Prisežem, med zlovoljnim in osuplim glodanjem skozi The Three-Body Problem sem se vsaj osemkrat vrnil v trgovino Kindle, da bi preveril, ali sem resnično kupil pravo knjigo in ne kakšnega nategunskega temuja. Kot se je žal izkazalo, so bile zle slutnje povsem neupravičene. Izvirni in edini pravi The Three-Body Problem je pretežno zanič.
Zanič je denimo zamorjeno dolgočasna proza. Kriminalno je uvajanje popreproščenih likov, ki se preko ducatov strani vlačijo naokoli, kot da so središče vesolja, potem pa nepovratno izginejo. Resnično, ampak resnično nadležna je izobraževalna nota. Hej, jaz, Liu Cixin, sem inženir in sedaj vam bom razložil čare in sladkosti von Neumanna, takole na dolgo in široko, da boste resnično lahko uživali:
Then, Von Neumann used the three soldiers to form a NAND gate, a NOR gate, an XOR- gate, an XNOR- gate, and a tristate gate. Finally, using only two soldiers, he made the simplest gate, a NOT gate, or an inverter: Output always raised the flag that was opposite in color from the one raised by Input.
Prvič, biti zarukan in omejen je temeljna človeška pravica, zato ne prenesem hinavskega, nastopaškega izobraževanja skozi leposlovje. Sofijin svet in podobne potegavščine - saj veste, kaj mislim. Drugič, von Neumannova arhitektura je sicer pomembna, a izredno enostavna, zato je Cixinovo pričakovanje, da bomo bralci pri tem omedlevali od užitka, povsem zgrešeno.
Ni pa tudi vse povsem črno. Ideja je sijajna, odlična je začetna umestitev v čas kitajske kulturne revolucije, razvoj zgodbe pa povsem smiseln in po izkušnji kovida srhljivo možen. To je vse za pet, a pod črto zaradi izvedbe nezadostno. Depresivno nezadostno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar