Ana Marwan: Lipitsch

Ana Marwan, drugič.

Na naslov izvirnika Der Kreis des Weberknechts spomnita tako naslovnica kot ena sama špura, po kateri šiba naš dragi Lipitsch. Šiba, in to spektakularno. Marwan obvlada otvoritve, kar sem občudoval že pri Zabubljeni, ampak tokrat to traja in traja. A niso samo otvoritve, ki jemljejo dih, osupnil sem tudi nad neizmerno ironijo, s katero se avtorica loteva svojega junaka, in nad energijo, ki roman vleče naprej.

Nočem delati primerjav, ampak če bi Lipitscha postavil ob bok nekemu drugemu romanu, ki ga pogosto opevam, je Marwan še za seženj ali dva v prednosti. Resnično izjemen izdelek, ki ga ne pokvari niti razmeroma dolg in bistveno preveč ambiciozen zaključek. Ambiciozni zaključki so mi všeč, a res bi bilo bolje, če bi se Marwan izognila Nietzscheju in podobnim čerem, ki kar precej iztirijo pripoved. Kakšno zapleteno zadevo je včasih moč bralcu pokrmiti tudi na rahlo zahrbten način. Proti temu ne bi protestiral.

Ampak, da ne bo dvoma, skupna ocena: odlično! 

Dušan Čater: Dežela ZOO

 

Ker sem bivši smrkavec, ki je vsak večer hodil po mleko čez Batlnov most, sem se romana, ki se dogaja na Ljubnem, seveda iskreno razveselil. Dobil sem roman, ki se dogaja "v" Ljubnem ob Savinji, kar sicer lahko oprostim, ne morem pa pozabiti. Čaterju ni moč očitati, da se v splavarstvo ni poglobil, še bolj očitno pa je, da mu je bližje Celje z vsemi odtenki, začenši s Kondijem. 

Na prvi pogled z romanom ni nič narobe, zgodba je trdna, a povsem predvidljiva že od prvih strani. Liki se niti ne malo ne zganejo s svojih prvotno dodeljenih pozicij, poskusi s plezanjem po drevesih pa so povsem brez učinka. Čater ubere zanimiv kmetsko-robavsast ton, ki bi morda še celo šel skozi, če ga ne bi podmazal z nepotrebnimi ponavljanji in morda tudi z željo, biti všečen.

Ne vem, no, tole mi ni bilo všeč.

Lahko pa Čater pobere tudi kresnika, kdo bi vedel. 

Han Kang: Vegetarijanka

 

V spomin se mi je vtisnila novička z zadnje strani Dela. Han Seung Von, oče letošnje nobelovke Han Kang, je želel nagrajenki prirediti tiskovno konferenco in praznovanje. Hčerka je najprej obljubila, da se bo potrudila, potem pa si je premislila.

»Prosim te, nikar ne proslavljaj, vse dokler smo priče tako tragičnega dogajanja,« mu je dejala. »Švedska akademija mi te nagrade ni podelila zato, da bi se veselili, temveč zato, da bi se v prihodnje vsega še bolj jasno zavedali.«

»Ko sem slišal te njene besede, sem bil globoko pretresen,« je dejal njen oče. Ko je prejšnji četrtek okoli osme ure zvečer zazvonil njen telefon in ji je član Nobelovega komiteja sporočil, da je dobitnica nagrade, je Han Kang večerjala s svojim sinom. Malce pozneje je telefon znova zazvonil. Švedi so hoteli vedeti, kako se počuti. »Zelo sem presenečena in počaščena,« je dejala s prijaznim glasom. »Hvala za podporo … danes zvečer bom pila čaj in proslavljala v tišini.«

Težko bi kaj dodal. Raje sem se lotil branja.

Skozi prve strani me je spremljal čudovit déjà vu. Zakaj za vraga? Skorajda edina prednost bloga je, da zlahka preverim, kaj sem prebral. Brez sledu o Han Kang. Google levo, google desno - nič. Kindle? Prebrana The Vegetarian. Sodeč po računu, sem knjigo kupil julija 2016, takoj po izidu, in pozabil zapisati vsaj kakšno drobceno jamranje.

Bral sem torej drugič.

Saj ne rečem, tridelna zgradba zgodbe je narejena pošteno, zamenjava zornih kotov je prepričljiva, počasno drsenje v blaznost je dodelano, kaj več pa že težko napraskam skupaj. Vem, da je roman uspešnica, tako kot sem mi tudi rahlo svita, zakaj zna biti komu všeč - meni pač ne. Na Vegetarijanko ne morem gledati drugače kot na zanimiv poskus obračuna z notranjimi demoni. Uspešen poskus? Mhhhehnnen ...

Kratka obrazložitev Nobelove nagrade pravi: "V svojem opusu se sooča z zgodovinskimi travmami in nevidnimi pravili ter v vsakem svojem delu razkriva krhkost človeškega življenja. Ima edinstveno zavedanje o povezavah med telesom in dušo, živimi in mrtvimi, v svojem poetičnem in eksperimentalnem slogu pa je postala inovatorka sodobne proze." 

Morda Han Kang nagrada pritiče bolj zaradi Human Acts kot zaradi Vegetarijanke.

Jasmina Jerant: Primer: Anhovo

 

Najboljši in najslabši prvi korak v Primer: Anhovo je podkast Nedeljski gost. 

Zanimivo je tudi, da jaz nisem iz okolice Anhovega, jaz sem iz Branika, Rihemberka v Vipavski dolini, tudi rada govorim po domače, in tudi bom danes ...

Osebna zgodba, selitev za dve leti v bližino cementarne, raziskovalno ozadje in novinarske izkušnje pri najboljši tedenski časopisni prilogi v Sloveniji skorajda ne morejo prinesti rezultata, ki ne bi bil vsaj odličen. Navihan slog, ki ni omejen zgolj na naslove in mednaslove, mi je bil po krajšem premisleku všeč. Še bolj se me je dotaknila poglobljenost, kjer Jerant že v orisu zgodovinskih in družbenih dogodkov pred letom 1951 pokaže, kaj zna in koliko truda je pripravljena vložiti v to, da razloži kontekst. Srhljivo dobro.

Podkast mi je pomagal, da sta mi tako téma kot tudi izvedba v hipu zlezli pod kožo, kar ni bilo posebej težko. Zadnje čase namreč presenečeno opažam, da me kakšnih deset, če ne več, okoljskih tematik iskreno zanima in občasno meče na dokaj visoke obrate. Tudi Kanalska dolina mi ni tuja in ne potrebujem navigacije, da najdem do kulturnega doma v Desklah, mostu v Plavah ali pokopališča v Gorenjem Polju. Kakšnega akterja iz knjige sem celo že bežno srečal. 

Slaba stran podkasta je, da dokaj mimogrede navrže nekaj precej močnih bombic, ki bi jih bilo bolje odkrivati med samim branjem. A ne glede na odločitev o poslušanju prej ali potem je jasno: Primer: Anhovo je izvrstno čtivo za vsakogar, ki mu je vsaj malo mar okolja. Pri misli o petsto izvodih naklade sicer postanem otožen. To knjigo bi morala država razdeliti vsem gospodinjstvom, bi rekel naivec v meni. 

Poleg naklade obžalujem še nekaj. Imena in priimki. Ni jih, vsaj tam, kjer bi res morali biti. Brez imen so ministri, sekretarji, nekateri župani (še posebej županje) in seveda direktorji. Bojim se, da vem, zakaj, ker se Jerant dotakne tudi tožb SLAPP.

Zgodba Anhovo se zdi končana, a ni. Dovolj sem star, da se spomnim smrdljive, peneče se reke Reke v Škocjanskih jamah. Morda se tudi zato ne pustim uspavati, ko vrhunec slovenskega časnikarstva Delo molči o onesnaženju s stirenom v Kanalu ali o vrtojbenski asfaltni bazi. Takšni majhni samocenzurni porazi utirajo pot velikim katastrofam.

Lojze Kovačič: Prišleki

 

Zadnjič je v Objektivu Jergović mimogrede navrgel, da Kovačiča berejo samo manijaki. No, temu se reče ustrezna bralna spodbuda. Prišleki, torej.

O Kovačiču sem nekaj že napletel v zapisu o Kristalnem času, ki bi mu težko še kaj dodal. Bolje, žalibog, ne znam.

Legenda pravi (beri: hčerka pravi), da je Kovačič prepovedal lektoriranje prvih izdaj romana pri Slovenski matici, ker bi to bralca prikrajšalo za pristno doživetje. Obilica napak, ki se pojavljajo tako v slovenščini kot v nemščini, mi je najprej šla rahlo v nos, potem pa mi je prirasla k srcu. Težko razložim, ampak ko vidiš, na koliko različnih načinov je Kovačič zapisal vielleicht, se ti kar malo milo stori. Tretji del sem po spletu naključij, ki jim je botrovala zgolj moja neumnost, bral v Beletrinini izdaji. Lektor je tukaj krepko zaplužil v besedilo, kar je škoda.

Ampak k stvari. Že sam zgodovinski kontekst z obilico podrobnosti iz življenja v Sloveniji med letoma 1938 in malce po vojni ter parada znanih likov, ki sem jih prepoznaval z manj kot petdesetodstotno zanesljivostjo, sta dovolj, da lahko Prišleke postavimo med deset najboljših slovenskih romanov vseh časov. 

To je to. Konec.

Ampak počakajte! Če se branja lotite zdaj, za isto ceno dobite še Kovačiča, ki je neprekosljivo kritičen do vseh okoli sebe, predvsem pa do sebe samega. Dobite še zdivjano pripoved, ujeto med tropičja in primerljivo z najboljšimi Zupani. Za povrh bo roman dostavil še zanimiv občutek, ko se boste zavedeli, da vam glavni lik sploh ni všeč, a v eksploziji čustev, zapažanj in dvomov vseeno po malem  navijate zanj.

Kovačič je prava poslastica za knjižne manijake. Jergović ima prav. Sami pa se odločite, ali je tudi boljši od Vitomila Zupana. Zase vem, kako zaenkrat stojijo stvari.

Liu Cixin: The Dark Forest

 

Liu Cixin me je vseskozi mojstrsko držal samo pol dlake nad mejo, pri kateri obupam nad branjem in knjigo zalučam v kot. Resnično, kapo dol. Saj sem prišel k pameti, a prepozno, daleč prepozno.

Liu Cixin: The Three-Body Problem

Prisežem, med zlovoljnim in osuplim glodanjem skozi The Three-Body Problem sem se vsaj osemkrat vrnil v trgovino Kindle, da bi preveril, ali sem resnično kupil pravo knjigo in ne kakšnega nategunskega temuja. Kot se je žal izkazalo, so bile zle slutnje povsem neupravičene. Izvirni in edini pravi The Three-Body Problem je pretežno zanič.

Zanič je denimo zamorjeno dolgočasna proza. Kriminalno je uvajanje popreproščenih likov, ki se preko ducatov strani vlačijo naokoli, kot da so središče vesolja, potem pa nepovratno izginejo. Resnično, ampak resnično nadležna je izobraževalna nota. Hej, jaz, Liu Cixin, sem inženir in sedaj vam bom razložil čare in sladkosti von Neumanna, takole na dolgo in široko, da boste resnično lahko uživali:

Then, Von Neumann used the three soldiers to form a NAND gate, a NOR gate, an XOR- gate, an XNOR- gate, and a tristate gate. Finally, using only two soldiers, he made the simplest gate, a NOT gate, or an inverter: Output always raised the flag that was opposite in color from the one raised by Input.

Prvič, biti zarukan in omejen je temeljna človeška pravica, zato ne prenesem hinavskega, nastopaškega izobraževanja skozi leposlovje. Sofijin svet in podobne potegavščine - saj veste, kaj mislim. Drugič, von Neumannova arhitektura je sicer pomembna, a izredno enostavna, zato je Cixinovo pričakovanje, da bomo bralci pri tem omedlevali od užitka, povsem zgrešeno.

Ni pa tudi vse povsem črno. Ideja je sijajna, odlična je začetna umestitev v čas kitajske kulturne revolucije, razvoj zgodbe pa povsem smiseln in po izkušnji kovida srhljivo možen. To je vse za pet, a pod črto zaradi izvedbe nezadostno. Depresivno nezadostno.

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

 

Odkar je Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, me je skrbelo, kako se sprijazniti z njenim dokumentarnim pristopom. Zagotovo mi je pri tem pomagalo, da sem se končno zbrcal nekam in se spravil k branju. (Hvala, Branko Soban.) 

Strokovnjaki naj povedo, ali je tole roman. Morda ni, tako kot tudi ni najti niti sledi nosilne zgodbe ali glavne junakinje, dokler ne pogledaš s primerne razdalje in se kolaž osebnih pričevanj sestavi v zgodbo o srčnosti, pogumu in skromnosti žensk, ki so zmagale v svetovni vojni in bile poražene sekundo po njej. Knjigo sem bral po kosih, kolikor sem pač zmogel, dokler me ni spet zadelo in sesulo. Nekaterih podob ne bom mogel nikoli več izbrisati, kot tudi ne občutka nemoči, besa, žalosti in obupa.

Izjemno, a morda ne za vsakogar. Sploh ne za vsakogar, vključno z mano. Prepozno za obžalovanje.

Bogo Zupančič: Usode ljubljanskih stavb in ljudi

 

Usode ljubljanskih stavb in ljudi so vroča roba - to sem se naučil med rekreativnim potikanjem po spletu in nekaterih ljubljanskih bukvarnicah. Imam drugo in tretjo knjigo, četrto baje prodaja nek atelje z obupnim urnikom, prve pa ni moč kupiti niti s parom ledvic. 

Histerijo razumem. Bogo Zupančič je tako s formatom kot z vsebino pokazal, da je zelo verjetno genij. Že z izbiro stavb, ki niso nujno najbolj zloglasne in ikonične, zbudi zanimanje. Gospodarsko razstavišče, Nemška hiša, Dukićeva vila na eni strani, na drugi pa hišica na Mirju arhitekta Otona Jugovca, bivalni ateljeji pri bivšem Marnu in še kasneje Rožni hiši ali pa denimo vila Samassa nad predorom - vse skozi arhitektove oči in življenja ljudi v njih. Kako je premožni Josip Vidmar pravzaprav prišel do Dukićeve vile, kje je bil Kollmannov grad, odkod so se pojavile hiše s strmimi strehami na Viču? Za vse, ki se po Ljubljani včasih radi sprehajamo z odprtimi očmi, resnično noro dobro branje. 

Prosim za še!

Orlando Figes: Tragedija ljudstva. Ruska revolucija 1891 - 1924

Ljubim knjižne dnevnike. Skoraj nihče jih ne bere, zato lahko v njih bluzimo, kolikor nam srce poželi. Zdaj si bom dal duška, pa naj stane, kar hoče. Tudi če odpihne mojega edinega bralca.

