nedelja, 7. december 2014

John Green: Paper Towns

Vsi smo pomalem jokcali ob Greenovem romanu za mešano občinstvo Krive so zvezde, kajneda?

Humor z dobro poanto in neskončno veselje do življenja - vsega tega v Paper Towns ni najti. Najdemo pa neskončna najedanja okoli Whitmana in podobnih, iskanje namigov o tem, kam je izginila fatalna najstnica Margo, in velikansko praznino med dostojnim pričetkom in koncem dvomljive vrednosti.

Dolgčas.

ponedeljek, 1. december 2014

Richard Powers: Orfeo


Ena izmed boljših romanesknih otvoritev letošnjega leta - dvajset strani, pri katerih mi je zastal dih. In to je to. Peter Els, obskuren skladatelj, se poigrava z genetiko, in si seveda na glavo nakoplje policijo. Javno mnenje (kajne, Slovenske novice) se obrne proti njemu, zato ponikne. Scenarij, ki skoraj ne bi smel spodleteti, a Powersu to vseeno uspe: desetine strani, na katerih književnost poskuša povedati tisto, kar je zgolj v glasbi, so mi ubile voljo do branja. Do konca sem se prebil z diagonalnim preverjanjem, ali bo prišlo do nenadnega izboljšanja. Ne, ni ga bilo.

sobota, 29. november 2014

Slavko Pregl: Kukavičje jajce


Močan želodec moraš imeti, da te naslovnica ne odvrne od branja. Ali pa resnično veliko ljubezen do Pregla.

Mene je gnalo slednje, a so me kaj hitro začeli glodati dvomi.

V kateri ligi igra Pregl s svojim prvim romanom za odrasle? Začne s skoraj kmetskim realizmom, preide v sodobno, a suhoparno prozo, vmes zazvenijo glasovi iz njegove več kot prisrčne mladinske literature (pojavijo se Miha, klarinet, godba na pihala, novinarji) - a kam to sodi? Bolj ko sem bral, bolj se mi je povešal rilec. Roman je druga liga, nekje v rangu The Casual Vacancy, a z bistveno manj napetosti in usodnosti.

Še težje je vprašanje, kaj je tisto, kar bi v romanu moralo nositi zgodbo naprej. Sprva sem Pregla bral v smislu slovenske sprave, a to najbrž ni bil njegov namen. Jančarjeva uspešnica To noč sem jo videl je v tem pogledu, kakorkoli kontroverzno se že loteva usodne slovenske teme, bistveno bolj učinkovita. Vsi zapleti zvodenijo v poskus razlaganja življenja po vojni in vlečenja vzporednic s sodobnostjo, in to - žal - zgolj preko sejanja semena in nenadnega pojavljanja novih, nezakonskih sorodnikov. Zasnova je zanimiva, a povsem neprepričljiva v izvedbi.

Kerstin je na Knjižnih moljih v imenu ljubezni do Pregla roman odložila na četrtini, jaz pa sem žal vztrajal do konca. 

Na kratko: Pregl je sijajen mladinski pisatelj. Kukavičje gnezdo te moje trditve ne bo spremenilo - če veste, kaj vam hočem povedati.

sobota, 8. november 2014

Ali Smith: How to be both


(Can't remem)
Look at all the angels round Him pretty with their whips and scourges, I was good
no, no, step back take a look at a proper distance at the whole thing
and other pictures in this room : stop looking at your own : look at the others for edification
Think I recog
oh Christ - that's a -
Ker nisem vernica Ali Smith, mi tega križa ni treba nositi. 

O žiriji pa si spet mislim svoje.

Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North

Flanagana ne maram prav preveč. To sem, o, oba draga bralca in moji najljubši spletni pajki, povedal že nekajkrat.

Ampak Flanagan je dobil letošnjega bookerja. In booker je zame božič. No, če ste užaljeni, hanuka.

Cenim, kako Flanagan piše: zavzeto in do krvi. Kaj bo storil z denarnim delom nagrade, so ga vprašali. Plačal dolgove. Bemti. Delal je celo v kamnolomu, da je preživel. Poleg tega je poročen s Slovenko. Tipu v življenju ni z rožicami postlano.

The Narrow Road to the Deep North je v jedru resnična zgodba, zgodba Flanaganovega očeta, a anonimizirana do prebavljivosti. Ogromno raziskovanja in pogovorov, morje časa za brskanje po podatkih. Sedite in uživajte v narativni prepričljivosti: od halucinacij, lakote, gosjega jajca, pa vse tja do amputacije noge ali izgube spolne sle. Mrščavica ti gre po hrbtu, pa tudi če si pod odejo.

Silovita je tudi ljubezenska zgodba, ki zavrti Dorriga Evansa v objem stričeve Amy. Razmeroma spodobne pasaže na začetku:
I am Keith's, she said.
She continued to gaze absent-mindedly down at his hand.
Yes, he said. 
But she was not really listening. She was watching her finger, its long shadow, and he was watching her, knowing she was not really listening.
Yes, he said.
He was feeling her touching him, and the feeling ran through his entire body and he could think of nothing of nothing else.
And you, she said, you're mine.
 Potem pa patetično jokcanje:
There is no joy, no wonder, no laughter, no energy, no future. Hope and dreams are cold ash from a dead fire.
Zakaj je to dobro?

Poglavitna težava romana so prehodi iz zavoja v zavoj. Delovno taborišče in grozote, ljubezenska zgodba pred tem, povratek v resnično življenje, reminiscence japonskih poveljnikov in stražarjev ... Celoten paket je sicer berljiv, a brez večjega smisla. Če je Flanagan hotel igrati zgolj na čustva izgubljene ljubezni in različnih pogledov na stvarnost, bi to zlahka naredil tudi na manj dolgovezen in zavit način.

Spodobno branje, a ne za bookerja. Prijatelji tam zgoraj ga spet lomijo.

sreda, 5. november 2014

Vinko Möderndorfer: Kot v filmu

Za Kot v filmu je Möderndorfer dobil modro ptico, in to nekaj pomeni.

Gašper je skoraj dvanajstletni smrkavec, zmerno zafrustriran, z enim samim dobrim prijateljem in eno simpatijo, ki to morda sploh ni. Življenje doma se mu lepega dne postavi na glavo.

Hvalim lahkoten, mladosten jezik in odsotnost teženja, odličen je tudi dramatični preobrat. Roman človek zlahka prebere na dušek, a užitek vseeno ni zagotovljen: zgodba je pravzaprav plitka, odlično zastavljene družinske težave zvodenijo, razmerje do Tine bi lahko dobilo spektakularne razsežnosti, a žal - skupaj z vsemi vprašanji o nekom, ki je prijazen po skajpu, v javnosti pa ne - žalostno zamre.

Möderndorfer z romanom bliskovito zabrede v morje do kolen in potem tam tudi obtiči. Škoda.

nedelja, 19. oktober 2014

Stanisław Ignacy Witkiewicz: Slovo od jeseni

Metafizični roman prinese vihar referenc, citatov, hudomušnih sprevračanj in neskončnih prežvekovanj eksistence:
Ničnost je bila popoln nesmisel, nepredstavljiva celo kot prazen prostor. A navzlic logični nujnosti, da se nekaj predpostavi kot splošno izhodišče, četudi ena sama sestavina (sicer logike ne bi bilo) - o čemer je nekoč megleno razpravljal Chwazdrygiel - je v smrtni grozi zazijala strahotna luknja možnega ne le individualnega, temveč celo občega nebivanja, bolj logična kot resnična luknja, brez kakršnegakoli nazornega ustreznika pojma.
Že samo razstavljanje stavka in stavčna analiza zahtevata 340 kilokalorij, morebitno dojemanje pomena pa nepredstavljiv vnos energije in zelo zelo mlade možgane, recimo najstniške, ki jim je še vse jasno.

Atanazyjeva zgodba bi zaradi presenetljivo dobro zastavljenega lika, veličastno samozaverovanega in s silovitim lovskim nagonom, lahko celo preživela, če je ne bi ugonobile stotinje in stotinje metafizičnih in "metafizičnih" umotvorov. Je bil leta 1927 Witkiewitz nerazumljen umetnik ali samo prefrigan provokator?

Odgovora nimam, je pa - denimo - poljsko kulturno ministrstvo 26. novembra 1994 ukazalo ekshumacijo pisateljevega trupla. Genetski testi so pokazali, da je v grobu pokopana neznana ženska.

Bojim se, da je Witkiewicza treba brati v tej luči.

sreda, 15. oktober 2014

Bookerja 2014 dobi Richard Flanagan


Dobitnik bookerja za 2014 v razširjeni konkurenci, v kateri Američana nista imela nobene politične možnosti, je Richard Flanagan. Razumljivo in - bojim se - tudi obžalovanja vredno.

No, morda pa sem zgolj poln predsodkov in starih zamer.

nedelja, 12. oktober 2014

Joshua Ferris: Rise Again at a Decent Hour

Uspešen, malce zmeden zobar, ki mu nekdo ukrade identiteto in ga potunka v godljo judaizma in antisemitizma, je v idealnih okoliščinah lahko recept za dokaj dobro zgodbo, tukaj pa vse zamre zaradi prisiljenega misticizma in pasaž, ki se vlečejo kot sprehod po puščavi Gobi po vseh štirih. Ne.

sobota, 4. oktober 2014

Niall Williams: History of the Rain

Nominiranka za bookerja 2014, ki se ni prebila v ožji izbor.

Poetika, evo, poetika, križana s sarkazmom. Bi se ta recept za uspeh lahko sfižil?
I see him looking up from a page, it's the strange deadend quiet on country Sunday mornings when the Christians are at Mass and you feel so other that you have to occupy your time or you fear the Old Testament God himself will come up the stairs and say YOU!
Ruth Swain ima uničujočo bolezen, ki jo je priklenila na posteljo, obkroženo s knjigami njenega očeta Virgila. Ja, Virgila. Virgila. Izhodiščna postavitev je popolna, Williams ne stavi na cenena čustva in Ruth ne potiska v samopomilovanje, in to je prav. Težava romana je, da se nenehno zaletava v isti ključni točki: v vserazsežnega očeta in samorefleksijo. Tik pred koncem me je inercija zgodbe prignala do takšne živčnosti, da sem roman raje odložil, kot da bi si moral nemara sredi noči kuhati sivkin čaj. K vragu poetika in k vragu sarkazem.

Škoda.

nedelja, 28. september 2014

Jouzua Douglas: Pošastni učitelj plavanja


Na platnicah ponosno piše, da je Jozua Douglas za Pošastnega učitelja plavanja prejel nagrado Hotze de Roosprijs nizozemske občine Zaanstad. Kar je, domnevam, neslana šala Mladinske knjige. Cinizem najbrž ni.

Bliskovita zgodba o Levu Sivcu, njegovem bolestno častihlepnem očetu, tjulnjih, ugrabitvah in ostudnostih plavalnih tečajev je za nas, starše sprva celo malce izobraževalna, potem pa preide v klasičen obrtniški izdelek. Enodimenzionalni liki so sicer spodobni, a jim do dahlovskih razsežnosti manjka pravzaprav vse: izvirnost, presenetljivost, toplina in malce magije. Škoda.

In vendar se smrklja trese od vznemirjenja ter vpije, da je romanček fantastičen. Kdo ima prav?

petek, 12. september 2014

Finalisti za bookerja 2014




Tule so:
  • Joshua Ferris: Rise Again at a Decent Hour (Viking)
  • Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North (Chatto & Windus)
  • Karen Joy Fowler: We Are All Completely Beside Ourselves (Serpent's Tail)
  • Howard Jacobson: J (Jonathan Cape)
  • Neel Mukherjee: The Lives of Others (Chatto & Windus)
  • Ali Smith: How to be Both (Hamish Hamilton)

Glede Kingsnortha so prišli k pameti in ga zradirali. O'Neilla ni več na seznamu. OK. Fowlerjeva je izbrana upravičeno. Flanagana sem prebral samo nekaj strani in me še čaka, moram pa priznati, da ga ne maram. Veselim se Jacobsona, malo tudi Smithove. O Ferrisu in Mukherjeeju nimam mnenja. Berem seveda napačen roman, Williamsov History of the Rain, ki sploh ni slab, sploh ne.

nedelja, 7. september 2014

Joseph O'Neill: The Dog


Brezimni odvetnik prereže svojo newyorško popkovino, pritrjeno na predvidljivo službo in, vsaj meni, dokaj zanimivo skoraj-ženo Jenn, se preseli v Dubaj, kjer postane skrbnik dobrodelne ustanove družine Batros. Slednja je sestavljena, in tukaj klobuk dol, iz prijetno sfrcljanih likov, ki odsevajo v zgodbi večinoma v refleksijah in elektronskih poštah, kompulzivno sestavljenih v protagonistovi glavi ter nikoli odposlanih.

Tako kot pri Netherland hvalim O'Neillovo prepričljivo in poglobljeno romaneskno ozadje: v Netherland analitik v investicijski banki, tukaj pa korporativni odvetnik v Dubaju. Zgolj ugibam, koliko gre tu za osebno izkustvo in koliko za res trdo delo.

Pa ne gre zgolj za ozadje, transformira se tudi jezik:
"I took it upon myself to visit websites dedicated to modern psychological advances and to drop in on discussion sites where, with an efficacy previously unavailable in the history of human endeavour, one might receive the benefit of wisdom, experience and learning of a self-created global network of community of those most personally and ideally interested in humiliation, and in this way stand on the shoulders of a giant and, it followed, enjoy an unprecedented panorama of the subject."
Preveč. Preveč vsega.
"In substantiation of this stereotype, the only UAE national I could claim to know, Mahmud, who officially functions as the 'local service agent' of Batros Family Office (Dubai) Ltd and bears technical responsibility for the getting of licences, visas, labour cards, etc., was never to be found, or, if to be found, failed to turn up for meetings or, if he did, turned up at his own convenience and in his own sweet time and to no effect."
Hja, to je ton romana, in kar precej trme je bilo treba, da nisem popustil skravžljanim živčkom in obupal še pred koncem. The Dog nima prave zgodbe, in ko sem se s tem sprijaznil, mi je bilo lažje. Šele potem sem lahko začel uživati v tistem, kar je tukaj res dobro: prefinjen humor, čudovita, lahkotna odlepljenost od resničnosti in zares dobra samorefleksija. Ko sem v labirintu podzgodb naštel šest zaklepajev, mi je skoraj padel mrak na oči, a se zategadlej v resnici ni treba razburjati. Vselej kaj hitro izbruhne kakšna legendarna in nepozabna pasaža, recimo tista, ko se lik neuspešno vrne z oddaje semena za umetno oploditev in se Jenn povsem odpuli.

