Z ležanjem do radiatorčkov na trebuhu v šestih tednih: Lezite na posteljo z iztegnjenimi nogami. V obe roki primite knjigo Partizani (1,904 kg) in jo odprto s spodnjim robom rahlo položite na trebuh. Napnite trebušne mišice, da knjiga ne ponikne v baročnih obrobah. Začnite z branjem. Čez nekaj tednov mi boste hvaležni. Ne nujno zaradi prebranega.
Med branjem me je kljuval dvom. Pri leposlovju se lahko skrivam v varnem materinem krilu izgovorov o subjektivnosti okusov. Zgodovinopisje je znanost. O znanostih, iz katerih sem diplomiral in magistriral, si razen v izredno mejnih primerih ne upam soditi. Če bi o Pirjevčevih Partizanih poskušal soditi s stališča metodologije, virov in česarkoli drugega, kar najbrž obstaja v zgodovinopisnem aparatu, bi bilo nesmiselno. Kratko brskanje po spletu pokaže, da se zgodovinarji o Partizanih niso kaj prida izrekali. Pritožila sta se Ivo Žajdela in Jože Dežman; slednji Pirjevcu očita "ideološko pristransko karakterizacijo", s čimer je pokazal presenetljivo raven samoironije, ki bi jo pri njem morda morali bolj ceniti.
Zgodovinarji, kot rečeno, so obmolknili.
Pirjevcu je treba pripisati nekaj plusov, med katerimi je prvi ambicioznost. Poskus, v enem samem delu orisati nastanek in delovanje celotnega partizanskega gibanja, je sam po sebi hvalevreden in ponuja kontekst drobcem, ki jih poznamo. Na 224. in 225. strani v 33 vrsticah opiše dogodke na Štajerskem, ki so za vedno spremenili življenje družine mojega očeta in so se razcepili v tri smeri: Stari pisker, Auschwitz in program Lebensborn. 33 vrstic od 706 strani - že v tem tiči močno sporočilo o zahtevnosti naloge. Pirjevca bi zato morali soditi milo.
Avtorju v prid pripišem tudi umestitev nekaterih ključnih dogodkov. Kakšen je bil resnični namen XIV. divizije, mi nikoli ni bilo povsem jasno. Zdi se mi, da sem v knjigi dobil ustrezen odgovor, ki bi bil lahko tudi obširnejši.
Če me ne bi kljuval dvom o merodajnosti virov, bi lahko užival tudi v razmeroma gosto posejanih anekdotah, ki zagotovo popestrijo branje.
V prvem letniku faksa smo se, še vsi mokri za ušesi, hahljali profesorju, za katerega smo trdili, da je edini sposoben s prsti na rokah prikazati n-dimenzionalni vektorski prostor. Pirjevec je nekaj podobnega. Partizani ne samo prikazujejo n-dimenzionalni vektorski prostor, ki vsebuje razpad buržoazne Jugoslavije, razmah narodnostnih teženj, državotvornosti, nebroja okupatorskih silnic, ambivalentnih četnikov, kolaborantov, revolucije, zunanjepolitičnih razsežnosti, povojnih pobojev, pač pa vse to postavijo v nenavaden ekvilibrij na konici igle.
Ponovno: s kakšnimi metodami in viri - ne vem.
Tihe zgodovinarje prosim, da mi dostavijo kaj boljšega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar