nedelja, 21. junij 2015

Lars Gustafsson: Čebelarjeva smrt


Poslušajte tole: "Predigra: Nekega jutra v Chiosbergenu se pripovedovalec poslovi." In se res.

Za njim ostanejo rumena beležnica, modri zvezek in strgana beležnica, v njih pa zapiski ljudskega učitelja, ki umira za rakom.
In tukaj sem stal jaz in neko žensko zrelih let, ki je bila očitno ljubezen mojega življenja, predstavil svoji ženi.
Vljudno in pozorno sta se sprehodili po potkah in skozi nasade rož. (Hiša je bila takrat, leta 1970, počitniška hišica.)
Pazita se čebel, sem rekel. V tem času so nemirne. Dokaj napadalne so.
Samo zasmejali sta se.
Vrt je majhen. Ne traja dolgo, da ga obhodiš. Kar dosti časa sta si vzeli.
Fragmentirano, a vselej dobro povezano pisanje o bolečini, otroštvu in umiranju para bralčevo dušo. Večplastnost pripovedi je izjemna; primesi utopije so v neveščih pisateljskih rokah večinoma usodne, v Čebelarjevi smrti pa prinašajo redko viden literarni presežek. Nimam besed, res jih nimam.

Gustafsson je zame eno izmed velikih odkritij tega leta.

Ni komentarjev:

Objava komentarja