Razumem, zakaj je O'Neill pristal med nominiranci za bookerja, a ga z lahkim srcem ne bi mogel priporočiti v branje.

torek, 2. september 2014

Amos Oz: Zgodba o ljubezni in temini


Roman - tako piše na platnicah. In vendar je Zgodba o ljubezni in temini vse kaj drugega, nemara še najbolj globok, pikolovski vpogled v avtorjevo otroštvo, pogosto podprt z nepotrebnim morjem podatkov in navedkov. Potem je to soočanje s smrtjo matere, ne pa tudi s pravimi vzroki za tragedijo. Nazadnje je to tudi zbirka trenutkov, ki so se zlepili v rojstvo države Izrael.

Mukotrpno branje, ki nudi občasne, redke užitke.

sobota, 16. avgust 2014

Karen Joy Fowler: We Are All Completely Beside Ourselves

Nominiranka za bookerja 2014.

O We Are All Completely Beside Ourselves je skoraj nemogoče pisati, ne da bi človek tvegal učinek slona v trgovini s porcelanom. Fowlerjevo je treba brati nedolžno in brez pričakovanj. Brez pokvarkov. Ne berite Guardiana. Nič googla. Resno.

Nagrajeni boste s presenečenji. S humorjem:
My father made a crude joke. He made the same joke or same variation of it every time Bob gave him the opening, which was every other year. If the joke were witty, I'd include it, but it wasn't. You'd think less of him and thinking less of him is my job, not yours.
Nagrajeni boste s stilističnimi bravurami:
And I've reached a point here, now that my brother has arrived, where I don't see how to go further forward without going back - back to the end  of that story, back to when I returned to my family from my grandparents' house. Which also happens to be the exact moment when the part I know how to tell ends and the part I've never told before begins.
In tako bi lahko tapkal in tapkal citate v nedogled, kajti pri Fowlerjevi sem podčrtoval kot obsedenec, pa ne bom.

Fowlerjeva v samoironiji in metanju postulatov malce vleče na Boruta Goloba v romanu Smreka bukev lipa križ, kar je sijajno. Ko boste z romanom končali, vas vprašam: koliko, mislite, je stara Karen Joy? Dvajset? Petindvajset?

Priporočam. (Booker, nemara?)

petek, 8. avgust 2014

Chimamanda Ngozi Adichie: Americanah

Najprej: Ifemelu zleze pod kožo. Ne zgodi se mi pogosto, da berem z mislijo, kako bom moral osrednjo osebo poiskati na LinkedInu.

Potem: Americanah je pripovedno brezhiben roman, ki briljantno vijuga iz frizerskega salona v izgubljeni čas Lagosa, iz Ifemelinega glasu v Obinzeja, iz najosnovnejše naracije v blog. Chimamanda obvlada svoj posel v vseh podrobnostih, od intrigantskih začetkov razdelkov ("One weekend, Morgan visited."), vzdrževanja napetosti do povsem izobraževalne ravni, pri kateri sem ostal brez besed.

Absolutno priporočam.

nedelja, 3. avgust 2014

Paul Kingsnorth: The Wake


Takojšnja diskvalifikacija. OMB.

Juan Gabriel Vásquez: The Sound of Things Falling

Letošnji impac.

Bogota. Srečata se profesor prava Antonio in skrivnostni Ricardo Laverde. Biljard in redkobesedni večeri, preživeti skupaj, sprožijo neusmiljen potek dogodkov, zaradi katerih začne mladič odkrivati sloj za slojem življenja svojega starejšega kompanjona.

Bogata pripoved, ki ji ne manjka suspenza in zgodovinske vpetosti v čas Pabla Escobarja, bralca takoj in brezprizivno posrka vase - popoln bralski delirij. Če bi moral iskati dlako v jajcu, bi nemara postokal, kako je v prepletenosti dveh zgodb Antonijeva v bistvu odveč, ampak to žal več pove o meni kot o romanu. Zatorej še enkrat: roman, ki navduši. Preberite ga!

Neil Gaiman: Ameriški bogovi


Brez občutkov krivde odloženo na stoti strani. Gaiman ni zame.

petek, 25. julij 2014

Znani so nominiranci za bookerja 2014

Ojoj, prepričan sem bil, da bodo nominacije objavljene šele danes, v petek. Seznam nominirancev:
  • Joshua Ferris (US) – To Rise Again at a Decent Hour
  • Richard Flanagan (Australia) – The Narrow Road to the Deep North
  • Karen Joy Fowler (US) – We Are All Completely Beside Ourselves
  • Siri Hustvedt (US) – The Blazing World
  • Howard Jacobson (Britain) – J
  • Paul Kingsnorth (Britain) – The Wake
  • David Mitchell (Britain) – The Bone Clocks
  • Neel Mukherjee (Britain) – The Lives of Others
  • David Nicholls (Britain) – Us
  • Joseph O'Neill (Ireland) – The Dog
  • Richard Powers (US) – Orfeo
  • Ali Smith (Britain) – How to Be Both
  • Niall Williams (Ireland) – History of the Rain

Mitchell je vedno obetaven, Ali Smith ne maram pretirano, Nicholls ne igra v tej ligi, Jacobson bi znal biti zanimiv, Flanagan je obrobnež. Ostalih ne poznam. Gremo brat!

nedelja, 13. julij 2014

Donna Tartt: The Goldfinch


Najprej enačba: The Goldfinch = lišček = der Stieglitz = Štiglic.

Nisem bral zaradi naslova, pač pa zaradi Donne Tartt in pulitzerja.

Donna Tartt, ah, Donna Tartt. The Secret History in The Little Friend. Vanity Fair v presunljivo poglobljenem članku o Liščku uporabi luciden naslov: "It's Tartt, But Is It Art?"

Donna Tartt je dobitnica pulitzerja 2014 za:
... beautifully written coming-of-age novel with exquisitely drawn characters that follows a grieving boy’s entanglement with a small famous painting that has eluded destruction, a book that stimulates the mind and touches the heart.
Trinajstletnik Theo je s svojo materjo na napačnem kraju ob neprimernem času. Eksplozije vržejo galerijo v zrak in pustijo za sabo zbegano siroto, na katero se sprime svetovno znana umetnina.

Lišček bi moral biti, če si dovolim malce nakladanja v smislu vsesplošnega navdušenja nad Tarttovo od Kirkusa do Amazona, triumf človečnosti nad smrtjo, prefinjena zgodba o prepletenosti brezčasne umetnosti s pristnim prijateljstvom (vedro, prosim), in tako naprej in tako naprej. Kolektivni histeriji se je težko upreti.

V resnici je Lišček boleče pretenciozen izdelek, ki bi zlahka razpadel na tri, štiri samostojne, a še vedno neznosne romane. Lišček je smrtonosna želja Dana Browna, ki si želi biti Dickens, pa mu to ne uspe. Izbruhi nabuhle proze, ki poskušajo umetniško opisati norost trenutka (eksplozija, fragmenti Las Vegasa, kakor-tarantinovski mafijski obračun), izpadejo najprej komični, potem pa globoko žaljivi.

Donna Tartt + pulitzer = pogreb literature.

nedelja, 8. junij 2014

Anne Enright: The Forgotten Waltz


V tisoč tristo letih, odkar poskušam prebrati vse, kar se pojavi med nominiranci za bookerja, sem samo enkrat priznal, da je žirija izbrala pravi roman. Bilo je leto 2007, ko je nagrado dobila Anne Enright za melanholični The Gathering.

Ženska ima pripovedni glas, ki mi globoko, intimno ustreza. En tak vseobsegajoč, mističen "ommmmmmmmm", ki vibrira preko vseh plasti zgodbe. Noro dobro.

The Forgotten Waltz je zgodba ... o čem pravzaprav? Nekaj časa je to pripoved o hrepenenju in nenadejani ljubezni do poročenega Seána, potem se fokus premakne na čakanje in seciranje trenutkov vmes, pa spet na občutja Irske, ki med prvimi zdrsne v recesijo, in na koncu se vse zavrti okoli Evie, Seánove hčerke. 

Ne moti časovna nedoločenost in razdrobljenost:
But this was later. Or perhaps it had happened already, perhaps it was happening all along.
Ne moti neizrečenost:
You never. I always. The thing about you is.
Zmoti brezciljnost, kaotično vpeljevanje novih in novih ključnih akterjev, zdaj Annie, potem Fiona, za njo oče in končno Evie. Zmoti hiša, ki se prodaja, in drgnjenje ran okoli cen nepremičnin. Zmoti očitno pomanjkanje strukture in na koncu nemara vprašanja, ki si ga Enrightova morda ni zastavila: ali vem, kaj hočem povedati?

