sobota, 31. december 2016

Yasmina Khadra: Bagdadske sirene

Jasminca, avtorica Bagdadskih siren, je Mohammed Moulessehoul, bivši častnik alžirske vojske, ki je toliko časa objavljal pod psevdonimi, da je na koncu obtičal z ženinim imenom. Pošteno.

(Opozarjam, da sledijo pokvarki.)

Zgodba o mladem beduinu, ki se iz otopele nedejavnosti preobrazi v tisto, kar imenujemo islamski terorist, teče prijetno, njen najboljši del pa je opis počasnega življenja v vasici Kafr Karam. Ker je imel Moulessehoul z romanom višje cilje, je moral vse skupaj tudi nekako zaključiti. Kar koli bi storil na koncu, mi ne bi bilo všeč, priznam. 

A vseeno: zanimivo branje.

torek, 20. december 2016

David Szalay: All That Man Is

Devet črtic obdela devet življenjskih obdobij devetih različnih moških. Začnemo s sedemnajstletnim Simonom, ki potuje po Evropi in počasi odrašča. Krhko ravnotežje med možnostmi in mladostniškimi odločitvami je opisano s filigransko natančnostjo: "Her dressing gown, there on the kitchen floor."

Szalayevo pisanje prevzame deloma zaradi njegove izjemne sposobnosti povzeti smisel moškega bivanja, predvsem pa zaradi ravno prave čustvene oddaljenosti od junakov. Prav vsakega od njih zlahka sprejmemo takšnega, kot je, brez obsojanja.

Malce sem se zdrznil le ob oligarhu, kjer se mi je zazdelo, da gre za poskus upodobitve Berezovskega po sporu z Abramovičem. Pretenciozno, a vseeno odlično upodobljeno.

Je Szalay boljši od Elizabeth Strout? Lahko bi bil, če ne bi šlo za devet črtic, ki so povezane med seboj zgolj preko življenjske parabole (in ene reference). Roman, prijatelji, je tek na dolge proge. All That Man Is je štafeta devetkrat sto metrov.

Škoda. In tudi ne. Kaj pa vem.

nedelja, 11. december 2016

Neil Jordan: V koži drugega

Včasih me prime en tak nerazložljiv napuh. Neil Jordan? Kdo za vraga je Neil Jordan? Nula, totalna, ziher. Ker če bi bil vreden vsaj počenega groša, bi zagotovo že slišal zanj. Pa nisem. Torej? Nula, itak.

Kakšen neizobražen cepec sem.

Neil Jordan. Igra solz. The Crying Game. 1992. Režiser in scenarist norega filma. Otroc', takoj gledat.
Tolikokrat so me zamenjali z njim, da je bilo takrat, ko je umrl, tako, kot da bi umrl tudi del mene. In tako sem šel na pogreb, da bi se poslovil od tistega dela sebe, ki bo poslej bival v mrzli ilovici Deansgrangea, da bi me objokavali ljubice, ki sem jih morda poznal ali pa ne, pa kdorkoli iz občinstva, ki se ga je še spominjal, pa bivša žena, dva otroka in družinski pes. Prav pes je bil tisti, ki je na koncu povzročil zaplet.
Verjemite mi: knjige ne boste mogli odložiti. In če vam povem še trohico več, vam bom pokvaril branje.

Brezčasen, silovit, poetičen, eruptiven in presenetljiv roman.

(Izšel v nakladi 600 izvodov. Kajpak.)

Daniela Kapitáňová: Samko Tále: Knjiga o britofu


Samko je star štiriinštirideset let in sovraži Madžare, Rome in vse, ki štrlijo iz povprečja. Roman je danes, šestnajst let po izidu izvirnika, morda še bolj relevanten kot na Slovaškem leta 2000. Sovragom ni videti konca in rezalna ograja na južni meji je povsem v skladu s Samkovim duhom.

Pripoved je izpisana v jeziku duševno zaostalega poba v najlepših letih. Tanja Petrič je letos zasluženo dobila nagrado Radojke Vrančič za izjemen prevod.

A vendar - ritem pripovedi je ponavljajoč se ("Ni res? Je res.") in sčasoma postane moteč. Razen bridko ostre slike evropskega antisemitizma roman ne prinaša nobenih drugih užitkov.

sobota, 3. december 2016

Jerzy Pilch: Pri mogočnem angelu

Pri mogočnem angelu je ostra, ravno prav šaljiva pripoved o življenju inteligentnega pijanca. Bukowski je na tem področju resda zastavil visoke standarde, a jih Pilch s svojo pronicljivostjo v prvi polovici zlahka nadgrajuje. V drugi polovici roman zaide v pripovedovanje zgodb drugih pacientov, tako da pripoved povsem zvodeni (res bi težko našel bolj neprimeren izraz).

Zanimivo branje.

četrtek, 1. december 2016

David Walliams: Tiranska teta

Walliams je blesav priimek. Ne, nisem se zatipkal. Ko se je znani komedijant včlanil v sindikat igralcev Equity, je tam že čemel nek drug David Williams. Walliams, torej, ni bilo druge.

Walliams s Tiransko teto zgolj sledi Stantonovemu Gospodu Gnilcu, kar seveda ne pomeni, da pri knjigi ne gre za dostojno zabavo. A nič več kot to.

Dahl je premikal meje. Stanton in Walliams tega ne počneta.

torek, 29. november 2016

Lauren Groff: Fates and Furies

Obilo prahu okoli Fates and Furies, kaj obilo, viharji prahu! Najljubša knjiga Baracka Obame v letu 2015. In to ni še nič, všeč je bila celo Sarah Jessici Parker!

Zlahka razumem, zakaj. Dve zgodbi sta tukaj, najprej Lotto, potem Mathilde. Groffova prvo zgodbo izvede skorajda brezhibno in bralce namenoma uspava, potem pa vse skupaj razstreli z drugo platjo. Roman bi lahko bil izjemen, pa ni.

Če ne prej, začnejo alarmi cingljati ob zlorabi Antoina de Saint-Exupéryja in Sylvie Plath. Groffova brezsramno pograbi vsako priložnost, da si pridobi naklonjenost čim širšega občinstva.

Dlakocepskega bralca bo panika zgrabila, takoj ko bo ugotovil, da so udeleženci del privilegiranega ameriškega belskega razreda. In - ah, ironija! - prav ta družbeni sloj najbolje opiše Groffova sama:
Yuppies in embryo, miming their parents’ manners. In twenty years, they’d have country houses and children with pretentious literary names and tennis lessons and ugly cars and liaisons with hot young interns. Hurricanes of entitlement, all swirl and noise and destruction, nothing at their centers.
Lotto in Mathilde sta tako hip in oh in sploh, da lahko z njunim spolnim življenjem tekmuje zgolj smetana pornografije. Izjemen libido in brezhibna izvedba.

Ovinki v Antigono so moledujoče pretenciozni. In časovni preskoki ... Najprej se mi je dozdevalo, da gre za postavljaške izpade, kar seveda ni res. Roman je v tem pogledu zgolj šlampast. Vključno z bednimi pojasnjevanji vsega (in še česa za povrh) proti koncu.

Ko sem odlistal še zadnjo stran, sem bil dokončno razživciran in besen kot ris. Groffova piše več kot sijajno. Žal se je odločila, da bo napisala prodajno uspešnico, ki bi lahko bila velik roman. Pa ni.

A roko na srce: če bi imel sam na izbiro ti dve možnosti, za katero bi se odločil?

Dušan Čater: Pojdi z mano

Čater nam je pripravil klasično mladinsko srhljivko, umeščeno v daljno leto 2005. Zgodba o mladostniškem prijateljstvu (Ostani z mano), postavljena v pristne rovte (Odrešitev) in zašpičena z grozljivim stopnjevanjem (Čarovnica iz Blaira), je na primerni pripovedni ravni, a ne ponuja presežkov. Zmes že videnih elementov je povsem predvidljiva, izdelek pa povprečen. Žal.

Čater bi to lahko odvozil bistveno bolje.

nedelja, 20. november 2016

Andrea Molesini: Niso vsi pankrti z Dunaja

Takole je bilo. Imel sem deset minut, ko sem čakal, da mi v Gardenii zavijejo darilo, zato sem stopil v antikvariat. Dva stavka:
Babičin Nesojeni ženin je imel prevelika stopala, da bi ga lahko imeli za inteligentnega. Bebav sicer ni bil, saj se je znal ljubko in stanovitno vdajati brezdelju, a zaradi velikosti stopal njegova glava ni bila deležna posebne pozornosti.
Kako bi se lahko odlepil od romana s takšnim začetkom? Domov sva šla skupaj.

Molesini ponudi zanimiv pogled na prvo svetovno vojno iz naše neposredne bližine in ravno pravšnjo količino izredno dodelanih likov. Smrkavec je malce medel, najboljša pa je Giulia, katere potencial je tako velik, da ga Molesini niti s svojim nabijanjem na prvo žogo ne more uničiti kar tako. Uspe mu šele v zadnji tretjini, kjer lik povsem izgori, Paolo pa plehko zaključi svojo pot.

Zanimiv, pravzaprav celo dober roman, se mi zdi.

Elizabeth Strout: My Name is Lucy Barton

Če iščem kratek povzetek romana, se ponavadi obrnem na Guardian. Ne spomnim se, da bi kdaj kakšen avtor kar sam od sebe ponudil smiselno alternativo. Razen seveda Elizabeth Strout na 107. strani:
This is a story about love, you know that. This is a story of a man who has been tortured every day of his life for things he did in the war. This is the story of a wife who stayed with him, because most wives did in that generation, and she comes to her daughter’s hospital room and talks compulsively about everyone’s marriage going bad, she doesn’t even know it, doesn’t even know that’s what she’s doing. This is a story about a mother who loves her daughter. Imperfectly. Because we all love imperfectly.
In to je to, pravzaprav.

Po Olive Kitteridge, ki je eden izmed najmogočnejših literarnih likov zadnjih let, je Stroutova ustvarila Lucy:
"This is Lucy." She added, almost playfully, "Lucy comes from nothing."
Lucy, spravljena s svetom, leži v bolnišnici, kjer jo iznenada obišče mati. Mati, ki ne zna reči: "Rada te imam." Razen kadar spiš.

Zgodba me sicer ni prevzela, a je roman kot celota tako uravnotežen, da je - še pred branjem Szalaya, ki ga je pohvalil Rigi - Lucy zaenkrat moja zmagovalka za bookerja 2016.

torek, 25. oktober 2016

Bookerja 2016 dobi Paul Beatty



Bookerja 2016 je dobil Paul Beatty za roman The Sellout. Očital sem mu medlo nosilno zgodbo, a je humorno, eruptivno pisanje očitno prevladalo. Z napovedjo, da bo neupravičeno zmagala Madeleine Thien z Do Not Say We Have Nothing, sem očitno močno sunil mimo. Še vedno pa mislim, da je bila kljub vsem slabostim - in to sem sumil že pred meseci - najboljša Elizabeth Strout.

Ampak mene seveda nihče nič ne vpraša.

nedelja, 23. oktober 2016

Miha Mazzini: Zvezde vabijo

(Tamala je znorela po devetdesetih straneh, češ, nič se ne dogaja.)

Modra ptica 2016.

Pri Mazziniju se moram najprej sprijazniti z dejstvom, da ga sprehodi v subtilno naracijo ne zanimajo prav preveč. Hočem reči, Mazzini ni Proust ali - če smo že ravno v polju mladinske književnosti - Sarah Crossan. Zvezde vabijo pripovedni način spustijo še stopnjo nižje, kot da bi Mazzini nehote poskušal prilagoditi raven na nekakšen mladinski pidžin. Neprimerno podcenjevanje najstnikov, se mi zdi, in velika škoda.

Naracija je pri Mazziniju vselej samo v funkciji zgodbe, in tu ima Mazzini črni pas 99. dan. Zvezde vabijo napletejo celovito ozadje mladostniškega nasilja, bodibildinga, iskanja talentov, pasti družbenih omrežij in ljubezni. Roman dobro zadene socialno noto, denimo o nevidnosti trgovk, ki zlagajo izdelke na police, in boleči dobrodelnosti Viktorijine mame. (Harvard, prijatelji, Harvard.)

Zelo korekten mladinski izdelek, ki lahko sproži primerne razprave v krogu družine.

Ransom Riggs: Otok nenavadnih otrok

Smrklja, ne tista iz Kaj naj berejo najstnice, pač pa dvanajstletna rokerica, je Otok nenavadnih otrok privlekla iz knjižnice. Večinoma bere Eragon, Igre lakote, Labirint, take reči, zato sem ob Riggsu malo privzdignil obrvi in ji čtivo hinavsko sunil.

Ne, to ni novi Harry Potter, kot to na ovitku obljublja CNN. Je pa zelo zanimiv prvenec.

Zgodba ima elemente najstniške uspešnice: ameriški poba, bodoči bogati dedič, se sooči z dedkovimi spomini, ki niso tako za lase privlečeni, kot se zdi na prvi pogled, in se poda na potovanje. Mestece Cairnholm je brezihbno naslikano, pa tudi Jakobovi vsakdanji dvomi niso daleč od resničnosti. Všeč mi je bilo neboleče prestopanje med časi, bežeča deklica pa je imela pridih Fowlesa.

Roman v zadnji tretjini namenoma zaide v trendovski misterij, ki se tako z zgodbo kot z grafično opremo počasi riše že od prvih strani, zaradi česar sem knjigo zgolj odlistal do konca. Smrklja - ona pa je bila zelo zadovoljna.

ponedeljek, 17. oktober 2016

Ken Follett: Propad velikanov


Izid Follettove Trilogije stoletje so spremljale množične omedlevice kritikov, ki so tekmovali v hvaljenju zgodovinske umeščenosti romanov. Upravičeno. Follett se je izdatno poglobil v krhka razmerja velesil, ki so se sesula v do tedaj največje človeško klanje, prvo svetovno vojno. Premišljenemu izboru protagonistov in njihovih zgodb je poskušal dodati pretežno vsiljivo poučnost, ki bo marsikaterega bralca odgnala že po prvih sto straneh.

A to sploh ni največja težava. Težava je, ker je Follett zgolj povprečen obrtnik. Glavni junaki so plitki in predvidljivi, njihova zgodbe pa suhoparne in brez vsakršnega potenciala. Domnevam, da je to kaj kmalu ugotovil tudi sam avtor, in se je zato vse prevečkrat poskušal zateči v domnevno varen objem mehke pornografije sedemdesetih let. O sami literarni izvedbi ne bi tratil besed - Follett našim socialnim realistom ne seže niti do gležnjev, pa pri tem socialni realizem ni ravno vrhunec literarnega izraza.

Oprostite, tega ne morem brati.

torek, 11. oktober 2016

Madeleine Thien: Do Not Say We Have Nothing

Finalistka za bookerja 2016.

Imam težavo z romani, v katerih oseba A posluša osebo B, kako ji pripoveduje zgodbo o C, in tako nazaj. Moji kmečki pameti se to zdi nepotrebno okolišenje.

Thienova je vsekakor zastavila roman, ki bo dobil letošnjo nagrado booker: imamo kompleksno pripovedno strukturo (glej zgoraj), množico junakov, ki jim pripoved počasi odstira tančice, in zgodovinsko ozadje, ki sega od Maove kulturne revolucije pa tja do Trga nebeškega miru. Če je kaj material za bookerja, je to Do Not Say We Have Nothing.

Umiral sem od dolgčasa. Grem brat Zupana, da si opomorem.

Paul Beatty: The Sellout



Finalistka za bookerja 2016.

Beatty v svojem satiričnem, absurdnem romanu že otvoritvene stavke pripelje z dvesto kilometri na uro. Dve, tri strani potrebuje, pa se že hahljamo in oziramo za žrtvami, ki bi jim recitirali odlomke. Pa je branje dokaj zafrknjeno. Recimo:
Every payday he’d be inundated by teeming hordes of the bipolar poor, who having spent it all in one place, and grown tired and unsated from the night’s notoriously shitty prime-time television lineup, would unwedge themselves from between the couch-bound obese family members and the boxes of unsold Avon beauty products, turn off the kitchen radio pumping song after song extolling the virtues of Friday nights living it up at the club, popping bottles, niggers, and cherries in that order, then having canceled the next day’s appointment with their mental health care professional, the chatterbox cosmetologist, who after years doing heads, still knows only one hairstyle—fried, dyed, and laid to the side—they’d choose that Friday, “day of Venus,” goddess of love, beauty, and unpaid bills, to commit suicide, murder, or both.
Dober, potrpežljiv bralec bo nagrajen z neverjetno črnsko zgodbo in oživljanjem ideje suženjstva, nam, manj izkušenim amaterjem, pa kaj kmalu zmanjka potrpljenja ob medli nosilni zgodbi, in knjigo zalučamo v kot.

četrtek, 29. september 2016

Miroslav Krleža: Vrnitev Filipa Latinowicza

Zakaj ne bi bral nekaj norega, sem si rekel. Kaj pa vem: Krležo denimo?
Prihajajo ljudje, zaudarjajo po gnoju, glenu, blatu, polni slame in sena, trave in trnja, in nimajo pojma o notranjosti telesa in duše: zanje je vse le zunanjost: mesnata in otipljiva, mehka ali trda vnanjost. Okoreli, velikanski, s svojimi konji in vpregami, s svojim vinom, ki je videti, da je priteklo iz brezdanjih in neizčrpnih sodov, ti polpijani obrazi v večni poltemi med pijanostjo in strahom, nepremostljivo daleč od vsega, kar je mestno (in spet nekam bedasto prepleteni z uspehi mesta in njegovimi stroji), vse to se je Filipu zdelo kakor gomazenje v pohojenem mravljišču.
Ne, tega v življenju res ne potrebujem. Tako nor pa spet nisem. Odloženo.


Louis-Ferdinand Céline: Potovanje na konec noči

Céline je bil tepec, da mu ni bilo para. Težek kreten, antisemitističen do konca. Budalo. Če citiram stranko z Upravne enote: zmečkat bi ga b'lo treba.

Vseeno je njegovo Potovanje treba brati, ker je bilo svojčas revolucionarno v skladnji in ritmu, šokantno zaradi obscenosti, predvsem pa zaradi nihilizma, ki preveva napol avtobiografskega junaka. Zgodbe pravzaprav ni veliko, vse skupaj se vrti v enem in istem jušnem loncu, kar tako, brez cilja.

Roman, ki ostane v mislih še dolgo. Preberite še Zupanov Menuet za kitaro in primerjajte. Noro, ne?

nedelja, 11. september 2016

Fredrik Backman: Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Ne, ne, ne, ne, nikakor ne. Narobe.

Mož z imenom Ove je bil zmagoslaven prvenec, v katerem je bilo vse prav.

Babica vas pozdravlja in se opravičuje pa je - žal - zahomotana v nepotreben imaginarij pravljic, ki to nemara niso, vanjo se zapletejo še zamegljene sodobne tragedije z Bližnjega vzhoda in prisiljene povezave med vsemi stanovalci v bloku.

Če bi Backman odvrgel ves balast, bi ostalo pred nami dvesto strani čistega užitka. Roman takšen, kot je, to seveda ni.

nedelja, 4. september 2016

Ottessa Moshfegh: Eileen

S seznama nominirancev za bookerja 2016.

Moshfeghova ima nenavaden pripovedni glas. Skoraj do polovice rahlo negotov, kot da mora zategadelj nekatere drobce ponoviti večkrat, opotekajoč se in občasno osredotočen na stvari, ki za roman sploh niso bistvene. Kljub temu pred nami zelo učinkovito vznikne temačna, nezadovoljna Eileen, polna kompleksov in notranjih razpetosti.

Roman je pravzaprav diptih, ki ga sestavljata psihološki profil v prvi polovici in nepričakovano temačen triler v drugi. Kombinacija je - domnevam, da zaradi negotove naracije - rahlo presenetljiva, a v resnici dokaj posrečena.

Eileen ima resne možnosti, da se prebije v ožji izbor za letošnjega bookerja.

In ne, Eileen še zdaleč ni Julius Winsome.

Maggie O'Farrel: This Must Be the Place


V središču romana je skrivnostno izginotje filmske megazvezde Claudette Wells, a sem zgodbo vseeno bral, kot da se vrti okoli Daniela. 

Če bi bila O'Farrelova slikarka, bi bil roman kombinacija oglja, akrila, akvarela, krede, tuša in presprejan z grafiti. Ni tehnike, ki je avtorica ne bi sijajno obvladala. Menjave časa, prostora, pripovedovalca, ki je občasno tudi vsevedni, vmes pa tudi zapiski z dražbe - vse namiguje na veličastno delo, ki to ni, ker na koncu vseeno zmanjka iskrene pripovedne energije. 

Ostal sem nepotešen.

torek, 9. avgust 2016

Graeme Macrae Burnet: His Bloody Project


Prva s seznama nominirancev za bookerja 2016.

Všeč mi je bila zgodovinska umeščenost zgodbe. Leta 1869 se v škotski vasici Culduie zgodi umor; Roddy Macrae takoj prizna vse. Sledi njegova pripoved.

Burnet zna pisati, a kaj ko je romaneskna pripovedna krajina posejana z dogodki tako na redko, da sem omagoval od utrujenosti že po prvih sto straneh. Malce sem se še vlekel proti polovici romana, kjer sem popenil, ko je Burnet zamudil priložnost, da bi izkoristil rahlo erotično napetost in sprostil zakrčenega pripovedovalca.

Kar je preveč, je preveč. Odloženo.

sobota, 6. avgust 2016

Ian McEwan: Amsterdam

Amsterdam, drugič (iz dolgčasa).

Še vedno ne morem verjeti, da je McEwan leta 1998 za ta bedasti polizdelek s klovnovskim zaključkom dobil bookerja.

Ian McEwan: V imenu otroka

Začetek romana The Children Act se mi je svaljkal po kindlu več kot leto dni, in po večkratnih neuspešnih poskusih branja sem ga končno zbrisal. Potem sva ga kupila za na morje.

McEwan z vso natančnostjo obdela soočanje s partnersko nezvestobo, nekaj razvpitih pravnih primerov, vstavi obvezen traktat o glasbi in konča z zelo dvomljivo tabloidno témo.

Če ne bi bilo On Chesil Beach, bi rekel, da je McEwan navaden šarlatan.

Irène Némirovsky: Francoska suita

Francoska suita vsebuje dva romana od petih. Oba romana od petih. Ker potem se je zgodil Auschwitz.

Prvi roman je zaporedje slik, ki prikazujejo tragično sliko razpadajoče Francije po nemški zmagi. Izpostavljene so osebne zgodbe, ki dlje od spodnjega bančnega uradništva žal ne gredo, vržejo pa temno senco na vichyjsko Francijo. Drugi del je bolj povezan, a vseeno dokaj medel. Kriv sem si sam, ker sem ves čas nehote primerjal francoske podobe z okrutnim, brezizhodnim položajem žrtev v naši Bočni. A to je seveda moj problem. Irène Némirovsky je naslikala to, kar je videla.

In videla je še veliko več. Kaj bi dal za njeno avtobiografijo! Spremno besedo sem prebral dvakrat, in to ne zadnjič.

Margaret Atwood: Leto potopa

Z Atwood sva na "ti", za kar prilagam dokaze.

Z Atwood sva malo manj na "ti", kadar zabrede v fikcijske ali polfikcijske vode. The Handmaid's Tale je znosna, Oryx and Crake (v slovenskem prevodu Zadnji človek, ker je bil "and" verjetno neprevedljiv) mi ni bil všeč. Vse ostalo je solidna devetka, a brez vriskanja ob literarnih izpadih.

Leto potopa je druga iz distopične trilogije, ki jo je začel Oryx and Crake, in se začenja v nedoločenem Letu 25. Prav ta nedoločenost, pri kateri iz kakofonije glasov in zgodb zraste izjemno domišljena, temna prihodnost z dobro razdelanimi liki, je največja lepota romana.

Če vas nepravilna raba rodilnika, namenilnika in "upogibanje pravil" (res, verjetno dobesedni prevod "bending the rules) vržejo iz tira, se izognite založbi Učila in poprimite za angleški izvirnik.

nedelja, 31. julij 2016

John Green: Katherine, Katherine

Če so bila Lažna mesta še pogojno prebavljiva, roman Katherine, Katherine kljub obetavnemu humorju ni užiten. Zamenjajte Whitmana z matematiko, Margo s Hollis, in že je tu nov Greenov guslarski izdelek. Porazno.

Margaret Mezzantini: Ne premikaj se

Mezzantinijeva me z romanom Novorojen ni prepričala. Slaba izkušnja in bedna naslovnica sta bili klavrni popotnici za branje Ne premikaj se.

Napaka. Ogromna napaka.

Na osemindvajseti strani me je razsvetlilo: Penélope Cruz je Italia v Castellittovem filmu. Redko vidim film pred knjigo, obratno pa še redkeje.

Zgodba je tako klišejska in predvidljiva, da boli. Kirurgova hčerka doživi prometno nesrečo s skuterjem, kar je zgolj pripovedni pripomoček za Timoteove reminiscence na razpetost med glamurozno Elso in tretjeligaško Italio. (Stežka to rečem, a Penélope Cruz je bila tako šokantna v svoji filmski vlogi, da je tudi Mezzantinijeva ni mogla ubesediti bolj prepričljivo.)

Avtorica od faktografskega prvega do pitijskega zadnjega stavka naslika orkanski metež čustev, razpetosti, krivice in krvave ljubezni, ki je tako prepričljiv, da sem moral po vsakem poglavju, dveh roman odložiti, skočiti v vodo, osvežiti stran na tablici ali poklepetati s prvo žrtvijo, ki je bila pri roki. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi. Res ne vem.

Nor roman.

Harper Lee: Če ubiješ oponašalca

Medtem ko ves civiliziran svet prebira Pojdi, postavi stražarja (recimo Hermiona), sem med brskanjem po luknjičastem spominu osupnil nad tem, da:
  • nisem prebral Če ubiješ oponašalca;
  • nisem gledal filma;
  • nimam niti najmanjšega pojma, o čem Harper Lee govori.
Kar je pravzaprav čudovito, ker sem roman lahko bral kot nedolžen otročiček. Navdušen nedolžen otročiček. 

Šestletna Scout ima prekrasen pripovedni glas, ki ne vztrepeta niti v najhujših trenutkih. Postavitev v južnjaški Maycomb in njegove notranje napetosti je izjemna. Liki, od pravičniškega Atticusa do Booja Radleya, so, kot bi jih prerisal iz Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja. Dileme so večne.

Odličen roman in obvezno branje. Nikoli ni prepozno, kajneda. 

Alek Popov: Misija London


Prva z morskega kupčka. Na kindlu človek ne dobi pravega občutka, koliko zares prebere. Dva tedna zmernega branja ob vseh ostalih obmorskih stvareh sta videti takole:
Ni slabo.

Ko sem bolgarski sodelavki po telefonu omenil, da - o, prosvetljenec! - berem Misijo London, bi lahko prisegel, da sem slišal, kako je zavrtela beločnice navzgor. Zavladala je rahlo pokroviteljska tišina in nerazločno momljanje. 

Popov je kot romanopisec pop zvezda in po Misiji je bil posnet tudi film. Dozdeva se mi, da ga imajo Bolgari že poln kufer, kar moram še preveriti.

Zgodba je postavljena na bolgarsko veleposlaništvo v Londonu in je na začetku pravzaprav dokaj duhovita. Hahljal sem se ob znanih prizorih negotovega nastopa novega šefa in paniki podložnikov. A razlogov za zadovoljstvo je bolj malo, pripoved kaj hitro postane pretenciozna in vsako sekundo postavi pred bralca nov neverjeten zaplet. 

Zadnjo tretjino sem prebral po diagonali in knjigo zalučal daleč stran. Škoda časa. Odsvetujem.

sobota, 30. julij 2016

Objavljen je seznam nominirancev za bookerja 2016


27. julija je žirija objavila seznam nominirancev za bookerja 2016. Zamujam, ker sem na datum objave tradicionalno obdan z zborčkom škržatov, ki mi pojejo večno slavo.

Bookerjev ducat trinajstih:
  1. Paul Beatty (US) - The Sellout (Oneworld)
  2. J. M. Coetzee (South African-Australian) - The Schooldays of Jesus (Harvill Secker)
  3. A. L. Kennedy (UK) - Serious Sweet (Jonathan Cape)
  4. Deborah Levy (UK) - Hot Milk (Hamish Hamilton)
  5. Graeme Macrae Burnet (UK) - His Bloody Project (Contraband)
  6. Ian McGuire (UK) - The North Water (Scribner UK)
  7. David Means (US) - Hystopia (Faber & Faber)
  8. Wyl Menmuir (UK) -The Many (Salt)
  9. Ottessa Moshfegh (US) - Eileen (Jonathan Cape)
  10. Virginia Reeves (US) - Work Like Any Other (Scribner UK)
  11. Elizabeth Strout (US) - My Name Is Lucy Barton (Viking)
  12. David Szalay (Canada-UK) - All That Man Is (Jonathan Cape)
  13. Madeleine Thien (Canada) - Do Not Say We Have Nothing(Granta Books)
Coetzee mi ne leži preveč, je pa imel pred nekaj tedni odličen, pišmevuhovski intervju v Sobotni. A. L. Kennedy poznam samo preko romana Day, za katerega je dobila costo. Izdelek je bil ubijajoče porazen. Če bi moral izbirati na pamet, bi glasoval za Elizabeth Strout, ki me je navdušila z Olive Kitteridge.

Začel sem brati Burnetov His Bloody Project. Začetek je prepričljiv, kar me skupaj z nekaterimi drobci iz izjav žirije navdaja s krhkim, a verjetno naivnim upanjem, da gre letos za dober izbor.

torek, 5. julij 2016

Ivan Cankar: Hiša Marije Pomočnice


Cankar je s Hišo Marije Pomočnice leta 1904 premikal svetove. Zaradi romana, kjer otroške oči v hiralnici zrejo v svet, poln krutosti, je bil obtožen tudi prikrite pornografije.

Presenetila me je religiozna nota, ki jo dojemam zgolj kot lupo za vpogled v tedanjo dekliško dušo, a celota je točno takšna, kot se je spomnim: dih jemajoča in neskončno, neskončno žalostna.

sobota, 2. julij 2016

Sarah Crossan: One


Grace in Tippi sta šestnajstletni siamski dvojčici, ki ravnokar odhajata v običajno šolo in v življenje.

Še eno Palacievo Čudo? Večinoma ne, čeprav gre za sijajno jokado.

Crossanova je roman zapisala v nečem, kar bi lahko bil svobodni verz, a to nemara ni. Ne vem, pravzaprav, in me skorajda ne zanima. Ker oblika je učinkovita in useka v glavo. Prvi dan na šolskem dvorišču:

But I
study those
who are alone,
at the edge of this noise,
the kids holding their school bags close,
keeping their eyes down,

so I can
impresionate their
invisibility.

Kocinil sem se. In še kaj zraven.

Preberite - in bodite pozorni na poravnavo besedila proti koncu. Pa na milijon drugih stvari, ki jih roman poskuša povedati.

One je zakon.

sobota, 25. junij 2016

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba


Doerrja sem se ogibal, ker mi začetek Extremely Loud and Incredibly Close Jonathana Safrana Foerja ni bil všeč. Človek se celo življenje uči, tudi če se noče. Doerr in Foer sta dva različna avtorja. Za ta miselni dosežek sem potreboval več kot eno leto, kar se mi ne zdi prav zelo slabo.

Piše se leto 1934 in šestletna Marie-Laure bo kmalu izgubila vid. Bralcu bo ob otroški predanosti v usodo in nepopisni čustveni poglobljenosti počilo srce, pa četudi je iz kamna. Werner s sestrico životari v nemški sirotišnici, kjer ga bo ljubezen do radiev izstrelila v napačno orbito zgodovine.

Zapis obeh zgodb je mojstrski: sedanjik, ki ga današnji mojstri ne obvladajo več; poglavja, obklesana do proznega haikuja; brezhibno preskakovanje v času do povsem presenetljive postavitve na koncu; poezija, poezija proze.

Otvoritev je silovita, zgodba potem zlagoma sicer popusti, a je crescendo tako sijajen, da zabriše vse dvome, tudi spraševanja o tem, ali ne bi vse skupaj bolje izpadlo brez nesrečnega diamanta.

Obvezno branje brez vsakega dvoma.

sobota, 4. junij 2016

Neil Gaiman: Nikolikje

Točno vem, v katero obrtniško vejo spada Gaiman, zato bi bilo skrajno krivično, če bi tukaj stokal, da mi knjiga ni sedla. Ne berem Gaimana (če ni zraven Pratchetta), ne gledam Igre prestolov, ne poslušam One Direction, ne vozim se z ducatijem, ne igram nogometa. Tako pač je.

