Heather Morris: Tetovator iz Auschwitza

 

Preden mi zadegate kamen v hrbet, vas prosim, da preberete moj zapis o Reesovi Auschwitz: A New History. Sledi namreč izrazito nevšečno mnenje.

Med branjem Tetovatorja iz Auschwitza me je zlagoma navdal neprijeten občutek, da nekaj ni v redu. Sprva sem zle slutnje pripisal omejenim jezikovnim registrom, primernim spodnji ligi šunda. Žal sem se zmotil. Jezik sploh ni težava (opomba: jezik JE težava, glej komentar spodaj), težava je vse ostalo. Kratko iskanje na internetu je hitro potrdilo sume. 

Ob izidu romana se je oglasil Auschwitz Memorial Research Center. Poročilo Fact-checking "The Tattooist of Auschwitz" je neusmiljeno: roman je ... "an impression about Auschwitz inspired by authentic events, almost without any value as a document". 

Po navedku Guardiana, Paweł Sawicki, urednik Auschwitzovega spominskega časopisa, useka še bolj ostro: “The number of different errors in the book – not only in simple basic facts but also in the depiction of the reality of Auschwitz – can sometimes create more confusion than understanding. It turns a real story into an interpretation – very moving and emotional – that however blurs the authenticity of this true experience. We believe that the survivor’s story deserved better.” 

Strinja se tudi The New York Times: "Every author who turns fact into fiction must find a way to compress time, to omit events that don’t advance the story, and to be economical with the number of characters. They must also solve tricky problems that are peculiar to their story, and for many, Morris’s choices have created a compelling and uplifting tale. But the history in historical fiction still matters, from small personal details (Gary Sokolov said it bothered him that his father’s name was misspelled “Lale” in the book) to larger complexities that may make a tale more murky."

Tetovator iz Auschwitza dela več škode kot koristi. Veliko več škode kot koristi. Preskočite, obvozite, prestopite ta nesrečni izdelek.

Jesús Carrasco: Na prostem

 

Na prostem je postapokaliptični roman o tišini. Deček se skriva v tišini, hodi v tišini s pastirjem, na koncu ostane v tišini. Carrasco s prefinjenim opisom grozljive, sušne pokrajine in preostanka družbe zadene v črno. Skozi skorajda biblično pripoved bralec zlagoma izlušči drobce, ki mu pomagajo razumeti, zakaj je deček tam, kjer je, in v kakšen svet je postavljen.

Rad bi srečal junaka, ki bi rekel, da je v branju tega romana užival. A včasih moramo prebrati tudi kaj takšnega.

Vinko Möderndorfer: Nova butalska čitanka

 

Dolgo sem se otepal recenzijskih izvodov. No, tole je moj prvi. Po tem, kar sledi, bo Nova butalska čitanka verjetno tudi moj zadnji. Žal mi je, a ne gre drugače.

Naivno sem domneval, da bi moral biti Möderndorfer zagotovilo za brezhibno obnovitev mojstrovine Frana Milčinskega, a se ne bi mogel bolj zmotiti. Möderndorferju v bran lahko pripišem edinole dejstvo, da si je zadal nemogočo nalogo: iz bisera roditi še en biser.

Saj takole, na pamet, recept ne bi smel biti prav pretežek. Prevzameš besedišče, usvojiš dikcijo, podtakneš migrante namesto Turkov, par prepoznavnih sodobnih političnih spak, ograje, ženske kvote, in je. Samo kaj, ko ni. Črtice so predvidljive, duhamorne, skrajno neduhovite, poleg vsega pa večinoma še razvlečene do onemoglosti.  Dvakrat se mi je zazdelo, da se v besedilu nekaj iskri, a so bili zgolj povoženi ostanki Milčinskega. 

O veseloigri ne bi izgubljal besed.

Möderndorferju tega ni bilo treba.

Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo - biografija Milene Zupančič

 

Težko se je dandanašnji izogniti branju življenjepisov: Rac, Jovanović, Dragić, Cavazza, Predin, Vilfan ... Milena Zupančič, ikona naših življenj od leta 1973, je odlična izhodiščna točka za potovanja v tej smeri.

Tadej Golob se je marsičemu odpovedal že na začetku: premočrtni zasnovi biografije, kukanju med rjuhe, običajnemu intervjuju. Izdelek je zanimiv, ker postreže s spominskimi drobci, razmišljanji, vpogledi v gledališko ustvarjanje ali pa - in to se mi je zdelo pravzaprav ganljivo - z zadnjim poglavjem Marsikaj mi gre na živce. Med dokaj naključnim vandranjem po témah sem najbolj užival v opažanjih tretjih: hčerke, Raca, Dušana ... Preostanek je trden; sicer sem zlahka preskočil stran ali dve, a sem bil kljub temu nagrajen z nečim, kar se mi je zdelo kot dolg pogovor z drago, zanimivo osebo, ki ima kaj povedati. Pričakovati kaj več od življenjepisa bi bilo seveda nemogoče.

Vlado Žabot: Volčje noči

 

Jančarjev Galjot: "Temne lise vlage", "v tej gluhi tihoti", "zid je bil prav do črnega prepojen s sluzasto vodno snovjo", "močvirna tla", "voljna sluz", "mrščalica mu je stekla po hrbtu in zdrznil se je ob dotiku s to živo mrtvo snovjo" ...

Žabotove Volčje noči: "Opotekel se je po lastni sledi navzdol", "meglena tesnoba", "temna bližina", "meglena tema", "iz okna je medlo brlikala luč", "slabotna, rdečkasta luč iz zakrižanega okna", "v meglene pramene razgubljen sloj", "pregret vzduh" ...

Oba: satan.

Jaz: ne, hvala. Pravzaprav: prosim, ne, prosim. 

Christoph Ransmayr: Leteča gora

 

Odprem Letečo goro in odskočim, kot da bi me kača pičila. Poezija?

Odkar so pesniki večinoma opustili vezano besedo in zdaj namesto verzov uporabljajo proste ritme in zanje na kitice razčlenjeno nihajočo vrstico, je tu in tam slišati poglede, da gre pri vsakem besedilu različno dolgih vrstic za pesem. To je zmota. Nihajoči - ali bolje: leteči stavek - je prost in ne pripada samo pesnikom.

Ransmayr v opombi gunca afne iz Leteče gore in letečega stavka, a kakorkoli obračam, sem na koncu bral epopejo. Odlično epopejo. Epopejo introspekcije, všito v gorniško izkušnjo in prežeto z ljubeznijo do brata in Nieme. Leteča gora ima kar nekaj šibkih točk, denimo ponavljanje enih in istih vzorcev iz vremena, snega, vetra, skal, a to zlahka sprejmem kot nujno mantro, ki nas vodi navzgor. Niema je izredno skopo predstavljena in Ransmayrju služi zgolj za kontrapunkt pravi temi - bratu Liamu.

Ampak, ni kaj, dobra stvar, tale Leteča gora, karkoli že je.

Laurent Binet: HHhH

 

HHhH je precenjen.

Malce sem si kriv sam. Verjetno sem se s HHhH prvič srečal leta 2010 preko kakšnega Guardianovega članka. Top naslov, Reinhard Heinrich, romaneskni opis dogodkov, goncourt za prvenec, v desetletju čakanja na pravi trenutek pa sem med pričakovanja po neumnosti najbrž dodal še elemente nikoli prebranega Harrisovega Velikega rajha 1964 - vse to bi težko vodilo drugam kot k rahlemu občutku opeharjenosti.

Binet je korajžen. Mrtvo hladno se poigrava s pripovedjo, vanjo meče zgodovinske podrobnosti, ki jih kasneje prekliče ali o njih vsaj podvomi. Pripoved se zaradi tega pogosto pretrga in malce načenja živce, kar ne bi bilo hudo, če ne bi bi šlo v resnici za dokaj enostavno sosledje Heydrich-Gabčik in Kubiš-Lidice. Nič novega, skratka. Opis obleganja cerkve je denimo osupljiv, ampak še daleč ne dovolj silovit, da bi roman pustil globoke sledi.