izrazoslovje, svoje oblike izražanja; vsaka politična smer ima svoje načine imenovanja tokov in problemov; to je znano. V francoski revoluciji je pel Rousseau, zdaj pojeta Marx in Lenin. Neka vprašanja zapisujem v svoj zvežček, nimam žive duše, s katero bi se lahko pogovoril. Včasih drvim in ne gledam ne levo ne desno, včasih se me prime mrzlica in postanem do smrti nesrečen, ne da bi natančno vedel, zakaj, včasih se zapijem in zbijam hrupne šale; zatečem se h kakšnemu ženskemu bitju, ki ima telo in še kaj, začaram sebe in njo v nekaj drugega; a zmeraj se moram vračati vase in na svoje mesto, v svojo resnično kožo, za svoj pravi obraz; ničesar ne morem spregledati, preslišati; še vsak vonj hodi z menoj, vsak dotik, vsak sončni zahod.

Z Zupanom branje postane telesno doživetje: obleti te srh, v oči stopijo solze, naježijo se dlake. Ne hecam se.