ponedeljek, 30. januar 2023

Eyvind Johnson: Čas njegove milosti

Presenetljivo, zame je bila največja dodana vrednost romana v nečem, česar Johnson sploh ni omenil - Slovanov, namreč. V izrazito natrgani mreži mojega zgodovinskega znanja so bili Langobardi sirote, ki komajda še visijo na pozabljeni nitkici ob robu. Čas njegove milosti je nekatera osamela znanja čudežno povezal v smiselno celoto. Celotico, če smo iskreni.

"Vihar na Jadranskem morju proti koncu posta v letu 775 je v več pogledih vreden spomina. Kakor se bo pokazalo, posledice niso bile majhne.

Lahko bi se reklo, da je s svojimi lemeži zaoral globoke in trajne brazde - mogoče ne toliko v morsko gladino, v Neptunovo polje, kakor marsikomu v miselnost in življenje."

Takole Johnson, rojen kot Olof Edvin Verner Jonsson, božajoče odpre roman in dosledno nadaljuje do konca. Razen da malce potarnam, da je Karel Veliki predstavljen za odtenek ali dva preveč brezmadežno popoln, nimam pripomb. Nasprotno, navduševalo me je menjavanje zornih kotov, pripovednih tehnik in celo potuhnjen humor. Dogodivščina z nožem, ki "ponesreči zdrsne", in poštena refleksija, ki sledi iz tega - to je resnično nepozabno.

Naj tvegam nevarno izjavo: če bi v vsem življenju moral prebrati samo en zgodovinski roman, potem bi bil to Čas njegove milosti. Najbrž.



 

nedelja, 8. januar 2023

Stephen King: 22. 11. 1963


Sodelavka, velika ljubiteljica Stephena Kinga, mi je, če natančno razmislim, pravzaprav priporočala obvoz. A kot je v navadi pri pomilovanja vrednih ljudeh, ki sprašujejo za nasvet s figo v žepu, sem jo lahkomiselno preslišal. 

22. 11. 1963 za začetek ni kingovska srhljivka, pač pa roman z izredno spodobno podprtimi zgodovinskimi temelji.  Polovica Kingovih navdušencev se je verjetno izkrcala pri priči, in verjamem, da tega niso obžalovali. Samo ob dveh daljših prizorih sem zadrževal dih in se malce kocinil. Dovolj, da je King dokazal, iz kakšnega testa je v svojem najosnovnejšem bistvu. 

Prva težava romana je obupna, neskončna puščava med Dunningom in Kennedyjem. Opazovanje Lee Harveya Oswalda je tako duhamorno, da preživijo samo najbolj trdovratni bralci. Stotine in stotine strani. Druga težava so nekatere filmske scene, obtežene s solzavostjo in posiljenimi triumfi. 

Najbrž že vidite, kam ta zapis vodi.

Ampak, prijatelji moji, ne. Vse ostalo, predvsem pa premišljeno potovanje skozi čas ter pronicljivo spopadanje z vzroki in posledicami naredijo iz 22. 11. 1963 odličen roman. O kakšni liričnosti, da smo si na jasnem, seveda ne more biti govora in tukaj ne gre za Marcela Prousta, a vseeno: roman je preprosto sijajen. Najbrž je bila kriva viroza, ki me tolče že šest dni, da sem si dvakrat, trikrat moral na skrivaj brisati solze. Od zaključka, in s tem mislim zadnjih petdeset, sto strani, sem pričakoval marsikaj, a ne tega, kar sem na koncu dobil. Zaključek je popoln. Zanimivo, da ga ne pokvari niti sladkorna pena zadnjega prizora. Včasih očitno človek rabi tudi to. Za šibkost in smrkanje krivim bolezen, a se hkrati zavedam, da po krivici.