22. 11. 1963 za začetek ni kingovska srhljivka, pač pa roman z izredno spodobno podprtimi zgodovinskimi temelji. Polovica Kingovih navdušencev se je verjetno izkrcala pri priči, in verjamem, da tega niso obžalovali. Samo ob dveh daljših prizorih sem zadrževal dih in se malce kocinil. Dovolj, da je King dokazal, iz kakšnega testa je v svojem najosnovnejšem bistvu.
Prva težava romana je obupna, neskončna puščava med Dunningom in Kennedyjem. Opazovanje Lee Harveya Oswalda je tako duhamorno, da preživijo samo najbolj trdovratni bralci. Stotine in stotine strani. Druga težava so nekatere filmske scene, obtežene s solzavostjo in posiljenimi triumfi.
Najbrž že vidite, kam ta zapis vodi.
Ampak, prijatelji moji, ne. Vse ostalo, predvsem pa premišljeno potovanje skozi čas ter pronicljivo spopadanje z vzroki in posledicami naredijo iz 22. 11. 1963 odličen roman. O kakšni liričnosti, da smo si na jasnem, seveda ne more biti govora in tukaj ne gre za Marcela Prousta, a vseeno: roman je preprosto sijajen. Najbrž je bila kriva viroza, ki me tolče že šest dni, da sem si dvakrat, trikrat moral na skrivaj brisati solze. Od zaključka, in s tem mislim zadnjih petdeset, sto strani, sem pričakoval marsikaj, a ne tega, kar sem na koncu dobil. Zaključek je popoln. Zanimivo, da ga ne pokvari niti sladkorna pena zadnjega prizora. Včasih očitno človek rabi tudi to. Za šibkost in smrkanje krivim bolezen, a se hkrati zavedam, da po krivici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar