Ko Charlotte Mendelson začne s pogumnimi potezami slikati svoje like, si ne morem kaj, da ji ne bi globoko v sebi ves čas tiho ploskal:
Laura is a receptionist. Not even a good one, as Alistair, in his capacity as her employer, makes perfectly clear. She spends her working day in a morass of shame and minor disasters, not putting telephone calls through, hiding substandard photocopies, worrying that she has forgotten to tell someone that they are pregnant, dying, both.
Laura in Marina, mati in hči, rojeni v baročno razvejenih rodbinah Farkasev in Károlyjev, sta vsaka po svoje tujki v družini, Westminster Courtu, sebi. Zgodba ni kaj prida in Alexander Viney z vsem rompompomom okoli sebe vstopi nemara zgolj kot odgovor Mendelsonove vsem nergačem, ki smo ob Love in Idleness in When We Were Bad stokali, da se nič ne dogaja. Zaman, žal, ker je učinek podoben faktografskemu opisu filma Vonj po ženski. A vseeno, po prvih besedah, ko se pred nami razprejo madžarske družine v Angliji z vsemi svojimi čustvi, neizrečenimi trpljenji in zgodovinsko prtljago, mi je bilo jasno, zakaj Mendelsonovo berem že tretjič: ker je mojstrica.
When everyone else is in bed, Laura, the Lady Macbeth of Bayswater in sprigged polycotton, knocks softly on her daughter's door.
Priporočam vsem, sebi pa The Daughters of Jerusalem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar