Lojze Kovačič: Prišleki

 

Zadnjič je v Objektivu Jergović mimogrede navrgel, da Kovačiča berejo samo manijaki. No, temu se reče ustrezna bralna spodbuda. Prišleki, torej.

O Kovačiču sem nekaj že napletel v zapisu o Kristalnem času, ki bi mu težko še kaj dodal. Bolje, žalibog, ne znam.

Legenda pravi (beri: hčerka pravi), da je Kovačič prepovedal lektoriranje prvih izdaj romana pri Slovenski matici, ker bi to bralca prikrajšalo za pristno doživetje. Obilica napak, ki se pojavljajo tako v slovenščini kot v nemščini, mi je najprej šla rahlo v nos, potem pa mi je prirasla k srcu. Težko razložim, ampak ko vidiš, na koliko različnih načinov je Kovačič zapisal vielleicht, se ti kar malo milo stori. Tretji del sem po spletu naključij, ki jim je botrovala zgolj moja neumnost, bral v Beletrinini izdaji. Lektor je tukaj krepko zaplužil v besedilo, kar je škoda.

Ampak k stvari. Že sam zgodovinski kontekst z obilico podrobnosti iz življenja v Sloveniji med letoma 1938 in malce po vojni ter parada znanih likov, ki sem jih prepoznaval z manj kot petdesetodstotno zanesljivostjo, sta dovolj, da lahko Prišleke postavimo med deset najboljših slovenskih romanov vseh časov. 

To je to. Konec.

Ampak počakajte! Če se branja lotite zdaj, za isto ceno dobite še Kovačiča, ki je neprekosljivo kritičen do vseh okoli sebe, predvsem pa do sebe samega. Dobite še zdivjano pripoved, ujeto med tropičja in primerljivo z najboljšimi Zupani. Za povrh bo roman dostavil še zanimiv občutek, ko se boste zavedeli, da vam glavni lik sploh ni všeč, a v eksploziji čustev, zapažanj in dvomov vseeno po malem  navijate zanj.

Kovačič je prava poslastica za knjižne manijake. Jergović ima prav. Sami pa se odločite, ali je tudi boljši od Vitomila Zupana. Zase vem, kako zaenkrat stojijo stvari.

Liu Cixin: The Dark Forest

 

Liu Cixin me je vseskozi mojstrsko držal samo pol dlake nad mejo, pri kateri obupam nad branjem in knjigo zalučam v kot. Resnično, kapo dol. Saj sem prišel k pameti, a prepozno, daleč prepozno.

Liu Cixin: The Three-Body Problem

Prisežem, med zlovoljnim in osuplim glodanjem skozi The Three-Body Problem sem se vsaj osemkrat vrnil v trgovino Kindle, da bi preveril, ali sem resnično kupil pravo knjigo in ne kakšnega nategunskega temuja. Kot se je žal izkazalo, so bile zle slutnje povsem neupravičene. Izvirni in edini pravi The Three-Body Problem je pretežno zanič.

Zanič je denimo zamorjeno dolgočasna proza. Kriminalno je uvajanje popreproščenih likov, ki se preko ducatov strani vlačijo naokoli, kot da so središče vesolja, potem pa nepovratno izginejo. Resnično, ampak resnično nadležna je izobraževalna nota. Hej, jaz, Liu Cixin, sem inženir in sedaj vam bom razložil čare in sladkosti von Neumanna, takole na dolgo in široko, da boste resnično lahko uživali:

Then, Von Neumann used the three soldiers to form a NAND gate, a NOR gate, an XOR- gate, an XNOR- gate, and a tristate gate. Finally, using only two soldiers, he made the simplest gate, a NOT gate, or an inverter: Output always raised the flag that was opposite in color from the one raised by Input.

Prvič, biti zarukan in omejen je temeljna človeška pravica, zato ne prenesem hinavskega, nastopaškega izobraževanja skozi leposlovje. Sofijin svet in podobne potegavščine - saj veste, kaj mislim. Drugič, von Neumannova arhitektura je sicer pomembna, a izredno enostavna, zato je Cixinovo pričakovanje, da bomo bralci pri tem omedlevali od užitka, povsem zgrešeno.

Ni pa tudi vse povsem črno. Ideja je sijajna, odlična je začetna umestitev v čas kitajske kulturne revolucije, razvoj zgodbe pa povsem smiseln in po izkušnji kovida srhljivo možen. To je vse za pet, a pod črto zaradi izvedbe nezadostno. Depresivno nezadostno.