nedelja, 27. december 2020

Sheila Heti: Materinstvo


Manca G. Renko je izjavila (Delo, 1. 3. 2020): "Tu je letos še Sheila Heti z Materinstvom, ki je prelomen roman zadnjih let in deležen izjemnega mednarodnega uspeha." 

Seveda sem šel brat. Seveda to ni prelomen roman, ampak ženski Knausgård, obrnjen navznoter. Seveda sem se šele na polovici presenečeno spomnil, da nisem šestintridesetletnica, polna dvomov o materinstvu. Seveda bi lahko rekel, da je roman brez veze. Seveda to sploh ni tako enostavno.

Sheila Heti ne piše kar tako, s točke oddaljenega opazovalca. Roman Materinstvo je spraševanje iz čistega jedra avtorice same. Manca G. Renko je pametna ženska in ima tu povsem prav: s tega stališča je roman prelomen. Njegovo krhko izjemnost ogrožajo mnogotera dolgovezenja, ki so se mi zdela rahlo sumljiva:

Najbolj ženski problem je, da si ne odmeriš dovolj prostora in časa ali pa ti tega ne dovolijo. Strpamo se v trenutke, ki si jih dopustimo, ali v trenutke, ki so nami jih dopustili drugi. Ne pretegujemo se ležerno v času, ampak si skopo odkazujemo najmanjše odmerke časa, v katerih naj bivamo. Pustimo, da vsi tiščijo v nas. Same do sebe skoparimo s prostorom in časom.

Po drugi strani bi si Miles, sirota, zaslužil malce več prostora. 

A kakorkoli obrnem, Materinstvo je povsem berljiva zadevščina, ki ji zlepa ne najdem para. Moškemu občestvu kajpak svetujem previden, a nujen obvoz.

nedelja, 29. november 2020

David Lodge: Majhen svet

 

Srečanje z Davidom Lodgem - ironično - najbolje opiše Riblja čorba:

Kako je lepo biti glup!
O, kako je lepo biti glup!
Stoka ume da nervira,
gutaj šta ti se servira,
kako je lepo biti glup.

O, kako je lepo biti glup!
Kako je lepo biti glup!
Bolje mozak sakrivati,
pa ćutati i plivati,
kako je lepo biti glup.

Glup seveda sem. Naslov Small World mi je tičal nekje na robu možganov, kjer se je učinkovito pomešal v nekaj brezobličnega, tako da sem ga uspel pripisati kakšni avtorici iz generacije Zadie Smith. Godlje raje ne bi opisoval naprej, ker mi je nerodno. Skratka, sanjalo se mi ni, kaj berem.

Konferenca literarnih teoretikov na od boga pozabljeni podeželski univerzi, upodobljena v romanu, ponavadi vodi v nizanje razlogov, zaradi katerih bi bralec morda z manj slabe vesti skočil skozi zaprto okno. Ampak ne tukaj, ne tukaj! 

Še preden sem se dobro ovedel, sem že nekajkrat zadovoljno pihnil skozi nos, kar bi na internetih opisali z LOL ali ROFL. Lodge se namreč z veliko mero poznavanja akademske srenje izdatno norčuje iz cele vrste prisrčnih likov, ki se malce zaljubljajo in pretežno sovražijo. Kar se zdi na začetku kot omledno vozakanje po vijugicah strukturalizma, se nenadoma sprevrže v vlakec smrti, ki nič hudega slutečega bralca premetava od prostitucije do najbolj absurdnega opisa ugrabitve, kar jih pomnim.

Literarna zabava v svoji najčistejši obliki.  

Peter Handke: Žalost onkraj sanj

 

Kaj storiti s Handkejem in z njegovim odnosom do Srebrenice ter vojn na področju Jugoslavije? Kaj storiti s Célinom in Hamsunom? 

Ne vem, itak, ne vem. Ne sprašujte me.

Vem pa, da je Žalost onkraj sanj treba prebrati. Pripoved na pičlih dvainšestdesetih straneh, za katero je leta 1973, praktično še ves smrkav, dobil nagrado Georg Büchner. Bógami, zasluženo. Iskreno premišljanje o materi, ki je pri borih enainpetdesetih letih storila samomor, Handke zvozi brez napake. Odkritosrčnost o lastnih čustvih, denimo na letalu domov, me je sezula. 

Žalost onkraj sanj je diamant.

In Srebrenica bo vselej ostala Srebrenica. 

sobota, 28. november 2020

Emir Šaković: Turist v težavah

Šaković me je pustil v precepu. 

Turist v težavah se na začetku, v sredini in na koncu zdi običajna jamrarija povprečnega literarnega glasu, ki nima kaj povedati. Malce mu sicer pomaga zanimiva postavitev na Finsko, kjer od antijunaka nenehno nekdo pričakuje, da bo izustil kaj pametnega o izkušnji vojne v Bosni. Pomaga malce, a ne preveč.

Problem je seveda v bralcu, tepcu, ki se mu dozdeva, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo, pa se ne. Po vseh pravilih bi takšno branje prekinil po dvajsetih, tridesetih straneh. Zakaj ga nisem? 

Šaković preseneti na posebej zahrbten način: s samoironijo, negotovostjo, zajedljivostjo in pretanjenim občutkom za opisovanje nečesa, česar se najbrž ne da opisati neposredno: groze vojne in smrti.

Do tod 8/10.

Potem pa ... potem pa stran 163, za spremno besedo. Pesem Najresneje razmišljam. Udarec v čelo, v srce, kamor že hočete.

TO POEZIJO BI LAHKO BRAL. In jo bom. Kar je zame, nepismenega na tem področju, morda odkritje desetletja.

Toliko je možnosti
v življenju
v prihodnosti

Zadnji čas
o tej s cirkusom

najresneje razmišljam


sreda, 28. oktober 2020

Heather Morris: Tetovator iz Auschwitza

 

Preden mi zadegate kamen v hrbet, vas prosim, da preberete moj zapis o Reesovi Auschwitz: A New History. Sledi namreč izrazito nevšečno mnenje.

Med branjem Tetovatorja iz Auschwitza me je zlagoma navdal neprijeten občutek, da nekaj ni v redu. Sprva sem zle slutnje pripisal omejenim jezikovnim registrom, primernim spodnji ligi šunda. Žal sem se zmotil. Jezik sploh ni težava (opomba: jezik JE težava, glej komentar spodaj), težava je vse ostalo. Kratko iskanje na internetu je hitro potrdilo sume. 

Ob izidu romana se je oglasil Auschwitz Memorial Research Center. Poročilo Fact-checking "The Tattooist of Auschwitz" je neusmiljeno: roman je ... "an impression about Auschwitz inspired by authentic events, almost without any value as a document". 

Po navedku Guardiana, Paweł Sawicki, urednik Auschwitzovega spominskega časopisa, useka še bolj ostro: “The number of different errors in the book – not only in simple basic facts but also in the depiction of the reality of Auschwitz – can sometimes create more confusion than understanding. It turns a real story into an interpretation – very moving and emotional – that however blurs the authenticity of this true experience. We believe that the survivor’s story deserved better.” 

Strinja se tudi The New York Times: "Every author who turns fact into fiction must find a way to compress time, to omit events that don’t advance the story, and to be economical with the number of characters. They must also solve tricky problems that are peculiar to their story, and for many, Morris’s choices have created a compelling and uplifting tale. But the history in historical fiction still matters, from small personal details (Gary Sokolov said it bothered him that his father’s name was misspelled “Lale” in the book) to larger complexities that may make a tale more murky."

Tetovator iz Auschwitza dela več škode kot koristi. Veliko več škode kot koristi. Preskočite, obvozite, prestopite ta nesrečni izdelek.

sobota, 24. oktober 2020

Jesús Carrasco: Na prostem

 

Na prostem je postapokaliptični roman o tišini. Deček se skriva v tišini, hodi v tišini s pastirjem, na koncu ostane v tišini. Carrasco s prefinjenim opisom grozljive, sušne pokrajine in preostanka družbe zadene v črno. Skozi skorajda biblično pripoved bralec zlagoma izlušči drobce, ki mu pomagajo razumeti, zakaj je deček tam, kjer je, in v kakšen svet je postavljen.

Rad bi srečal junaka, ki bi rekel, da je v branju tega romana užival. A včasih moramo prebrati tudi kaj takšnega.

Vinko Möderndorfer: Nova butalska čitanka

 

Dolgo sem se otepal recenzijskih izvodov. No, tole je moj prvi. Po tem, kar sledi, bo Nova butalska čitanka verjetno tudi moj zadnji. Žal mi je, a ne gre drugače.

Naivno sem domneval, da bi moral biti Möderndorfer zagotovilo za brezhibno obnovitev mojstrovine Frana Milčinskega, a se ne bi mogel bolj zmotiti. Möderndorferju v bran lahko pripišem edinole dejstvo, da si je zadal nemogočo nalogo: iz bisera roditi še en biser.

Saj takole, na pamet, recept ne bi smel biti prav pretežek. Prevzameš besedišče, usvojiš dikcijo, podtakneš migrante namesto Turkov, par prepoznavnih sodobnih političnih spak, ograje, ženske kvote, in je. Samo kaj, ko ni. Črtice so predvidljive, duhamorne, skrajno neduhovite, poleg vsega pa večinoma še razvlečene do onemoglosti.  Dvakrat se mi je zazdelo, da se v besedilu nekaj iskri, a so bili zgolj povoženi ostanki Milčinskega. 

O veseloigri ne bi izgubljal besed.

Möderndorferju tega ni bilo treba.

nedelja, 18. oktober 2020

Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo - biografija Milene Zupančič

 

Težko se je dandanašnji izogniti branju življenjepisov: Rac, Jovanović, Dragić, Cavazza, Predin, Vilfan ... Milena Zupančič, ikona naših življenj od leta 1973, je odlična izhodiščna točka za potovanja v tej smeri.

Tadej Golob se je marsičemu odpovedal že na začetku: premočrtni zasnovi biografije, kukanju med rjuhe, običajnemu intervjuju. Izdelek je zanimiv, ker postreže s spominskimi drobci, razmišljanji, vpogledi v gledališko ustvarjanje ali pa - in to se mi je zdelo pravzaprav ganljivo - z zadnjim poglavjem Marsikaj mi gre na živce. Med dokaj naključnim vandranjem po témah sem najbolj užival v opažanjih tretjih: hčerke, Raca, Dušana ... Preostanek je trden; sicer sem zlahka preskočil stran ali dve, a sem bil kljub temu nagrajen z nečim, kar se mi je zdelo kot dolg pogovor z drago, zanimivo osebo, ki ima kaj povedati. Pričakovati kaj več od življenjepisa bi bilo seveda nemogoče.


nedelja, 11. oktober 2020

Vlado Žabot: Volčje noči

 

Jančarjev Galjot: "Temne lise vlage", "v tej gluhi tihoti", "zid je bil prav do črnega prepojen s sluzasto vodno snovjo", "močvirna tla", "voljna sluz", "mrščalica mu je stekla po hrbtu in zdrznil se je ob dotiku s to živo mrtvo snovjo" ...

Žabotove Volčje noči: "Opotekel se je po lastni sledi navzdol", "meglena tesnoba", "temna bližina", "meglena tema", "iz okna je medlo brlikala luč", "slabotna, rdečkasta luč iz zakrižanega okna", "v meglene pramene razgubljen sloj", "pregret vzduh" ...

Oba: satan.

Jaz: ne, hvala. Pravzaprav: prosim, ne, prosim. 

četrtek, 1. oktober 2020

Christoph Ransmayr: Leteča gora

 

Odprem Letečo goro in odskočim, kot da bi me kača pičila. Poezija?

Odkar so pesniki večinoma opustili vezano besedo in zdaj namesto verzov uporabljajo proste ritme in zanje na kitice razčlenjeno nihajočo vrstico, je tu in tam slišati poglede, da gre pri vsakem besedilu različno dolgih vrstic za pesem. To je zmota. Nihajoči - ali bolje: leteči stavek - je prost in ne pripada samo pesnikom.

Ransmayr v opombi gunca afne iz Leteče gore in letečega stavka, a kakorkoli obračam, sem na koncu bral epopejo. Odlično epopejo. Epopejo introspekcije, všito v gorniško izkušnjo in prežeto z ljubeznijo do brata in Nieme. Leteča gora ima kar nekaj šibkih točk, denimo ponavljanje enih in istih vzorcev iz vremena, snega, vetra, skal, a to zlahka sprejmem kot nujno mantro, ki nas vodi navzgor. Niema je izredno skopo predstavljena in Ransmayrju služi zgolj za kontrapunkt pravi temi - bratu Liamu.

Ampak, ni kaj, dobra stvar, tale Leteča gora, karkoli že je.

Laurent Binet: HHhH

 

HHhH je precenjen.

Malce sem si kriv sam. Verjetno sem se s HHhH prvič srečal leta 2010 preko kakšnega Guardianovega članka. Top naslov, Reinhard Heinrich, romaneskni opis dogodkov, goncourt za prvenec, v desetletju čakanja na pravi trenutek pa sem med pričakovanja po neumnosti najbrž dodal še elemente nikoli prebranega Harrisovega Velikega rajha 1964 - vse to bi težko vodilo drugam kot k rahlemu občutku opeharjenosti.

Binet je korajžen. Mrtvo hladno se poigrava s pripovedjo, vanjo meče zgodovinske podrobnosti, ki jih kasneje prekliče ali o njih vsaj podvomi. Pripoved se zaradi tega pogosto pretrga in malce načenja živce, kar ne bi bilo hudo, če ne bi bi šlo v resnici za dokaj enostavno sosledje Heydrich-Gabčik in Kubiš-Lidice. Nič novega, skratka. Opis obleganja cerkve je denimo osupljiv, ampak še daleč ne dovolj silovit, da bi roman pustil globoke sledi. 

četrtek, 27. avgust 2020

José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi narobe, tako da enostavno spregledaš globino, ki jo prinaša Fernando Pessoa, in se osredotočiš na enostavnejše téme: čudovito ozračje hotela in najemniškega stanovanja, razpetost med ženskama (in seveda več kot samo ženskama) in Saramagov oris leta 1935, ko v zraku visi duh Franca in španske državljanske vojna. Antifa in te reči, kajneda. 

Nagrade so pogoste in presunljive. Tole spodaj je že skoraj poezija:

Vrnil se je v posteljo, to je otročje, če človek nekaj hoče, tega ne prepušča naključju, temveč se potrudi, da bi to dobil, samo pomislimo, kako so si v svojih časih prizadevali križarji, z meči proti handžarjem, če je bilo treba, so umrli, pa tisti gradovi in oklepi, potem je, ne da bi vedel, ali še bedi ali že spi, pomislil na deviške pasove, katerih ključe so s seboj nosili gospodje vitezi, ubogi rogonosci, vrata njegove sobe se potihoma odpro, potem zapro, neka postava tipaje prihaja, se ustavi ob njegovi postelji, roka Ricarda Reisa se iztegne in sreča njeno ledeno roko, potegne jo k sebi, Lidia trepeče, edino, kar uspe reči, je, Zebe me, on pa ne reče ničesar, razmišlja, ali naj jo poljubi na usta, kakšna žalostna misel.

Saramago v skoraj najboljši obliki. 

nedelja, 23. avgust 2020

Laurent Binet: Sedma funkcija jezika

 

Nič ne pomaga, če človek ve, kdo so bili Roland Barthes, Jacques Derrida, Michel Foucault, Tom Stoppard, Umberto Eco, Roman Jakobson, Louis Althusser, BHL, četudi bi o večini težko tvoril daljši stavek; prav tako ne pomaga nič, da se spomnim Giscarda d'Estaigna in seveda Mitteranda; še posebej pa ne pomaga nič, da za nekatere druge like nisem še nikoli slišal in se zategadelj nisem mogel hahljati Binetovim domislicam. Sedmo funkcijo jezika sem utrujen odložil na dvestoti strani. Naj me skrbi zaradi HHhH, ki me še čaka?

Graham Swift: Povodje

 

Dolgočasna fotografija, ki spremlja zapis, je bolj zgovorna, kot se vam zdajle nemara zdi. Knjigi sta se naselili v našo knjižnico v razmiku tridesetih let; druga bolj po malomarnosti, ker naslova Povodje nisem pravočasno povezal z Waterland. Imel sem malce sreče.

Povodje je morebiti bolje brati v mirnem zavetju prevoda Miriam Drev. Za popoln užitek ob Swiftovem mojstrstvu mora biti bralec drugače opremljen z nabrušenim znanjem angleščine; raven moje pred dobrimi tridesetimi leti - in bogve če ne tudi danes - je bila daleč od primerne. Fotografija zatorej bralca prosi ponižnosti.

A ne gre zgolj za ponižnost, gre tudi za kilometrino. Zvenelo bo bedasto in staruharsko prenapihnjeno, še posebej če se zavedamo, da je Swift roman napisal pri štirintridesetih letih, a vseeno: z branjem počakajte do svojega petdesetega leta. Moj daljni devetnajstletni sorodnik iz preteklosti si je na Waterlandu brez potrebe lomil zobe. Marsikomu bi se branje lahko tudi zagabilo, in to bi bilo vredno vsega obžalovanja.

Povodje je namreč šolski primer romana s popolno strukturo, ki odlično manevrira med preteklostjo in sedanjostjo, med več kot bohotno družinsko zgodovino in mladostniškim ljubezensko-spolnim razmerjem med Mary in Tomom, med osebnim življenjskim obračunom in končno tudi umorom. Povodje ni samo roman s popolno strukturo, Povodje je popoln roman.

sobota, 1. avgust 2020

Italo Calvino: Palomar


Palomar je po Calvinovih besedah predhodnik slovitega romana Če neke zimske noči popotnik. Srce se mi para, ko sodim knjigico samo po prvi polovici, a več res nisem zmogel. Svetujem velik velik obvoz.

Jens Petersen: Gospodinjska pomočnica


Philipp je star šestnajst let in skrbi za svojega očeta, ki je pred časom izgubil službo, se počasi zapil in uspel pasti po stopnicah. Gospodinjska pomočnica se zdi kar primerna ideja, in pojavi se Ada.

Roman na 156 straneh me je prevzel s svojim stvarnim, nikoli plehkim jezikom, ki do zadnjega vonja naslika razpadajočo hišo, zapletenost odraščanja in deško hrepenenje, postavljeno ob bok zaljubljenosti usihajočega moškega.

"Petersen je z Ado izoblikoval enega najbolj simpatičnih in ženstvenih likov sodobne nemške književnosti," piše na platnicah slovenskega prevoda. Ada je zagotovo izredno nenavadna, izstopajoča junakinja sodobnega romana, ravno prava, da zavrti smrkavca, ki mu hormoni špricajo skozi ušesa, betežnemu moškemu bralcu pa se bo morda zazdelo, da v njenem opisu zija nekaj večjih pomanjkljivosti, ki jih je težko spregledati.