Julian Barnes: Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol

Roman je prejkone Barnesovo najbolj ambiciozno delo. Ko se takoj na začetku oglasi cinični lesni črv, slepi potnik na Noetovi barki, si vsega siti bralec začne od veselja meti roke. Noe je v očeh godrnjavega pripovedovalca zoprn, oportunističen aparatčik, ki mu ne gre zaupati niti smrkavega robca.

Črtica za črtico prinašajo nove perspektive, od ugrabitve potniške ladje Achille Lauro, ki se je metuzalemi zlahka spomnimo, do Splava Meduze. Pobliski zgodovine, ki so še vedno prisotni v kolektivni zavesti.

Barnes je velik umetnik in skozi celoten roman je čutiti njegov užitek ob ustvarjanju, kar pa ni bilo dovolj, da ne bi nekajkrat na njegov račun izrekel par krepkih in prelistal dvajset, trideset strani naprej.

Zanimivo bralno doživetje.

nedelja, 22. maj 2016

Viet Thanh Nguyen: The Sympathizer


Pulitzer 2016.

Obožujem sposobne pisateljske važiče, ki znajo igro odpreti s pravo postavitvijo:
I am a spy, a sleeper, a spook, a man of two faces.
Viet Thanh Nguyen v prvencu ne popusti zlahka:
You know what else? Bon said. Despair may be thick, but friendship’s thicker. After that, nothing more needed to be said, our camaraderie enough as we heeded the call of the Katyusha rockets, hissing in the distance like librarians demanding silence.
Intrigantska zgodba je - izjemno domišljeno - predstavljena iz drugega, če že ne tretjega zornega kota, z naracijo generalovega pribočnika v vojski, ki izgubi.

V romanu se tare vsega, od vohunske godlje, politične kritike do pretresljivo zapletene imigrantske ravni, še najmanj pa je v njem tiste kompleksne sile, ki bralca žene naprej. Pomagala bi že ponujena rahla napetost z generalovo hčerko, a je avtor ni znal izkoristiti. Vsaj ne do takrat, ko sem nad vsem skupaj obupal in se vrgel v Barnesa.

nedelja, 8. maj 2016

Lisa McInerney: The Glorious Heresies


Najprej nekaj dejstev. Ko sem začel brati The Glorious Heresies, je roman imel na Amazonu tri ocene, in sploh ne vem, kako sem knjigo našel. Branje mi je šlo dobro. Knjigo redko odložim na 88 odstotkih. Tokrat sem jo.

Ryan je petnajstletni razpečevalec mamil, ki se v svoji sobi pripravlja k prvemu seksu s svojo neverjetno priljubljeno punco Karine. Na drugi strani mesta leži truplo, ki ga bo treba pospraviti. Kdo bi bil za to primernejši kot zguba Tony?

Pisanje je živo in seka po bistvu:
The courthouse was packed. Ryan’s hearing was set for 2.30, along with everyone else who’d been summoned to the afternoon sitting. The newcomers mingled with the dregs of the morning’s session, who had commandeered the seats in the stuffy green waiting room. Parents sat gloomy and still, like rows of turnips in a grocer’s box. Their little criminals sat with them, tapping LOLs on their phones, or milled in the yard outside stinking of Lynx and taut nonchalance. Solicitors strode in and out in a twist of slacks and briefcases.
 Mešalo se mi je od ravno pravšnjega sarkazma:
She watched the brothel burn from a broken doorstep across the river. The fire birgade was almost as punctual as the amateur photographers.
Nosilni liki so brez izjeme večdimenzionalni, presenetljivi in nenavadni. Ryan je najkompleksnejši med njimi in vedno znova najde novo globino.

Težava romana je v preobilici dobrega. Preveč je vrhunskih sestavin, ki zgodbo sčasoma upočasnijo do točke, ko bralcu postane vseeno.

Lisa McInerney je sijajna, roman kot celota pa še ne.

nedelja, 10. april 2016

Nejc Zaplotnik: Pot

Če obstaja slovenska Sveta knjiga, potem je to Zaplotnikova Pot. Arbitrarno internetno svinjanje po Prešernu, Cankarju, Pučniku, Janši, Kučanu, Preglu, Mazziniju, Muckovi, Makarovičevi, Karlinovi, Novyjevi - in tako naprej do onemoglosti - bo vselej naletelo na odobravanje iz bolj ali manj zatohlega subkulturnega kotička. Človeka, ki bi mu šel na jetra Zaplotnik, si ne morem predstavljati.

Zaplotnik je ponarodel že s prvo izdajo Poti.
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
A Poti ni treba brati zaradi redkih, skorajda nenavadnih filozofsko-pesniških vstavkov, temveč predvsem zaradi avtorja, ki je spreten in dosleden popisovalec alpinističnega življenja in občutij. Pot je književnost. Zaplotnik pretanjeno nagovarja svojo publiko na kavčih, obnemelo ob slikah veličastne moči narave, ki je s seboj vzela tudi premladega Nejca.

Pot se presneto dobro bere tudi 35 let kasneje.

ponedeljek, 28. marec 2016

Jeff Kinney: Dnevnik nabritega mulca: Kolo sreče

Osma knjiga iz zbirke Dnevnik nabritega mulca je točno takšna kot vse ostale: nekaj humorja, ki nikoli ni prav dobro zašpiljen, in nekaj vpogleda v svet odraslih, ki si ga bodo smrkavci seveda razlagali po svoje.

