Končno. Moj izvod romana ima posvetilo, ki je datirano 19. 6. 1987. Šestintrideset let sem potreboval, da sem se prebil skozi nepredirno goščo na začetku. Ni vrag, če ni te neberljive zmešnjave ravno za šestintrideset strani.
Na 37. strani se začne prebavljivi Nabokov: igre besed, zastranitve, domislice, norčije, aluzije in kar je še teh stvari, ki lahko branje naredijo zabavno ali do konca priskutno. Večinoma sem užival, četudi je šlo počasi. Marsičesa sploh ni moč razumeti, prenekateri trik gre mimo povsem spregledan, nekaj ključnih stvari pa sem sramotno dojel šele med branjem spremne besede. Nije žvaka za seljaka, kajneda.
Ključno za branje pa je, da se prepustiš in - kar sploh ni zanemarljivo - ne ponoriš ob misli, da gre pogosto za razmeroma eksplicitna opisovanja spolnosti dvanajstletnice.
Za pokušino nekaj, kar sicer ne govori o Adi, pove pa marsikaj o naraciji in besu, ki zna pograbiti sodobnega bralca:
Ta nenavadni uživač je začel gojiti do Ade isto tendresse, kakršno je vedno čutil do Vana, pri čemer je na zunaj kazal ravno dovolj vneme, da je pri budno opazujočih bedakih zbudil sum, kako stari Demon "spi s svojo nečakinjo" (v resnici pa je imel vse več in več opraviti s španskimi deklicami, ki so bile iz leta v leto mlajše, dokler ni ob koncu stoletja, ko je imel šestdeset let in si je barval lase z nočno modrino, priklenila njegove strasti neka težavna desetletna nimfica).
Prebujenstvo bi se ob Nabokovu kaj hitro lahko spomnilo na grmade, kar bi bilo škoda.