Priporočam, pravzaprav.

sobota, 18. julij 2020

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši


Ah, ahhh, ahhhhhh ... Težek, tale zapis. Deset dni se že pretvarjam, da mi pravzaprav ni treba pisati.

Takole: najlažje se mi je skriti za pogovor, ki ga je s Kristianom Novakom imel Delov novinar Lucijan Zalokar (Sobotna priloga, 7. marec 2020).
Pogovarjamo se o letnicah rojstva. Kaj vse je francoski pisatelj Édouard Louis, letnik 1992, že dosegel, česa mi – vodja odnosov z javnostmi na Fabuli Ana Škreblin, hrvaški pisatelj Kristian Novak, novinar jaz – pri tej starosti nismo oziroma ne bomo.

»Ampak vi ste prvi roman napisali pri 26 letih,« rečem Novaku.

»Ja, ampak to je bil šit,« odvrne.

Njegov drugi roman, Črna mati zemla, ni bil šit.
Od romana Črna mati zemla sem iz zadarske knjigarne pobegnil kot vampir ob svitu, ne ozirajoč se na hrvaško sodelavko, ki mi je prisegla, da branja ne bom obžaloval.

Kristian Novak je svojo megauspešnico pokomentiral s ciničnim:
Črna mati zemla je odlična zgodba, ki mi jo je skorajda uspelo uničiti s svojim pisanjem.
Nemogoče je, da po Zalokarjevem intervjuju Novak človeku ne bi prirasel k srcu, častna beseda, nemogoče.

In veličastni ampak iz naslova! Čista desetka. 

Cigan, ampak najlepši ima strukturno vse, kar roman potrebuje, pa še kaj počez. Glasovi pripovedi se trdno prepletajo, junaki se v hipu izrišejo do potankosti, kar sploh ni presenečenje, saj je avtor leto dni raziskoval romske običaje in način življenja. Zgodba odleti preko 568 strani in pristane natanko tam - si predstavljam -, kjer je Novak hotel od vsega začetka. Novak je mojster.

Ampak.

(Ne morem verjeti - res "ampak"!)

Ampak skozi branje se nikakor nisem mogel približati nobenemu izmed junakov. Bilo mi je, kot da jih opazujem skozi predebelo, rahlo zamazano steklo. Bedasto in absurdno, na koncu mi je bila najbolj pri srcu epizodna Fanika.

Izvrsten roman, ki me je pustil hladnega. (Razumete to? Meni namreč ni jasno, kako je to mogoče.)

četrtek, 11. junij 2020

Stephen King: The Stand



Če vam gre na živce nepovezano česnanje in težko prenašate prebiranje otrobov, bom sporočilo strnil: The Stand se splača prebrati. Želim vam lep dan.

Porajajo se mi rahle slutnje, da se bo zdaj zdaj iz mene usula žlobudra, kar me pravzaprav ne čudi. The Stand je namreč eden izmed romanov, ki so me najbolj zaznamovali kot bralca. 

Gre za vrsto zanimivih pojavljanj Tadeja Zupančiča, pri čemer dotični gospod ni ravno oseba, na katero bi se spomnil vsakih pet let. Zupančiča je konec maja zbezala na plano Irena Štaudohar v pogovoru za Delo. Ko ga je spraševala o dostopnosti knjig in branju v času korone, je odvrnil:
Bolj me je presenetilo, ko sem poskusil sestaviti seznam knjig, ki sem jih v resnici prebral, je bil ta zelo uboren: res končal sem samo dva krajša pamfleta o britanski stanovanjski politiki oziroma investitorsko-industrijskem kompleksu, ki jo obvladuje, vse druge knjige so trenutno še v različnih fazah neprebranosti. Kot da ne bi imel kondicije za branje, čeprav sem pričakoval, da mi je ne bo zmanjkalo. Hecno.
Zupančič je do pičice natanko opisal stanje stvari. The Stand sem glodal štiri, morda pet tednov, kar je smešno. Pred tem sem se mučil z Ameriško pastoralo, o kateri še ni zapisa, ker ne vem, ali se bom k branju še vrnil. To je bilo to, kar zadeva branje v času korone. 

Konec srednje šole in v prvem letniku faksa je bila krivulja moje kronične pametnosti in domnevne aristotelovske široke razgledanosti na blazno visokih vrednostih, potem pa se je začel strm padec, ki se ni zaustavil do današnjih dni. Leta 1989 smo univerzalni intelektualci mojega bednega kalibra brali Časopis za kritiko znanosti, Novo revijo, Naše razglede in pogojno Teleks, v katerem so blesteli mladi upi Marko Crnkovič, Luka Novak in Tadej Zupančič. Mladci so z veseljem kontrirali zaprašenim literarnim uglednežem in izzivali z umeščanjem pop-literature ob bok kakšnemu Iskanju izgubljenega časa. Stephen King je bil karseda primeren vzvod za draženje razjarjenih eminenc in nabiranje lahkih točk. Vsi štirje (kdo, zaboga, je bil četrti? Marcel?) so dobili status božanstev, kar je dobilo svoj vrhunec v članku, kjer je nekdo opeval vse od prijaznosti Tadeja Zupančiča do njegovega nahrbtnika z medvedkom. Šlo je za ogromne količine megle, a tudi za prepotrebne spremembe pri splošnem zaznavanju kulture in njenega polja. 

The Stand je bil eden izmed prvih romanov, ki sem jih prebral v angleškem jeziku. King je King, ampak že pred tridesetimi leti mi je bilo jasno, da The Stand bistveno odstopa od ostalih Kingovih izdelkov, recimo od The Tommyknockers, The Dark Half, Christine, Pet Sematary ali It. The Stand se mi je nekdaj pravzaprav zdel tako dober, da sem ga redno uvrščal med top 20, kar sedaj, po četrtem, petem branju preklicujem. A vendar: kako ta roman useka! King v hipu zradira večino človeštva in pusti nekaj preživelih, ki so orisani več kot spodobno. Zgodbe glavnih likov izredno dobro preplete in jih pelje do konca, ki je - seveda - mistična grozljivka. Zanimivo, tudi temni antagonist je opisan povsem nepristransko, za kar dajem Kingu deset točk od desetih. Danes zrelejši, a ne nujno boljši bralec v poljubno raztegljivih srednjih letih pa odvzemam nekaj točk za like, ki nenadoma izginejo ali pa se izkažejo za nepotrebne, pa tudi za mestoma nadležno razvlečenost zgodbe. A ne razumite me narobe, The Stand kot mainstream zlahka izpraši hlače marsikateremu resnejšemu literarnemu imenu.

Hvala Tadeju Zupančiču.

torek, 31. marec 2020

Hannah Arendt: Eichmann in Jerusalem

Leta 1963 je Hannah Arendt s knjigo Eichmann v Jeruzalemu dregnila v sršenje gnezdo, in besnenje različnih mnenj se do danes ni umirilo. Leposlovni pretresi, denimo Satanski stihi, Lolita, Varuh v rži, Gospodar muh in Ameriški psiho, Arendtovi ne sežejo niti do gležnjev.

Ne bom poskušal biti pameten, ker lahko mimogrede preberete predgovor, avtoričin zaključek in tehtne članke na vseh koncih sveta. Iz čisto osebnega zornega kota me je najbolj pretresla - ne pa tudi presenetila - očitna podstat o plehkosti zla. Eichmann, zvest, slabo izobražen in dejansko zarukan omejenec, je bil vodja oddelka IV-B-4. Nad njim so krožile nacistične megazvezde, kot so bili denimo Heydrich, Himmler, Göring, Bormann, Kaltenbrunner, Frank in veliki sin slovenskega očeta Odilo Globočnik. Eichmann kot drugoligaški apartčik denimo ni igral bistvene vloge na konferenci Wannsee, a je s svojim trdim delom poskrbel, da je holokavst tekel karseda gladko. Njegovo pomanjkanje samopremisleka je preprosto grozljivo. Ko je Arendtova svetu naslikala podobo nepomembneža, ki se je zgolj trudil po najboljših močeh, in omogočil smrt milijonov, ji tega ljudje, pričakujoč podobo poosebljenega zla, niso nikoli odpustili.

Odpustili ji niso niti domnevnega zaničevanja vzhodnih Judov in načina, kako je izpostavila vlogo judovskih svetov, katerih naloga je bila, da so izseljevanja ("evakuacije"!) potekala brez nepotrebnih uporov.

Knjigo sem bral na več ravneh, kot oris zločinov in samega sojenja, kot deloma dokumentarno pričevanje o delovanju nacističnega sistema, pri čemer sem moral zamižati ob nekaterih netočnostih (Heydrichov judovski izvor in podobno), predvsem pa kot zapis o tanki črti med človečnostjo in zlom.

Temeljno delo, vsaj zame, ostaja Reesov Auschwitz: The New History.

P. S. Eichmann je bil obsojen tudi za izselitev 14.000 Slovencev iz Jugoslavije.

sreda, 18. marec 2020

Jack Fairweather: The Volunteer

Costa 2019, in to za biografijo. Aha.

Resničnost večinoma zlahka preseže tudi najbolj podivjano domišljijo. Predstavljajte si tole: nor pisatelj se navleče na idejo o romanu, v katerem idealist zapusti družino, da bi se dal prostovoljno zapreti v Auschwitz, kjer bo pokušal organizirati uporniško gibanje. Trajektorija, po kateri bi odletel iz urednikove pisarne, bi bila srhljiva.

