Andrea Molesini: Niso vsi pankrti z Dunaja

Takole je bilo. Imel sem deset minut, ko sem čakal, da mi v Gardenii zavijejo darilo, zato sem stopil v antikvariat. Dva stavka:

Babičin Nesojeni ženin je imel prevelika stopala, da bi ga lahko imeli za inteligentnega. Bebav sicer ni bil, saj se je znal ljubko in stanovitno vdajati brezdelju, a zaradi velikosti stopal njegova glava ni bila deležna posebne pozornosti.

Kako bi se lahko odlepil od romana s takšnim začetkom? Domov sva šla skupaj.

Molesini ponudi zanimiv pogled na prvo svetovno vojno iz naše neposredne bližine in ravno pravšnjo količino izredno dodelanih likov. Smrkavec je malce medel, najboljša pa je Giulia, katere potencial je tako velik, da ga Molesini niti s svojim nabijanjem na prvo žogo ne more uničiti kar tako. Uspe mu šele v zadnji tretjini, kjer lik povsem izgori, Paolo pa plehko zaključi svojo pot.

Zanimiv, pravzaprav celo dober roman, se mi zdi.