Anne Enright ostaja zelo zelo visoko na mojem seznamu avtorjev, ki jih želim brati, in to kljub temu valčku. Priporočam z ostrimi omejitvami.

petek, 6. junij 2014

Mark Twain: Prigode Toma Sawyerja


Toma Sawyerja moramo brati v izdaji Zlate knjige iz leta 1984 z ilustracijami Marjana Amaliettija, ker je to pač srečanje s starim prijateljem, razvratnim otroštvom, poginulimi podganami, vraževerjem, humorjem, grozljivimi skrivnostmi in zapleteno ljubeznijo tetke Polly.

Mark Twain je car.

Michel Tournier: The Erl King (Jelšev kralj)


Gola razvajenost in nestrpnost sta me gnali, da sem po časopisnem priporočilu občudovane osebe (Zdravko Duša, nemara?) Jelševega kralja hotel brati takoj. Takoj-takoj, cepetajoč takoj. Kindle, skratka, v angleškem prevodu.

Tournier zgodbo o Abelu Tiffaugesu zažene zelo obetavno, s pogumnim pripovednim naskokom na - kaj vem, recimo wagnerjansko - simboliko, ki se najprej zagleda v zakompleksanega smrkavca in njegovo internatsko življenje. Na prvo polovico nimam resnejših pripomb razen rahle, a grozljive slutnje nečesa neprimernega in moralno globoko spornega. Če je Tournier želel stopiti v velike čevlje Nabokova in Lolite, lahko to zgolj obžalujem.

Težave z Jelševim kraljem počasi vzniknejo v drugi polovici, ko se pojavijo enciklopedična, taksativna naštevanja tega ali onega, kar bi pri angleškem avtorju šel brez oklevanja preverit v Wikipedijo. Dotakanje simbolike in neverjetnih zgodovinskih srečanj v smislu Stoletnika ali, če hočete, nedavno nadvse ponesrečene Life After Life, pa bo manj dobrohotnega bralca razživciralo do te mere, da pri knjigi ne bo zmogel več niti mirno zaspati.

Odsvetujem.

nedelja, 4. maj 2014

Nathan Filer: The Shock of Fall



Redko se mi zgodi, da me na kindlu kot naslednje branje ne čaka vzorec, temveč že kupljena knjiga. Zakaj Nathan Filer? Kdo za vraga je to? In zakaj sem knjigo kupil že vnaprej?

Priznam, potreboval sem spletno iskanje: Filer je za The Shock of Fall dobil costo za prvenec leta 2013, medtem ko je v splošni kategoriji neupravičeno zmagala Kate Atkinson z Life After Life.

Žal mi je, ampak sledijo pokvarki. Če mislite Filerja brati s pravim guštom, vam svetujem, da niti ne pošpegate naprej.

Resno.

Stran, stran, stran!

Bili ste opozorjeni. Moja vest je - vsaj s tem v zvezi - čista.

The Shock of Fall je predvsem roman suspenza, norega, deliričnega suspenza, ki bralca takoj potegne v svoje temne vrtince. Na začetku sem sicer še poskušal nekaj pametnjačiti z analogijami na Marka Haddona in Skrivnostni primer, ampak, povem vam, to je vse skupaj brez zveze. Ni analogije. Filer je izjemen tako v suspenzu kot v narativni prepričljivosti.

Imeti moraš jajca, da napišeš:
It doesn't matter, because I've changed all their names anyway. Nobody in this story has their real name. I wouldn't do that to people. Even Claire-or-maybe-Anna is between two other names I can't decide. You don't think I'm really called Matthew Homes, do you? You don't think I'd just give away my whole life to a stranger?
Come on.
Matt je shizo, ki preboleva smrt svojega brata Simona in se bori z občutki krivde. Počasno kopanje po družinski zgodovini in vselej subjektivnih spominih je fantastično, suspenz pa je v bralčevi negotovosti, ko se mu še zdaleč ne sanja, v kakšno godljo se je zapletel.

Dobro jo boste odnesli, če se boste Filerjevemu toku povsem prepustili. Če pa boste nespametno iskali faktografska sosledja, brezčasno zgodbo in poučen konec, vam razočaranje ne uide.

Nathan Filer je nova literarna zvezda. Absolutno priporočam.

sreda, 23. april 2014

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen

Mnogo načinov je, na katere lahko - zelo pogojno rečeno - sodobni bralec bere Zločin in kazen: tu je kriminalka z rahlo srhljivimi elementi, pa psihološka analiza, premešana z globljimi, moralnimi vprašanji. Zgodovinski kontekst je podan sam po sebi, in zlahka lahko celo malce uživamo v vpogledu v petersburški vsakdan. Razumihin mi je hitro prirastel k srcu; presenečeno sem ugotovil, da je tudi Svidrigajlov že skorajda simpatičen, česar za nedoraslega, plehkega in globoko sebičnega Raskolnikova nikakor ne bi mogel trditi. 