Witold Pilecki, častnik poražene poljske vojske, se je prvo leto vojne povezoval s člani raztreščenega odporniškega gibanja, julija 1940 pa se mu je, ujetemu v dokaj zapletenih razmerjih moči, ponudila "možnost", da se pusti ujeti in odpeljati v Auschwitz. Fairweather iz drobcev, ki jih ponujajo arhivi in redke preživele priče, sestavi zgodbo nejevere in obupa pri pogledu na dogajanje v uničevalnem taborišču, ki ji je dodal izjemno sliko moralnih dvomov vseh udeležencev. Navdušen sem bil tudi nad predstavitvijo sveta izven pekla, pri poljski vladi v izgnanstvu, nemočjo zaveznikov, RAF-a in vseh ostalih.

Če bi knjigo prebrali in dojeli vsi udeleženci tradicionalnega slovenskega diskurza o tabelih in tardečih, bi v deželi zavladala osramočena tišina.

Mimogrede pripominjam še, da vas naj ne preseneti nenadni konec knjige na 66 % - preostanek so kajpak navedbe virov. No, jaz sem ostal kot kapelj na suhem.

sobota, 14. marec 2020

Isabel Allende: Ripper

Nikakor se nisem mogel lotiti pisanja o Ripperju.

Knjige nisem dokončal, ustavilo se mi je na četrtini. Roman je odlično uspavalo, bi lahko rekel, a bi bilo to presneto poenostavljeno.

V tridesetih letih občasnega srečevanja s čilsko pisateljico sem se naučil, da obvlada tehniko pisanja, zlahka najde tematiko, da se loti česarkoli od fantazijskih tem do samorefleksije, predvsem pa da mi njeni romani niso nikoli prav posebej ustrezali. V vsaki disciplini, v kateri se je pomerila, je bila dobra, a daleč od zmagovalnih stopničk.

Ripper je točno takšen: liki, ki se na prvi, drugi in tretji pogled zdijo zanimivi, a so v resnici nekoristne voščene lutke; prepolno bizarnosti, ki bi podžgale marsikateri drugi roman, tukaj pa so odložene kot prasketajoči kamini na zaslonih s tekočimi kristali. Vse je, a ničesar ni - Isabel Allende.

torek, 21. januar 2020

Marie Kondo: The Life-Changing Magic of Tidying Up




Na izviru vesoljne modrosti, 9GAG-u, so kar nekaj časa krožili memi, kot je tale:
Can be related smh

Potreboval sem tisto svoje običajno leto, da mi je potegnilo, kdo je na sliki in kaj počne. Skratka, Marie Kondo.

V družini sem znan kot okrutnež, ki mu je odmetavanje krame v užitek in ki mu ni težko v hišo prinesti nove reči, pri tem pa za kazen izbrati ene izmed starih ter poskrbeti, da se znajde pri nekom, ki jo potrebuje, ali pa v krožnem gospodarstvu. To mi je vselej priskrbelo iskrico zadovoljstva. Na mizi v svoji domači pisarni imam v tem trenutku: notesnik na priklopni postaji, dva velika zaslona, podlogo za miško in miško na njej, dve modrozobni slušalki, zvočnik za konferenčne klice, kockico z listki post-it, blok za zapiske, kemični svinčnik in podstavek za kozarec. Trinajst stvari. Zakaj bi takšen idealen angelček moral brati priročnik za samopomoč? To je zanimalo tudi mene.

Sumničav sem bil kot hudir. Zahvaljevanje stvarem za vse, kar so naredile za nas; pozdravljanje doma; hujšanje in radiatorčki na trebuhu za najbolj zavzete pospravljavce; na koncu seveda nebeška sreča, če sledimo vsem navodilom vsevedne Marie Kondo - kar težko sem to prebavljal.

Počasi mi je branje prešlo v užitek; vmes sem vstal in se lotil predala "razno", ki ga imamo vsi, kajne, in ga prečistil do dna. Potem je sledil spopad s predali v delovni sobi, papirji, računi, navodili za uporabo, garancijskimi listi ... Knjižna omara jo je kar dobro odnesla, vsaj glede na Marie Kondo, ki preživi s tridesetimi knjigami. S polic je izginilo 250 knjig, ki so bile tam brez zveze. Počutil sem se kot škof Tomaž Hren.

Dogajanje v garderobni sobi je bilo šokantno. Avtorica v knjigi nekaj naklada o zlaganju oblačil, kar sem dojel kot uspavalno brenčanje. Najbolje je pogledati posnetek na youtubu. Majice, puloverji, hlače - vse se zlaga na polovico, potem pa na tretjine, tako da stojijo pokonci, ko jih zlagamo. Metoda je prikladna za visoke predale, tudi za izvlečne police, bolj slaba pa je za navadne. Cunje, ki so zasedale šest izvlečnih polic, sedaj zavzemajo samo še tri in pol, preglednost pa je popolna. Pogled v predal s perilom in nogavicami me še danes pretrese, ker je kičasto urejen, pa je bil že prej kot iz škatlice.