Od zgodovine v osnovni šoli sem si najbolj zapomnil, da je med kratkim orisom ruske državljanske vojne učiteljica malce zbesenela v smislu, kako lahko nekateri nosijo kavbojke Wrangler (je imela Jugoslavija takrat morda neko zanič licenco za ta kultni izdelek?), ko pa je bil eden izmed glavnih belih generalov Vrangel. Tim Berners-Lee je pritresel idejo svetovnega spleta šele nekaj let kasneje, tako da mi je to vprašanje namesto odgovorov sprožilo še nekaj dodatnih vprašanj. Je Vrangel res Wrangler? Beli so se tolkli z rdečimi in Stalin je bil rdeči - kaj pa Informbiro in leto 1948? In, kar je bilo še najpomembneje, zakaj takšen gnev pri dobri dušici, ki partije ni videla na tisoč kilometrov in ki bi jo kvečjemu lahko klasificiral pod "K" - kulakinja?

Dobro, da ima deca danes TikTok in Instagram, ki učinkovito preprečujeta preveč intenzivno in izredno neproduktivno mozganje, iz katerega se - to lahko v svoji starosti z gotovostjo empirično potrdim - nikakor ne more izcimiti nič posebej izjemnega.

Figesa sem bral, kot se temu lepo reče, kot knjižno side chick, in to reci in piši tri mesece. Knjiga tehta dve kili, kar znese kakšnih 22 g dnevno. Ni da bi se ravno hvalil. V Ljubljani zagotovo marsikdo vsak dan več posnifa.

Figes poleg vsebine in izredne premišljenosti razveseljuje tudi s pobalinskim slogom:

Lenin ni nasprotoval eksperimentiranju le v spolnih zadevah. V umetnosti je bil konservativen kot katerikoli meščan 19. stoletja. Za avantgardo ni imel časa. Mislil je, da so njeni spomeniki revoluciji "posmeh in izkrivljanje" socialistične tradicije - ob maketi za skulpturo, ki naj bi prikazovala Marxa, stoječega na štirih slonih, so mu prišle pene na usta - in najslavnejšo pesnitev Majakovskega, "150.000.000", je označil za "nesmisel, očitno bedarijo in strahovito prevzetnost". (Mnogi bralci se utegnejo strinjati z njim.)

Seveda pri Tragediji ljudstva ne gre za takšne domislice, pač pa za metodičen, poglobljen in izrazito široko zastavljen opis glavnih silnic, ki so pripeljale do zmage boljševikov, vse skupaj pa je podprto z osebnimi zgodbami "zvezd", kot so denimo Lenin, Trocki, Dzeržinski, Lvov in Brusilov, ter tudi nekaterih obrobnih funkcionarjev z vseh strani.

Kaj lahko človek odnese od dveh kil takšnega pisanja?

Zagotovo ne bi znal iz glave ponoviti sosledja vseh dogodkov. Sem pač omejen v smislu prvega in drugega pomena besede "omejen" v SSKJ, a v opravičilo lahko zagotovim, da pri teh dogodkih seveda ne gre za sosledje, pač pa za kompleksno družbeno dogajanje. Figes je na tem področju pač car.

Vzemimo Gorkega. Pozitiven, negativen? Boljševiški podrepnik ali glas opozicije? Navijač belih ali rdečih? Kakor kdaj in kakor pogledaš. Preberite Figesa.

Včeraj sem bral razmišljanje ene izmed najbolj izobraženih in pronicljivih Delovih novinark:

V zgodovini je bilo več atentatov, ki so dodobra preusmerili njen potek. Uboj Julija Cezarja 44 let pred našim štetjem (...) Brutalna usmrtitev ruskega carja Nikolaja II., leta 1918 pa smrt, s katero se je ne le končala dinastija Romanovih, temveč je Rusijo in tudi ves svet preusmerila iz zgodovinske orbite.

Pri Figesu je usmrtitev Romanovih zgolj epizoda, celotna optika Tragedije ljudstva pa ponuja misel, da tudi če bi ta nesrečni in nesmiselno okrutni dogodek s kirurško natančnostjo izrezali iz zgodovinskega tkiva, končni rezultat ne bi bil dosti drugačen od tistega, kar je sledilo.

