Roko na srce: pričakoval sem popreproščeno pornografijo in samoumeven, a sploh ne ogorčen odstop. Kako sem se zmotil. (One Direction s Story of My Life nadležno fušajo v ozadju.)
Strah pred letenjem je, če ga zvedemo na gole osnove, prijetno tekoča zgodba, ki jo poživi živahno sovraštvo do vseh psihoanalitikov tega sveta. Že to bi bilo dovolj za zmerno zadovoljstvo, a je Jong premeteno izpostavila srž zgodbe: feminizem po izbruhu spolne revolucije in iskanje svojega bistva. Seveda to ni Sartrov Bit in nič in seveda je besedilo eksplicitno kot le kaj, a vendarle v pravilnih odmerkih in tako skrajno premišljeno, da je bralca v letu 1972 zadelo neposredno v čelni reženj.
In? Kaj bi si lahko še želel? Malce bolj ambiciozno prozo morda? Da bi se mi zbudilo kakšno pristno čustvo? Zakaj ne bi bilo dovolj samo voajersko hahljanje nad prijetno opisanim tokom dogodkov in pretresov?
Kar je presenetljivo (poleg dejstva, da je Strah pred letenjem moč z zmernim užitkom prebrati tudi petdeset let po izidu), je, da bojda ne gre za avtobiografski roman. Suzanna Daou, avtoričina sestra, se je leta 2008 javnosti predstavila kot neprostovoljen model za glavno junakinjo Isadoro Wing, in pri tem ustrezno popenila. Erica Jong jo je tolstojevsko zavrnila, rekoč, da ima vsaka pametna družina svojega norega družinskega člana. Primeren zaključek.