Marie Kondo je pametna gospa. Čaka me še druga polovica dela. 

ponedeljek, 6. januar 2020

Herman Koch: Večerja

Knjigo je najlepše brati, če o njej ne veš ničesar.

Preskočite besede na ovitku, tale blog, vse ostalo na internetu, odprite Kochovo Večerjo in berite. Po nekaj deset straneh se vam bo zdelo, da vam na prsih sedi Bulgakovov maček in da ne morete dihati.

Koch odpira mnoga moralna vprašanja. Odličen roman.

Adam Kay: This is Going to Hurt

Kayeva megauspešnica, ki je konec lanskega avgusta izšla tudi v slovenskem prevodu z naslovom Tole bo bolelo, me je navdajala z rahlimi dvomi. Najprej, to ni roman, pač pa zaporedje obdelanih dnevniških zapisov mladega zdravnika, ki se znajde v kolesju NHS-a. Na prvi pogled gre samo za nizanje bolj ali manj zabavnih prigod, ki jim občasno manjka iskrena distanca, a se vsa ta naključna godlja proti koncu izbistri v presunljivo zgodbo o človečnosti, življenju in smrti. Resno vam pravim, ne pustite se pretentati bizarnim zgodbicam o kopicah predmetov, na katere so ljudje padli po nesreči.

Borislav V. Pekić: Atlantida

Pekićeva Atlantida je bolestno ambiciozno delo. Vsakemu normalnemu bralcu bi morali zazvoniti vsi alarmni zvonci, če avtor na začetku poglavij navaja samega sebe. Meni žal niso.

Preberite raje Steklino.

O'Brien, Flann: Pri Dveh Ptičih Na Vodi

Literin Babilon je ena izmed najbolj vznemirljivih knjižnih zbirk v Sloveniji: Per Petterson, A. S. Byatt, Anne Enright, Danilo Kiš ... V trenutku slabosti sem odklikal pol njihove ponudbe in naročil enaindvajset naslovov, za katere trenutno ni prostora na policah in ki se zato valjajo v kartonski škatli. (Sumim, da imam z nakupovanjem knjig rahlo psihično težavo.) Ko mi zmanjka čtiva, se igram žrebanje lota: z roko na slepo sežem med knjige in izbrskam nekaj, kar ima primerno debelino. Če vas slučajno zanima, ali je to pravilna strategija za branje, vam lahko zaupam, da nikakor ne. Flann O'Brien je dober primer.

Najprej, kdo je Flann O'Brien?

Sodobno leposlovje v angleščini spremljam že trideset let, a na gospoda O'Briena še nisem naletel. Sklepal sem torej, da gre za ime iz tretje lige avtorjev, ki ustvarjajo danes. Vsak bruc filofaksa se je ob tej domnevi kajpak ulegel in malce umrl od krohota.

Flann O'Brien je Brian O'Nolan, o katerem se na mojem faksu pri predmetih diskretne strukture II in hevristično programiranje in umetna inteligenca nismo pretirano veliko naučili. Roman Pri Dveh Ptičih Na Vodi je Graham Greene uvrstil med literarne vrhunce ter ga postavil ob bok Joycovemu Uliksesu, kar pove dovolj, a tega prej seveda nisem vedel. Roko na srce, začetna umestitev zgodbe v zanikrno študentsko sobico je odlična in drži roman pokonci še skoraj sto strani, a ker gre za postmoderno, so izleti v metafizične pripovedne ovoje neizogibni, tako kot je neizogiben tudi klavrn konec branja po kakšni tretjini romana.

P. S. Po vsem pleteničenju zgoraj sem na lastnem blogu našel zapis o O'Brienovem Tretjem policaju. Nimam besed.

Hiromi Kawakami: Aktovka


Na pisalni mizi se mi je nabral zanimivo visok kupček knjig, ki čakajo na obvezni zapis in povratek na domače knjižne police. Kupček bode v oči in kar naporno je ves čas umikati pogled. Torej stran z njim!

Dvesto štirinajst strani romana Hiromi Kawakami ni neka blazna količina branja, ki je človek ne bi zmogel v popoldnevu, a ritem Aktovke je v prvih treh četrtinah tako počasen, da se mi je vse skupaj kar precej vleklo. Dogajanje je preprosto: Tsukiko sreča svojega bivšega profesorja, kar vodi v dolgovezenje o posedanju v baru, pretiranem pitju, še bolj pretiranih podrobnostih o zaužiti hrani, a v zgodbi počasi vzniknejo čustva in ravno prava raven ljubosumja. Aktovka je roman o zreli ljubezni. Nevsakdanja bralska izkušnja.