Malce sem si kriv sam. Verjetno sem se s HHhH prvič srečal leta 2010 preko kakšnega Guardianovega članka. Top naslov, Reinhard Heinrich, romaneskni opis dogodkov, goncourt za prvenec, v desetletju čakanja na pravi trenutek pa sem med pričakovanja po neumnosti najbrž dodal še elemente nikoli prebranega Harrisovega Velikega rajha 1964 - vse to bi težko vodilo drugam kot k rahlemu občutku opeharjenosti.
Binet je korajžen. Mrtvo hladno se poigrava s pripovedjo, vanjo meče zgodovinske podrobnosti, ki jih kasneje prekliče ali o njih vsaj podvomi. Pripoved se zaradi tega pogosto pretrga in malce načenja živce, kar ne bi bilo hudo, če ne bi bi šlo v resnici za dokaj enostavno sosledje Heydrich-Gabčik in Kubiš-Lidice. Nič novega, skratka. Opis obleganja cerkve je denimo osupljiv, ampak še daleč ne dovolj silovit, da bi roman pustil globoke sledi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar