sreda, 8. marec 2017

Günter Grass: Pločevinasti boben

Biseri se mi včasih valjajo pred nosom, pa jih ne vidim.

Sem iz generacije, ki se je trapasto hehetala in drezala s komolci ob Schlöndorffovem filmu, pri tem pa ostala slepa za veličino romana. Morda tudi zato, ker se branja nismo nikoli lotili.

Poglejte:
Moja Babica Anna Bronski je nekega poznega oktobrskega popoldneva sedela v širokih krilih na robu krompirjeve njive. Dopoldne bi jo bili lahko videli, kako zna z grabljami spravljati na lepo urejene kupe uvelo krompirjevko, opoldne je pospravila s sirupom osladkano špehovko, potlej pa še enkrat prekopala njivo in nazadnje v širokih krilih obsedela med skoraj polnima košarama krompirja. 
Roman zgrabi takoj in dobro drži maratonski tempo skoraj do konca. Takoj sem se vzradostil, ker sem poprijel za mojstrski prevod Janka Modra in ne za izvirnik, ki mu najbrž ne bi bil dorasel.

Oskar Mazerath je pritlikav posebnež, čigar naracija se nas trdno oklene: v pripovedi je deloma "jaz", deloma "Oskar", vseskozi pa iskren, zanimivo vseveden in večinoma prijetno odmaknjen od svojih dejanj. Roman prehaja iz realizma v magični realizem in skozi skoraj bulgakovske zavoje spet nazaj. Jemalo mi je sapo.

Takole Oskar bobna o Poljski:
Medtem ko tu pri nas z dušo iščejo deželo Poljakov - na pol s Chopinom, na pol z revanšizmom v srcu - medtem ko tukaj zavračajo vse od prve do četrte delitve in delajo načrte za peto delitev Poljske, medtem ko se z družbo Air France vozijo v Varšavo in z obžalovanjem polagajo venčke na kraju, kjer je svoj čas stal ghetto, medtem ko bodo od tod z raketami iskali deželo Poljakov, iščem jaz Poljsko na svojem bobnu in bobnam: Izgubljena, še ne izgubljena, že spet izgubljena, h komu izgubljena, kmalu izgubljena, že izgubljena, Poljska izgubljena, vse izgubljeno, Poljska še ni izgubljena.
Če to ni mojstrovina, naj me koklja brcne.

Grass je bil zoprn kritik Nemčije, nacizma in sodobnosti, ki ni opravila s preteklostjo, hkrati pa je skrival breme svojega esesovstva. Pločevinasti boben bi lahko postavil kritičen odsev nemški kolektivni krivdi, pa ga ni, kar sem med branjem večkrat obžaloval. Nemara po krivici, kajti slike iz predvojnega Gdanska, v katerem se meša Oskarjeva kašubska kri z nemško prisotnostjo, so resignirane, odkritosrčne in presunljive.

Vsekakor eden največjih romanov dvajsetega stoletja.

P. S. Ne verjemite vsemu, kar piše na Wikipediji: "The 80s synthpop band 'Bronski Beat' may be named after Oskar's drumming." To je seveda oslarija. V začetni postavi skupine Bronski Beat so bili Jimmy Sommerville, Steve Bronski and Larry Steinbachek. Jan Bronski je pri tem povsem nedolžen.

1 komentar:

  1. U to imam pa doma (v taisti zbirki, ne spomnim se čisto, Dnevnik ali kaj že... ) Moram na podstrešje. Takrat sem zamahnil z roko češ, ha, filma pa ja ne morejo preseči. Še več, (lej mlad pa nerazgledan) prepričan sem bil da so knjigo napisali PO filmu.

    OdgovoriIzbriši