Tragedijo ljudstva, ki je v izvirniku izšla leta 1994, je moč na lastno odgovornost brati tudi kot šloganje sedanjosti. Figes v sklepu:

»Ne verjamem, da v 20. stoletju obstaja kaj takšnega, kot je izdano ljudstvo«, je leta 1922 pisal Gorki Romainu Rollandu. »Ideja o "izdanem ljudstvu" ni nič drugega kot legenda. Celo afriška ljudstva so politično nemočna samo zato, ker niso organizirana.« Gorki se ni strinjal s trditvijo, da je ruska revolucija izdala ljudstvo. Tragedija, ki jo je pretrpelo med njo, je bila prej posledica njegove stoletne zaostalosti kot delo nekaj boljševiških tujkov«. Ljudstvo ni bilo žrtev revolucije, temveč glavni igralec v njeni žaloigri. Tega bolečega nauka se bo morda rusko ljudstvo moralo učiti še ob koncu 20. stoletja. Ljudje si namreč utegnejo misliti, da se po sedemdesetih letih komunističnega zatiranja upravičeno imajo za žrtve. Vendar so možnosti Rusije, da postane demokratična država, v veliki meri odvisne od tega, kako se bodo njeni državljani soočili s polpreteklo zgodovino svoje domovine; ne glede na to, kako hudo jih je zatiral sovjetski sistem, bodo morali priznati, da je zrasel na ruskih tleh. Boljševiki so se ugnezdili v Rusiji zaradi nerazvitosti njene demokratične kulture. Takšno je bilo rusko zgodovinsko izročilo: stoletja tlačanstva in avtokratske oblasti nad pasivnim, nemočnim ljudstvom. »Ljudstvo molči,« pravi staro reklo, ki opisuje velik del ruske zgodovine. Zagotovo je ljudstvo doletela tragedija, vendar je to tragedijo samo pomagalo uprizoriti. Rusko ljudstvo se je ujelo v tiranijo lastne zgodovine. 

Še zadnji stavek:

Duhovi leta 1917 še vedno ne počivajo v miru.

Dobro je brati Figesa.

Slovenci imamo premalo prevodov takšnih del in premalo založb Modrijan. 

 

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

 

Ob Zlatih letih gospodične Jean Brodie se ni moč zlahka vkopati na eno ali drugo stran. Najbolj očitna past, v katero bi se lahko zvrnil, je v težavnem odnosu nadomestne učiteljice z desetletnicami in njenem občudovanju fašizma. Slednje dojemam kot poceni, a učinkovito metanje peska v bralčeve oči, in sem potihem zadovoljen.

Druga past so časovni preskoki in neprizanesljivo razlaganje, kaj bo z deklicami kasneje v življenju. Spark je tu tvegala, da kakšnega bralca tudi izgubi, a je nalogo opravila z odliko.

Še bolje ji je uspelo s kompleksnostjo lika Jean Brodie in zastranitvami, ki razburkajo tako domišljijo učenk kot tudi nas sto let kasneje. Na trenutke sem bil sicer zbegan, ker mi ni bilo jasno, kaj Spark pravzaprav hoče doseči, a ko se nekaj tednov po branju prah poleže in se delčki sestavijo, tako kot se morajo, pridem do zanimivega zaključka, da bi bilo morda vredno roman prebrati še enkrat. Presenetljivo spoznanje, moram reči.

Serhij Žadan: Vorošilovgrad

 

Serhija Žadana mi je priporočil nekdo iz Harkiva. (Seveda, razlika med "i" in "o" je v nekem smislu že politična opredelitev. Takšni časi so zdaj.)

Žadan je od Majdana do danes na pravi strani. To moram izreči, ker me peče slaba vest zaradi kančka nelagodja ob Vorošilovgradu.

Kritiki se ponavadi gredo primerjave z Welshevim Trainspottingom in imajo prav. Welshev način pripovedi se presenetljivo dobro zlije s postsovjetsko Ukrajino in njenim težavnim delom, Vorošilovgradom, ki je pravzaprav Lugansk. Proza je primerna in morda bi se lahko celo zaletel z izjavo, da je Žadan boljši od Welsha, kar pa ne pomeni veliko. Trainspotting na moji izbirčni dušici ni pustil nobenih sledov.

