Emir Šaković: Pesmi iz zanesljivih virov

 

Kar zadeva poezijo, sem naivna devičica. Vedno pričakujem očarljivega princa na belem konju in vedno sem presenečen, ko me pesem niti ne oplazi, kaj šele nežno dotakne ali surovo raztrga. Poezije zato raje ne berem.

Če bi bral več poezije, se najbrž ne bi mogel spomniti vseh nežnih dotikov: zadnje kitice Kettejeve Na trgu pri - kaj vem - enajstih letih. Opravičujem se vam za to. Kakšnega Aškerčevega drobca. Kosovela, ki ga je srednješolska profesorica predstavila s takšno strastjo, da so tudi najbolj zakrknjeni modeli jokali navznoter. Enega samega Mallarméjevega soneta. E. E. Cummingsa. Octavia Paza. Čisto malo Pavčka in Zlobca. V različnih življenjskih obdobjih. Pod črto: prazen ništrc.

Vstopi Emir Šaković.

"Emir Šaković je umrl mlad in napisal malo ..." pravi spremna beseda. 

Pesmi iz zanesljivih virov sekajo. Začnite na začetku. Papagajeva pesem:

prebuja se Eichmann v pisatelju za otroke
samovšečno se preteguje
si mane roke
gleda na uro

prebuja se ostrostrelec
v upokojencu iz devetega nadstropja
preden gre v službo
popije dve skodelici kave

Preskočite na konec. Najresneje razmišljam:

Lahko bi se
zaposlil v cirkusu
v daljni deželi
Pobiral bi denar za WC
doživel romanco
z akrobatko na trapezu
Sčasoma bi verjetno 
napredoval in postal slaven
Nedotakljiva zvezda
Kakšno predstavo bi uprizarjal
Veličastno predstavo

(...)

Toliko je možnosti
v življenju
v prihodnosti

Zadnji čas
o tej s cirkusom

najresneje razmišljam 

Kar se pne med tema stebroma, je ... Šaković. 

Potisnite tole knjižico v roke svojim moškim, letnik 1970 plus-minus deset let. Tistim, ki bodo razumeli, o kom govori pesnik, ko reče:

V hiši živita človek
ljubitelj viskija in smrti
in starka z rožo v laseh
S kačami se igrata svoje pse
na nas ščuvata

Pa tudi če ne bodo razumeli, vseeno - če ne bi bilo teh dveh, bi prišel nekdo drug.

Povejte svojim fantom, da Emir Šaković ostaja na moji nočni omarici.

Jože Pirjevec: Partizani

 

Z ležanjem do radiatorčkov na trebuhu v šestih tednih: Lezite na posteljo z iztegnjenimi nogami. V obe roki primite knjigo Partizani (1,904 kg) in jo odprto s spodnjim robom rahlo položite na trebuh. Napnite trebušne mišice, da knjiga ne ponikne v baročnih obrobah. Začnite z branjem. Čez nekaj tednov mi boste hvaležni. Ne nujno zaradi prebranega.

Med branjem me je kljuval dvom. Pri leposlovju se lahko skrivam v varnem materinem krilu izgovorov o subjektivnosti okusov. Zgodovinopisje je znanost. O znanostih, iz katerih sem diplomiral in magistriral, si razen v izredno mejnih primerih ne upam soditi. Če bi o Pirjevčevih Partizanih poskušal soditi s stališča metodologije, virov in česarkoli drugega, kar najbrž obstaja v zgodovinopisnem aparatu, bi bilo nesmiselno. Kratko brskanje po spletu pokaže, da se zgodovinarji o Partizanih niso kaj prida izrekali. Pritožila sta se Ivo Žajdela in Jože Dežman; slednji Pirjevcu očita "ideološko pristransko karakterizacijo", s čimer je pokazal presenetljivo raven samoironije, ki bi jo pri njem morda morali bolj ceniti. 

Zgodovinarji, kot rečeno, so obmolknili.

Pirjevcu je treba pripisati nekaj plusov, med katerimi je prvi ambicioznost. Poskus, v enem samem delu orisati nastanek in delovanje celotnega partizanskega gibanja, je sam po sebi hvalevreden in ponuja kontekst drobcem, ki jih poznamo. Na 224. in 225. strani v 33 vrsticah opiše dogodke na Štajerskem, ki so za vedno spremenili življenje družine mojega očeta in so se razcepili v tri smeri: Stari pisker, Auschwitz in program Lebensborn. 33 vrstic od 706 strani - že v tem tiči močno sporočilo o zahtevnosti naloge. Pirjevca bi zato morali soditi milo.

Avtorju v prid pripišem tudi umestitev nekaterih ključnih dogodkov. Kakšen je bil resnični namen XIV. divizije, mi nikoli ni bilo povsem jasno. Zdi se mi, da sem v knjigi dobil ustrezen odgovor, ki bi bil lahko tudi obširnejši.

Če me ne bi kljuval dvom o merodajnosti virov, bi lahko užival tudi v razmeroma gosto posejanih anekdotah, ki zagotovo popestrijo branje. 

V prvem letniku faksa smo se, še vsi mokri za ušesi, hahljali profesorju, za katerega smo trdili, da je edini sposoben s prsti na rokah prikazati n-dimenzionalni vektorski prostor. Pirjevec je nekaj podobnega. Partizani ne samo prikazujejo n-dimenzionalni vektorski prostor, ki vsebuje razpad buržoazne Jugoslavije, razmah narodnostnih teženj, državotvornosti, nebroja okupatorskih silnic, ambivalentnih četnikov, kolaborantov, revolucije, zunanjepolitičnih razsežnosti, povojnih pobojev, pač pa vse to postavijo v nenavaden ekvilibrij na konici igle. 

Ponovno: s kakšnimi metodami in viri - ne vem.

Tihe zgodovinarje prosim, da mi dostavijo kaj boljšega.