četrtek, 27. avgust 2020

José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi narobe, tako da enostavno spregledaš globino, ki jo prinaša Fernando Pessoa, in se osredotočiš na enostavnejše téme: čudovito ozračje hotela in najemniškega stanovanja, razpetost med ženskama (in seveda več kot samo ženskama) in Saramagov oris leta 1935, ko v zraku visi duh Franca in španske državljanske vojna. Antifa in te reči, kajneda. 

Nagrade so pogoste in presunljive. Tole spodaj je že skoraj poezija:

Vrnil se je v posteljo, to je otročje, če človek nekaj hoče, tega ne prepušča naključju, temveč se potrudi, da bi to dobil, samo pomislimo, kako so si v svojih časih prizadevali križarji, z meči proti handžarjem, če je bilo treba, so umrli, pa tisti gradovi in oklepi, potem je, ne da bi vedel, ali še bedi ali že spi, pomislil na deviške pasove, katerih ključe so s seboj nosili gospodje vitezi, ubogi rogonosci, vrata njegove sobe se potihoma odpro, potem zapro, neka postava tipaje prihaja, se ustavi ob njegovi postelji, roka Ricarda Reisa se iztegne in sreča njeno ledeno roko, potegne jo k sebi, Lidia trepeče, edino, kar uspe reči, je, Zebe me, on pa ne reče ničesar, razmišlja, ali naj jo poljubi na usta, kakšna žalostna misel.

Saramago v skoraj najboljši obliki. 

nedelja, 23. avgust 2020

Laurent Binet: Sedma funkcija jezika

 

Nič ne pomaga, če človek ve, kdo so bili Roland Barthes, Jacques Derrida, Michel Foucault, Tom Stoppard, Umberto Eco, Roman Jakobson, Louis Althusser, BHL, četudi bi o večini težko tvoril daljši stavek; prav tako ne pomaga nič, da se spomnim Giscarda d'Estaigna in seveda Mitteranda; še posebej pa ne pomaga nič, da za nekatere druge like nisem še nikoli slišal in se zategadelj nisem mogel hahljati Binetovim domislicam. Sedmo funkcijo jezika sem utrujen odložil na dvestoti strani. Naj me skrbi zaradi HHhH, ki me še čaka?

Graham Swift: Povodje

 

Dolgočasna fotografija, ki spremlja zapis, je bolj zgovorna, kot se vam zdajle nemara zdi. Knjigi sta se naselili v našo knjižnico v razmiku tridesetih let; druga bolj po malomarnosti, ker naslova Povodje nisem pravočasno povezal z Waterland. Imel sem malce sreče.

Povodje je morebiti bolje brati v mirnem zavetju prevoda Miriam Drev. Za popoln užitek ob Swiftovem mojstrstvu mora biti bralec drugače opremljen z nabrušenim znanjem angleščine; raven moje pred dobrimi tridesetimi leti - in bogve če ne tudi danes - je bila daleč od primerne. Fotografija zatorej bralca prosi ponižnosti.

A ne gre zgolj za ponižnost, gre tudi za kilometrino. Zvenelo bo bedasto in staruharsko prenapihnjeno, še posebej če se zavedamo, da je Swift roman napisal pri štirintridesetih letih, a vseeno: z branjem počakajte do svojega petdesetega leta. Moj daljni devetnajstletni sorodnik iz preteklosti si je na Waterlandu brez potrebe lomil zobe. Marsikomu bi se branje lahko tudi zagabilo, in to bi bilo vredno vsega obžalovanja.

Povodje je namreč šolski primer romana s popolno strukturo, ki odlično manevrira med preteklostjo in sedanjostjo, med več kot bohotno družinsko zgodovino in mladostniškim ljubezensko-spolnim razmerjem med Mary in Tomom, med osebnim življenjskim obračunom in končno tudi umorom. Povodje ni samo roman s popolno strukturo, Povodje je popoln roman.

sobota, 1. avgust 2020

Italo Calvino: Palomar


Palomar je po Calvinovih besedah predhodnik slovitega romana Če neke zimske noči popotnik. Srce se mi para, ko sodim knjigico samo po prvi polovici, a več res nisem zmogel. Svetujem velik velik obvoz.

Jens Petersen: Gospodinjska pomočnica


Philipp je star šestnajst let in skrbi za svojega očeta, ki je pred časom izgubil službo, se počasi zapil in uspel pasti po stopnicah. Gospodinjska pomočnica se zdi kar primerna ideja, in pojavi se Ada.

Roman na 156 straneh me je prevzel s svojim stvarnim, nikoli plehkim jezikom, ki do zadnjega vonja naslika razpadajočo hišo, zapletenost odraščanja in deško hrepenenje, postavljeno ob bok zaljubljenosti usihajočega moškega.

"Petersen je z Ado izoblikoval enega najbolj simpatičnih in ženstvenih likov sodobne nemške književnosti," piše na platnicah slovenskega prevoda. Ada je zagotovo izredno nenavadna, izstopajoča junakinja sodobnega romana, ravno prava, da zavrti smrkavca, ki mu hormoni špricajo skozi ušesa, betežnemu moškemu bralcu pa se bo morda zazdelo, da v njenem opisu zija nekaj večjih pomanjkljivosti, ki jih je težko spregledati.

Priporočam, pravzaprav.