torek, 31. marec 2020

Hannah Arendt: Eichmann in Jerusalem

Leta 1963 je Hannah Arendt s knjigo Eichmann v Jeruzalemu dregnila v sršenje gnezdo, in besnenje različnih mnenj se do danes ni umirilo. Leposlovni pretresi, denimo Satanski stihi, Lolita, Varuh v rži, Gospodar muh in Ameriški psiho, Arendtovi ne sežejo niti do gležnjev.

Ne bom poskušal biti pameten, ker lahko mimogrede preberete predgovor, avtoričin zaključek in tehtne članke na vseh koncih sveta. Iz čisto osebnega zornega kota me je najbolj pretresla - ne pa tudi presenetila - očitna podstat o plehkosti zla. Eichmann, zvest, slabo izobražen in dejansko zarukan omejenec, je bil vodja oddelka IV-B-4. Nad njim so krožile nacistične megazvezde, kot so bili denimo Heydrich, Himmler, Göring, Bormann, Kaltenbrunner, Frank in veliki sin slovenskega očeta Odilo Globočnik. Eichmann kot drugoligaški apartčik denimo ni igral bistvene vloge na konferenci Wannsee, a je s svojim trdim delom poskrbel, da je holokavst tekel karseda gladko. Njegovo pomanjkanje samopremisleka je preprosto grozljivo. Ko je Arendtova svetu naslikala podobo nepomembneža, ki se je zgolj trudil po najboljših močeh, in omogočil smrt milijonov, ji tega ljudje, pričakujoč podobo poosebljenega zla, niso nikoli odpustili.

Odpustili ji niso niti domnevnega zaničevanja vzhodnih Judov in načina, kako je izpostavila vlogo judovskih svetov, katerih naloga je bila, da so izseljevanja ("evakuacije"!) potekala brez nepotrebnih uporov.

Knjigo sem bral na več ravneh, kot oris zločinov in samega sojenja, kot deloma dokumentarno pričevanje o delovanju nacističnega sistema, pri čemer sem moral zamižati ob nekaterih netočnostih (Heydrichov judovski izvor in podobno), predvsem pa kot zapis o tanki črti med človečnostjo in zlom.

Temeljno delo, vsaj zame, ostaja Reesov Auschwitz: The New History.

P. S. Eichmann je bil obsojen tudi za izselitev 14.000 Slovencev iz Jugoslavije.

sreda, 18. marec 2020

Jack Fairweather: The Volunteer

Costa 2019, in to za biografijo. Aha.

Resničnost večinoma zlahka preseže tudi najbolj podivjano domišljijo. Predstavljajte si tole: nor pisatelj se navleče na idejo o romanu, v katerem idealist zapusti družino, da bi se dal prostovoljno zapreti v Auschwitz, kjer bo pokušal organizirati uporniško gibanje. Trajektorija, po kateri bi odletel iz urednikove pisarne, bi bila srhljiva.

Witold Pilecki, častnik poražene poljske vojske, se je prvo leto vojne povezoval s člani raztreščenega odporniškega gibanja, julija 1940 pa se mu je, ujetemu v dokaj zapletenih razmerjih moči, ponudila "možnost", da se pusti ujeti in odpeljati v Auschwitz. Fairweather iz drobcev, ki jih ponujajo arhivi in redke preživele priče, sestavi zgodbo nejevere in obupa pri pogledu na dogajanje v uničevalnem taborišču, ki ji je dodal izjemno sliko moralnih dvomov vseh udeležencev. Navdušen sem bil tudi nad predstavitvijo sveta izven pekla, pri poljski vladi v izgnanstvu, nemočjo zaveznikov, RAF-a in vseh ostalih.

Če bi knjigo prebrali in dojeli vsi udeleženci tradicionalnega slovenskega diskurza o tabelih in tardečih, bi v deželi zavladala osramočena tišina.

Mimogrede pripominjam še, da vas naj ne preseneti nenadni konec knjige na 66 % - preostanek so kajpak navedbe virov. No, jaz sem ostal kot kapelj na suhem.

sobota, 14. marec 2020

Isabel Allende: Ripper

Nikakor se nisem mogel lotiti pisanja o Ripperju.

Knjige nisem dokončal, ustavilo se mi je na četrtini. Roman je odlično uspavalo, bi lahko rekel, a bi bilo to presneto poenostavljeno.

V tridesetih letih občasnega srečevanja s čilsko pisateljico sem se naučil, da obvlada tehniko pisanja, zlahka najde tematiko, da se loti česarkoli od fantazijskih tem do samorefleksije, predvsem pa da mi njeni romani niso nikoli prav posebej ustrezali. V vsaki disciplini, v kateri se je pomerila, je bila dobra, a daleč od zmagovalnih stopničk.

Ripper je točno takšen: liki, ki se na prvi, drugi in tretji pogled zdijo zanimivi, a so v resnici nekoristne voščene lutke; prepolno bizarnosti, ki bi podžgale marsikateri drugi roman, tukaj pa so odložene kot prasketajoči kamini na zaslonih s tekočimi kristali. Vse je, a ničesar ni - Isabel Allende.