Zanimivo pot pripovedovalca Hermana, kopice obskurnih likov in peripetij okoli nesrečne bencinske črpalke hitro zastre ogromna težava: linearnost. Nizanje dogodkov kot žebranje rožnega venca je sicer dobro izvedeno, manjka pa ustrezno osrednje gonilo. V tem smislu je Žadan res podoben Welshu, oba pa Cervantesu. Lahko vam je to všeč, lahko pa vam tudi ni.

Vorošilovgrad vsekakor ni moj zadnji Žadan.  

Paul Lynch: Prophet Song

 

Skoraj eno leto sem iskal svojega dobrega starega kindla, četudi ne prav preveč zagnano. Natančno sem se spomnil, kje je bil pred selitvijo, kar je bil dokaj nekoristen spomin, in dokaj dobro, kje bi moral biti po novem. Ni ga bilo. Brez prave volje sem vsake nekaj mesecev brkljal malo tu, malo malo tam. Po enem letu je hudič vzniknil točno tam, kjer bi moral biti že od vsega začetka. Razveselil sem se in se lotil bookerja 2023. Veselje je bilo kratke sape. Tako je to v življenju.

Lynch se je lotil distopične podobe Irske, ki zapade v totalitarizem in državljansko vojno, v središče pa je postavil Eilish, ki v vrtincu norosti poskuša rešiti svojo družino. Lynch poskuša povedati, kaj se zgodi, ko se prvi svet znajde v novicah, rezerviranih za tretji svet:

They are calling it an insurgency on the international news, Molly says, but if you want to give war its proper name, call it entertainment, we are now TV for the rest of the world.

Sama proza je pravzaprav zanimiva in le občasno me je spreletelo, da je tam, kjer gre za notranje monologe, izumetničena in pretirana. To še oprostim, ne morem pa spregledati, da se Lynch namesto s prefinjenosto neizrečenega v Atwoodini Deklini zgodbi ali iskrenim obupom McCarthyjeve Ceste poskuša izvleči z golo brutalnostjo.

Prophet Song je booker enodnevnica.

Monique Truong: Knjiga soli

 

Gertrude Stein, Alice Toklas, njun vietnamski kuhar Binh in obilo poetične proze. Žal ne recept za uspeh, pač pa za enega tistih romanov, kjer med ponavljanjem enih in istih manter nisem mogel drugače, kot da bodisi z mislimi odtavam nekam daleč stran bodisi znorim od - sicer mojstrsko zapisanega - dolgčasa. 

Herman Hesse: Demian

 

Nihče mi ni zvijal roke, da naj berem Hesseja. Zakaj ga ne bi?

V mojih skrajno neverodostojnih spominskih celicah obstaja uradna zabeležka, da je Iztok Mlakar v zajedljivi pesmi Full Cool prepeval tudi o tem, da "smo mi Hesseja že zdavnej prebral". Očitno se motim in očitno se ne nanaša name. Spomnim se romantičnega Petra Camenzinda, verjetno tudi Siddharte, v Stepnega volka sem se najbrž neuspešno zaletaval. Igre steklenih biserov se nisem niti pritaknil, pa bi se je moral že zdavnaj.

Demian, ki ga je Hesse spisal v borih treh tednih, ni prav zelo vznemirljivo čtivo. Lahko da je ob izidu leta 1919 s svojim jungovstvom in Abraksasom vznemiril kakšno rahločutno dušico, zagotovo pa potomci bumerjev in kasnejše generacije teh zadev ne dojemajo kot kataklizmo. Zanimiv zna biti protagonistov odnos do Demiana in njegovo iskanje identitete, in to je pravzaprav to, zaradi česar je Hesse literarno še vedno pomemben in sodoben, kar pa morda vseeno ni dovolj za priporočilo.