Kolo sreče obdela mulčevo samoto, ki izbruhne, ko Nejc dobi punco, odločitve, ki jih daje magična krogla, in travmatično rodbinsko snidenje. Nič posebnega in nepozabnega. Glavno, da froci berejo, in pri tem celo uživajo.

Julia Pierpont: Among the Ten Thousand Things

Skoraj me je kap: Among the Ten Thousand Things na Amazonu dobiva skoraj dosledno najslabše možne ocene, eno ali dve zvezdici, recimo. Ocenjevalka, ki Pierpontovi dodeli pet zvezdic, prostodušno prizna, da pozna njene starše. Čudoviti ljudje.

Roman mi je bil všeč. Naj se požrem?

Začetek je pravi "hua!" Pojavi se pismo in škatla obscenosti.

Dear Deborah,
Do you go by Deborah? It sounds so uptight. I bet you hate Debbie. I hate Debbie, too.
Jack calls you Deb.
This is a letter about Jack.
I began sleeping with your husband last June.
Škatla pride v roke otrokoma. Potem ženi. Družinski svet se sesuje.

Poslušajte, to so štiri poglavja: "New York, the End of May", "That Year and Those That Followed", "Jamestown and out West, the Start of June" in še enkrat "That Year and Those That Followed". Pretresla me je struktura, ki zgodbo v sedanjosti prekine z dvema poglavjema, v katerih je pitijsko opisano vse, kar se bo protagonistom zgodilo v prihodnosti.
For eighteen days the apartment stayed empty. Fine dust and pollen collected on the windowpanes and the mirrors stood with no one in them. Nothing in or out of the closed-circuit space. Only the wireless went on, invisibly complicating the air.
Zorni koti so štirje, Deb, Jack in otroka. Vsakomur sem verjel. Otroke je težko narediti prepričljive, a Pierpontova to zagotovo zna.

Roman je skoraj popoln izdelek z eno težavo: Pierpontova spada v prvo ligo, občinstvo pa od nje pričakuje dobro plažo. Napaka, prijatelji.

sobota, 12. marec 2016

Alexandra Kleeman: You Too Can Have a Body Like Mine


Najprej je A. Potem je B, njena sostanovalka, ki postaja vse bolj podobna A. In seveda C, se mu življenje vrti okoli pornografije in televizije. Nič posebnega, pravzaprav.

Prva polovica romana skorajda neprepričljivo opleta okoli B-jine transformacije, indoktrinacijskih reklam za Kandy Kakes in vakuuma, ki preveva A-jino bivanje. Zgodba se počasi priplazi v distopično vizijo sveta, obsedenega z religijo prehrane in prepredenega s totalitarizmom. Na trenutke mi je pogled v norijo, katere zametke zlahka vidim že danes, vzel sapo, a ne dovolj, da bi rekel: vredno branja.

sobota, 5. marec 2016

Stephen Chbosky: The Perks of Being a Wallflower


Charlie v epistolarnem monologu počasi odrašča in koraka skozi običajno najstniško zmešnjavo drog, alkohola in seksa, ki ga najprej seveda ni. Kot "dober poslušalec" in akuten nedejavnež je najprej obsojen na obrobno vlogo, iz katere ga izvlečejo občasni prebliski in - kdo bi uganil - über-in-sploh atraktivna Sam. Premnogokrat videno.

Naracija je rahlo čudaška, tako da do konca nisem vedel, ali ne gre za poskus prikaza avtizma ali česa podobnega. Menda ne, kar je slabo.

Prebrano, prebavljeno, pozabljeno.

Morda je film boljši. Igra Emma Watson, kar je že nekaj.

sreda, 24. februar 2016

Tom McCarthy: Satin Island

"Avantgardni roman" s kafkovskim likom, imenovanim U, kup antropološkega nakladanja in še en mimosun lanskoletne žirije za bookerja.

Ni čudno, da sem pozabil, da sem nekoč davno prebral tudi McCarthyjev C. Isti šmorn.

sobota, 20. februar 2016

Borut Golob: Smreka bukev lipa križ

Goloba sem bral drugič, in še ga bom.

Smreka bukev lipa križ je po mnenju založnika "groteska, v kateri se avtor izdatno zajebava, vendar to počne smrtno resno". Izjava je podcenjujoča.

Borut Golob ima pripovedni glas, kot ga Slovenija še ni imela. Roman se bere kot niz ljudskih postulatov, ki jim nihče pri zdravi pameti noče oporekati. Recimo:
Krištofov rod je spoznal štilerico.
Štilerica je bila zanje tako pomembna, da je vsako leto nastopala celo v božičnih jaslicah poleg tesarja Jožefa. Tako je Krištofov rod razumeval religijo in umetnost.
Krištof je imel štilerico. Vedno.
Poslednja resnica ne more imeti več različnih pojavnih oblik, tako kot v jaslicah ne nastopajo nosorogi namesto ovčic.
Štilerica je že na prvi pogled veliko lepša od husqvarne.
Zgodba poka od norih domislic, ki jih boste želeli na glas brati svojim bližnjim, le-ti pa bodo obžalovali, da niste na službeni poti vsaj v Kijevu, če že ne v Donecku. Pripovedne niti so prepletene s takšno natančnostjo, da boli glava. Golob se ne šali.

Smreko bukev lipo križ morate nujno pokrmiti moškemu delu populacije. Pri vseh tistih, ki od osmega razreda niso prebrali več kot navodil za vrtalnik, lahko pričakujete tudi manjše čudeže.

Borut Golob si zasluži veliko Prešernovo nagrado, in sicer, ko napiše še en sijajen roman. Raclette žal ni na tej ravni.