Pesimistična stava na Tóibína se je izkazala kot tradicionalno zgrešena. Eleanor Catton je neznano ime na mojem raztrganem literarnem zemljevidu, a mi vseeno docela nepričakovano vzbuja veselje do branja. Novozelandska avtorica, ki bi bila v košarki z osemindvajsetimi leti med veterani, je v književnosti še med mladiči. Navdušuje me (skoraj) monumentalnost, ki jih prinaša 832 strani. In, ja, lepo bo brati nekaj svežega.
Samo da dokončam Vojnovića.
Ni komentarjev:
Objavite komentar