torek, 29. november 2016

Lauren Groff: Fates and Furies

Obilo prahu okoli Fates and Furies, kaj obilo, viharji prahu! Najljubša knjiga Baracka Obame v letu 2015. In to ni še nič, všeč je bila celo Sarah Jessici Parker!

Zlahka razumem, zakaj. Dve zgodbi sta tukaj, najprej Lotto, potem Mathilde. Groffova prvo zgodbo izvede skorajda brezhibno in bralce namenoma uspava, potem pa vse skupaj razstreli z drugo platjo. Roman bi lahko bil izjemen, pa ni.

Če ne prej, začnejo alarmi cingljati ob zlorabi Antoina de Saint-Exupéryja in Sylvie Plath. Groffova brezsramno pograbi vsako priložnost, da si pridobi naklonjenost čim širšega občinstva.

Dlakocepskega bralca bo panika zgrabila, takoj ko bo ugotovil, da so udeleženci del privilegiranega ameriškega belskega razreda. In - ah, ironija! - prav ta družbeni sloj najbolje opiše Groffova sama:
Yuppies in embryo, miming their parents’ manners. In twenty years, they’d have country houses and children with pretentious literary names and tennis lessons and ugly cars and liaisons with hot young interns. Hurricanes of entitlement, all swirl and noise and destruction, nothing at their centers.
Lotto in Mathilde sta tako hip in oh in sploh, da lahko z njunim spolnim življenjem tekmuje zgolj smetana pornografije. Izjemen libido in brezhibna izvedba.

Ovinki v Antigono so moledujoče pretenciozni. In časovni preskoki ... Najprej se mi je dozdevalo, da gre za postavljaške izpade, kar seveda ni res. Roman je v tem pogledu zgolj šlampast. Vključno z bednimi pojasnjevanji vsega (in še česa za povrh) proti koncu.

Ko sem odlistal še zadnjo stran, sem bil dokončno razživciran in besen kot ris. Groffova piše več kot sijajno. Žal se je odločila, da bo napisala prodajno uspešnico, ki bi lahko bila velik roman. Pa ni.

A roko na srce: če bi imel sam na izbiro ti dve možnosti, za katero bi se odločil?

Ni komentarjev:

Objava komentarja