Vinko Möderndorfer: Nova butalska čitanka

 

Dolgo sem se otepal recenzijskih izvodov. No, tole je moj prvi. Po tem, kar sledi, bo Nova butalska čitanka verjetno tudi moj zadnji. Žal mi je, a ne gre drugače.

Naivno sem domneval, da bi moral biti Möderndorfer zagotovilo za brezhibno obnovitev mojstrovine Frana Milčinskega, a se ne bi mogel bolj zmotiti. Möderndorferju v bran lahko pripišem edinole dejstvo, da si je zadal nemogočo nalogo: iz bisera roditi še en biser.

Saj takole, na pamet, recept ne bi smel biti prav pretežek. Prevzameš besedišče, usvojiš dikcijo, podtakneš migrante namesto Turkov, par prepoznavnih sodobnih političnih spak, ograje, ženske kvote, in je. Samo kaj, ko ni. Črtice so predvidljive, duhamorne, skrajno neduhovite, poleg vsega pa večinoma še razvlečene do onemoglosti.  Dvakrat se mi je zazdelo, da se v besedilu nekaj iskri, a so bili zgolj povoženi ostanki Milčinskega. 

O veseloigri ne bi izgubljal besed.

Möderndorferju tega ni bilo treba.