četrtek, 23. januar 2025

Henryk Sienkiewicz: Quo vadis

 

Ne spomnim se sicer dobro, zakaj, a v otroštvu nisem prav posebej maral Sienkiewiczeve V puščavi in goščavi. Desetletja kasneje se bežno spomnim hladne zgodbe in nekega okrutnega prizora v Kartumu. Tudi Quo vadis je ni odnesel bolje.

Sienkiewicz začne z eksplozijo podučevanj, opleta z egiptovskim bisom, tepidariji, nomenklatorji, drskači, hipokavsti, epilatorji in podobnim, kar je tečno. Nomenklatorja ne prepoznam, pa če mi ga namažete na kruh, zato mi je to še kar pilo živce. Šopirjenje je nadležno, a mimogrede pokaže, da se je Sienkiewicz v tematiko izjemno poglobil in da mu najbrž gre zaupati. Leta 1864 je bil internet še v povojih in modemi za dostop najbrž niso dosegali niti 9.800 kbps, zato človeka kar spreleti ob misli, kako so bili včasih ljudje izobraženi.

Zgodba ima prave nastavke in kaj kmalu steče, tako da sem knjigo odložil šele na polovici, ko nisem več prenesel polžjega tempa ter popolnega stereotipiziranja zgodnjih kristjanov in vseh tistih, ki so imeli to smolo, da še niso spregledali.

Skratka, bolj ne kot ja. 

ponedeljek, 20. januar 2025

Louise Kennedy: Prestopki

 

Tako.

Prvenec pri šestinpetdesetih.

Nobenega dehtečega cvetja, ki bi preplavilo zrak s svojo omamno sladkostjo, nobenega vonja vrtnic, lilij in jasmina, ki bi se prepletali v čarobnem plesu dišav, samo izčiščena zgodba z brutalno kuliso severnoirskih Težav. Na to sem že malo pozabil.

Kennedy pove zgodbo, kot je treba, ter se na mah uvrsti ob bok Sally Rooney in Anne Enright. To je to. Nimam kaj dodati.

petek, 10. januar 2025

Ryszard Kapuściński: Imperij

 

Afero s Claasom Relotiusom in tednikom Der Spiegel sem leta 2018 spremljal iz prve vrste. Članek o trumpističnih vaških stražah v Arizoni je bil slikovit, vendar mi ni zbujal sumov. 19. decembra je počilo. Der Spiegel je objavil, da je z vsemi nagradami okinčani Relotius velikopotezno ponarejal pogovore, si izmišljeval osebe in dogodke ter ga mimogrede obtožil, da "ni ne poročevalec ne novinar". Obremenjenemu s to mislijo, se mi je bilo težko soočiti s Kapuścińskim, a ko sem pogoltnil izraz "literarno novinarstvo", se mi je odvalil kamen s srca.

Imperij je noro dober. Tridelna zgradba prinaša opise prvih srečanj z imperijem med letoma 1937 in 1967, potovanja med 1969 in 1991 in pogled v prihodnost leta 1992. Kapuściński je skromen, a pronicljiv, drobcene dogodke zna opisati z osebno noto in veličastnim humanizmom. Jasno je, da dolg dvogovor ne more biti nič drugega kot interpretacija nečesa, kar se je dejansko zgodilo, morda pa tudi ne. Pomemben je tok pripovedi in verodostojnost konteksta. Kapuściński je preprosto božanski - tudi v razmišljanju o prihodnosti ruskega sveta ostane prizemljen, a vizionarski. Kaj bi danes rekel o Putinu? Mislim si, da nekaj podobnega kot Adam Michnik v pogovoru z Ireno Grudzińsko-Gross (Delo, 6. 1. 2024).

Kapuściński je en sam. Ampak tukaj sta tudi Ervin Hladnik Milharčič in Branko Soban, ki nista od muh. Obstaja pa tudi gručica neverodostojnih, navijaških lolekov.

Še opozorilo: Branje Kapuścińskega povzroča resno odvisnost in zapleten odtegnitveni sindrom. Kot metadon sem uporabil podkast s prevajalcem Nikom Ježem. Potem sem trpel še zaradi odtegnitve slednjega. 


ponedeljek, 6. januar 2025

Claire Fuller: Unsettled Ground

 


Včasih je dovolj, da roman samo pove dobro zgodbo - in res, Claire Fuller zgodbo zna povedati! V hipu me je posrkalo v obup in revščino Jeanie in Juliusa, enainpetdesetletnih dvojčkov, ki jima nenadoma umre mati Dot. Zanimivo, in tu gre zagotovo za naključje, že od prvih strani sem razmišljal o namigih na Donovanovega Juliusa Winsoma, kar je lahko samo pohvala. Tempo zgodbe nikoli ne pojenja, ampak tečen kot sem, ne morem mimo trivialnosti zaključka. Lahko pa si seveda vse skupaj tudi umišljam. Ne bi me začudilo.

Dejstvo ostaja: Unsettled Ground sem prebral skoraj na dah. To se ne zgodi vsak dan in tudi ne vsako leto.

Costa 2021.