Z Dostojevskim sem opravil za kakšno desetletje. Ali dve.

nedelja, 6. april 2014

Alain de Botton: The News: A User's Manual


Preobilje novic, ki jih niti ne moremo niti ne želimo predelati; nenehni občutki krivde bodisi zaradi opazovanja tuje nesreče bodisi zaradi gledanja vstran; nepremagljiva potreba po osveževanju spletne strani z novicami - zakaj? In kako preživeti?
The problem with facts is that there is nowadays no shortage of sound examples. The issue is not that we need more of them, but that we don't know to do with the ones we have.
Vse je kajpak relativno. Silvo Plut opravi svoje, in že se nam zdi, da se je sesula še zadnja vrednota, ki je držala naš svet skupaj. A vseeno sta v Sloveniji šla spat skoraj dva milijona ljudi, ki do večera nista nikogar ne udarila ne umorila. Stvar perspektive.

De Botton je natančen (politika, novice iz sveta, gospodarstvo, znane osebnosti, katastrofe, potrošništvo) in hkrati ambiciozen, ko nas skuša podučiti, kako sprejemati novice, ravnati z njimi in kakšne bi morale biti. Zdi se mi, da mu je uspelo, še vedno pa čakam Crnkoviča, da to potrdi v Sobotni prilogi.

Vredno branja.

sobota, 5. april 2014

Kate Atkinson: Life After Life



Ste že kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi lahko življenje živeli znova in znova, dokler ga ne bi izpilili do popolnosti? To je Life After Life.

Ursula se rodi leta 1910, medtem ko zunaj divja snežni vihar. Že začetek je zapleten in zlahka vodi v napačno smer. "Darkness fell."

Vse prav, prva tretjina kar gre, potem pa se začne dremanje ob počasnem kvačkanju zgodbe. Predramil sem se edinole ob srce parajočem, obupnem opisu nacistične Nemčije in njenega vodstva. 

Povprečna predstava, a dokaj dobro uspavalo. Odsvetujem.

sreda, 26. marec 2014

John Boyne: Osupljiva zgodba Barnabyja Brocketa


John Boyne? Deček v črtasti pižami? No, ta.

Osupljiva zgodba Barnabyja Brocketa je povsem na drugo vižo: v strahovito povprečni družini, ki hlepi po brezimnosti in neopaznosti, se rodi dojenčkasta različica Kim Kardashian ali Miley Cyrus, torej attention whore. Smrkavec ignorira sile težnosti in meni nič tebi nič lebdi v zraku. Težek udarec za starša.

Všeč mi je bilo, kako Boyne predstavi temeljno starševsko dilemo, kaj naj storita z otrokom, in kako se posledično začno odvijati Barnabyjeve dogodivščine, prepredene z optimizmom in večno ljubeznijo do svoje družine. Ivana Brlić-Mažuranić na sodoben način.

Vmes sem se tudi dolgočasil, marsikaj se mi je zdelo tudi pretirano, ampak hej, kdo sem, da bi sodil o knjigi, ki cilja na drugo občinstvo. Konec je krasen, pokvarkov pa si ne dovolim.

Vaši smrkavci bodo uživali, in to je glavno.

nedelja, 2. marec 2014

Johannes Mario Simmel: Avtobus velik kakor svet


Vedno znova sem presenečen, kako zlahka v antikvariatu, ki ne premore niti bogate izbire niti kančka prijaznosti, najdem kakšen biser iz svojega otroštva. Za otroke, seveda, ampak prvi berem jaz.

26. decembra debela črna ovca Josef teče po snegu poleg deželne ceste, ki vodi v Bergstadt, in napeta zgodba o otrocih, avtobusu, pogumu, prijateljstvu in dobrosrčnosti se začne.

Presunilo me je, kako odločno se Simmel postavi ob bok Kästnerju. Tega Simmla ne poznamo dovolj, in lahko nam je žal.

Obvezno branje.

Gregory Hill: East of Denver


Začetna ideja, napad zombijev v vzhodnem Koloradu, se je Hillu kaj hitro sprevrgla v zgodbo o Shakespearu Williamsu, ki se vrne domov in najde očeta z alzheimerjem.
Dad said, "Merry." He was trying to read Mom's sweater. "Merry Christmas."
"You know who that is?" "Seems like I should know that gal, " said Pa. Sometimes it's necessary to leave the room. Come back a few minutes later with a handkerchief and a runny nose. He didn't notice that kind of thing. It was raining real gentle.
Ali pa:
I said, "That's a good sunset." Pa said, "Potential sunset, son."
Liki v romanu človeku prirastejo k srcu, in to je tisto, kar šteje. Zgodbo in zaključek Hillu zlahka oprostim.

Zmerno priporočam.

torek, 11. februar 2014

Alison MacLeod: Unexploded

Unexploded je v uvodni tretjini grozljivka, predvsem v smislu, kako obupno je napisana: "But now, suddenly, after twelve years of marriage, he'd broken their bond." Verjetno obstaja ženska populacija, ki brez želodčnih težav prenese takšno prozo in lika, ki kliče svojo žensko "moja muza", ampak prosim, ne pri nominiranki za bookerja.

Presenetljivo pri romanu pa je, kako se zgodba nenadoma pobere: ženski se pred očmi sesuje zakon, v enačbo se privleče shirani Otto, pojavi se zanimiva napetost v trikotniku. Devetnajsto poglavje je, denimo, vrhunsko od roba do roba.

Ne rečem, MacLeodova piše dobro, zamerim pa ji ogromen preskok od cmeravega, sebičnega ženščeta na začetku do hipertragične boginje na koncu. Lepo je rekel Anthony Cummins v The Telegraphu: "... but there’s also something unpalatable about how it puts an exotic stranger on the rack just so the heroine can feel more alive."

Ne spada v obvezno branje.

sobota, 18. januar 2014

Charlotte Mendelson: Almost English



Ko Charlotte Mendelson začne s pogumnimi potezami slikati svoje like, si ne morem kaj, da ji ne bi globoko v sebi ves čas tiho ploskal:
Laura is a receptionist. Not even a good one, as Alistair, in his capacity as her employer, makes perfectly clear. She spends her working day in a morass of shame and minor disasters, not putting telephone calls through, hiding substandard photocopies, worrying that she has forgotten to tell someone that they are pregnant, dying, both.
Laura in Marina, mati in hči, rojeni v baročno razvejenih rodbinah Farkasev in Károlyjev, sta vsaka po svoje tujki v družini, Westminster Courtu, sebi. Zgodba ni kaj prida in Alexander Viney z vsem rompompomom okoli sebe vstopi nemara zgolj kot odgovor Mendelsonove vsem nergačem, ki smo ob Love in Idleness in When We Were Bad stokali, da se nič ne dogaja. Zaman, žal, ker je učinek podoben faktografskemu opisu filma Vonj po ženski. A vseeno, po prvih besedah, ko se pred nami razprejo madžarske družine v Angliji z vsemi svojimi čustvi, neizrečenimi trpljenji in zgodovinsko prtljago, mi je bilo jasno, zakaj Mendelsonovo berem že tretjič: ker je mojstrica.
When everyone else is in bed, Laura, the Lady Macbeth of Bayswater in sprigged polycotton, knocks softly on her daughter's door.
Priporočam vsem, sebi pa The Daughters of Jerusalem.

sobota, 4. januar 2014

Neil Gaiman: The Ocean at the End of the Lane


Gaimanov The Ocean at the End of the Lane je Guardianova knjiga leta 2013. Ni mi jasno, zakaj.

Preprosta proza je dokaj primerna, zgodba o pošastih, s katerimi se spopada sedemletnik, pa šepava, brez šarma in skrajno dolgočasna. Če niste najstnik in ljubitelj fantazijske literature, se je knjigi vredno izogniti v velikem loku.

Ne, to še zdaleč ni Julius Winsome.

sreda, 1. januar 2014

Donal Ryan: The Spinning Heart


Vse se vrti okoli Bobbyja Mahona in vse se vrti okoli Irske v zadnji krizi. Enaindvajset glasov, ki spregovorijo o sebi in svetu okoli njih, vzame dih, in zlahka razumem, zakaj se je Ryan znašel med nominiranci za bookerja. Pa kaj potem, če je Bobby skorajda malikovana figura, in k vragu z nami, bralci, ki se med glasovi seveda izgubimo - The Spinning Heart brez dvoma predstavlja enega izmed presežkov lanskega leta.

Colum McCann: TransAtlantic


Presneto dober roman, ki iz navidezno nepovezanih pripovedi ustvari močno zgodbo o Irski in njeni usodni prepletenosti z Združenimi državami. Ženski glas v osamljeni hiši, pilota, ki opravita prvi poštni polet preko Atlantskega oceana, novinarka in njena hči, Frederick Douglass, George J. Mitchell, Lily, Hannah - McCann je nedvomno mojster svoje obrti, ki človeka (spomnite se samo na Naj se širni svet vrti) zna ne samo potegniti v zgodbo, ampak tudi v zgodovinski kontekst. Bi brez McCanna nekaj ur posvetil tudi veliki irski lakoti in širšim vzrokom za suženjstvo v Ameriki? Najbrž ne.

Stuart Evers v The Independentu ima prav: kljub očitnim pomanjkljivostim gre za odličen izdelek. McCanna je treba brati.