sreda, 23. oktober 2013

Prispel je New Kindle Paperwhite (2013)

Rumeno-rdeči kombi je dostavil paket

Pred leti, ko so mi popustili živci in sem kupil prvega kindla, si nisem mislil, da se bom kot uporabnik bralnika kdaj počutil kot dinozaver, ki bolšči v uničujoč komet. Moje preroške sposobnosti so dokaj kilave, rad se denimo pohvalim s svojim prepričanjem iz leta 1988, da črno-bel VGA z 256 odtenki povsem zadošča vsem prihodnjim potrebam človeštva, a se mi pri e-črnilu žal dozdeva, da vem, kako bo šel razvoj stvari.

Na trgu imamo dominantnega igralca E Ink Corp., v katerega so bili pred dvema, tremi leti usmerjeni vsi napredni bralski upi. Bilo je nekaj velikih uspehov, kindle, kobo, nook in druščina so v tek pognali industrijo elektronskih knjig, in pričakovanja so narasla. Vsaka generacija zaslonov je bila rahlo boljša, povečevala se je gostota točk in zmanjševala potreba po nasilnem osveževanju, vendar so bili tukaj tudi porazi, denimo barvni zasloni s spranimi barvami. 

Druga stran enačbe vmes ni mirovala, razmah tablic z iOS, androidom in windows 8 je neustavljiv, zasloni se bodo še izboljševali, Amazonove aplikacije za kindle so sijajne in zagotovo nas čaka konvergenca naprav. Zakaj moram na službeno pot vleči notesnik, androidno tablico, androidni telefon in še kindla? Zakaj nimam samo hibridne tablice z zaslonom - denimo - tehnologije OLED? In konec?

Vem, bralnik je bralnik. Spodoben roman ne potrebuje barv, še manj pa odtenkov sive, baterija je odlična in traja tedne in tedne, bukov zaslon z osveževanjem pa uspešno preprečuje pobeg iz zgodbe v plitvine interneta ter socialnih omrežij. 

Ker moja sanjska tablica še ni rojena in ker imam - dinozaver - bralnik rad, sem s kindla 3 prešel na novega kindla paperwhite, ki je bil brez pompa objavljen letos septembra.

Nakup naprave poteka tako kot vedno, poiskati je treba Amazonovo mednarodno stran in kupiti. Cena z dajatvami in poštnino je nekaj pod 150 evri, nanj pa sem zaradi prednaročila čakal kakšen mesec. Domnevam, da bi ga danes dobil prej kot v tednu dni.

Če ga primerjam s prejšnjo generacijo paperwhita, ni nobene drame: dimenzije so enake, procesor (Freescale MX?) je z 1 GHz za četrtino hitrejši, zaslon ohranja 212 PPI, a je bojda vseeno boljši, uporabniški vmesnik pa prinaša nekaj bonbončkov, kot so gradnja osebnega slovarja s karticami, pregled X-Ray, ob slovarju še omrežno Wikipedijo, vključitev v Goodreads in podobno.

Ko novega paperwhita postavim ob bok staremu kljusetu kindlu 3, je zgodba povsem drugačna. Novinec je bistveno bolj prijeten na otip, 20 gramov lažji, manjši in predvsem skoraj seksi. Tipkovnica kajpada izgine, pojavi se zvito osvetljen zaslon, ki navidezno poveča belino elektronskega papirja in omogoča branje v temi. Je dokaj hrapav na otip, in ne vem, ali je to dobro. Programska oprema je spremenjena, bolj intuitivna in prijazna uporabniku. Listanje je enostavno, le če držim bralnik z levo roko, moram paziti, da pri tem dovolj iztegnem lene prste. Škripanja ohišja ni, življenjski sopotniki pa bodo znali ceniti, da izgine tudi tihi klik med obračanjem strani.

Amazon se tolče po prsih, da bo baterija z izključenim vmesnikom za brezžična omrežja zdržala do dva meseca, kar se mi zdi povsem zgrešeno, lahko pa da se tudi motim. 

Po dveh dneh sem zelo zadovoljen.

Vsebina

Pod zaščitno folijo

Zadnja stran

Novi kindle paperwhite na kindlu 3

Novi kindle paperwhite ob kindlu 3

Novi kindle paperwhite ob kindlu 3

Primerjava z nexus 7

Še iPad 2

Domača stran

V temi, najmočnejša osvetljenost

V temi, razumna osvetljenost

sobota, 19. oktober 2013

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela


Za Vojnovićem se vselej dviguje prah. Dober konj, pač. S Čefurji je bilo kot z nogometom: vsi so o romanu vedeli vse, stilistične razprave so spadale med obvezne like ob radlerjih, povprečen mimoidoči pa je že iz naslova zlahka izluščil za manjšo disertacijo socioloških dejstev.

Jugoslavija, moja dežela je drugačna, a se okoli nje vseeno po nepotrebnem bíjejo bitke za politične točke. Malce je za to spet kriv naslov, ki je - če dobro razmislim - v resnici infantilen in na prvo žogo. Politična tretja liga je kajpak takoj skočila pokonci in se spraševala, "ali izbrana knjiga spodbuja domovinsko zavest, zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti ter vedenje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi". Popolno nerazumevanje romana pripisujem nerodnemu dejstvu, da je knjiga natisnjena pretežno z malimi tiskanimi črkami, ki lahko manj veščemu bralcu delujejo dokaj zagonetno in zbujajo precejšnjo sumničavost.

Če česa v romanu ni v obilju, je to dogajanja. Vladan v Google vtipka ime svojega rajnkega očeta Nedeljka Borojevića, a namesto zadetkov o njegovi smrti najde zapise o najtemačnejših vojnih zločinih. Poda se na psihološko in fizično pot raziskovanja svojega otroštva, odnosa med materjo in očetom, predvsem pa poskuša skozi to prizmo osvetliti razloge, zaradi katerih je duh Jugoslavije šel k vragu. Slutim, kaj je bilo Vojnovićevo vodilo: narativna preprostost, ob njej pa velika psihološka analiza vsakdanjih zgodb iz začetka devetdesetih let.

Izjemnost Čefurjev je bila v pretanjeni mešanici navidezno lahkotnega govorca in tragičnega iskanja identitete, v Jugoslaviji pa se govorec sprevrže v klasičnega slovenskega literarnega jamrača, povsem nedoraslega epohalni témi.

Vojnoviću je z Jugoslavijo deloma spodletelo, a vseeno ostaja ob Borutu Golobu in Slavku Preglu med tremi slovenskimi avtorji, za katere brez občutkov krivde odkorakam v knjigarno in odprem denarnico.


sreda, 16. oktober 2013

Letošnji booker gre Eleanor Catton za roman The Luminaries



Pesimistična stava na Tóibína se je izkazala kot tradicionalno zgrešena. Eleanor Catton je neznano ime na mojem raztrganem literarnem zemljevidu, a mi vseeno docela nepričakovano vzbuja veselje do branja. Novozelandska avtorica, ki bi bila v košarki z osemindvajsetimi leti med veterani, je v književnosti še med mladiči. Navdušuje me (skoraj) monumentalnost, ki jih prinaša 832 strani. In, ja, lepo bo brati nekaj svežega.

Samo da dokončam Vojnovića.