nedelja, 23. september 2018

Finalisti nagrade booker 2018

Žirija je objavila šest finalistov za leto 2018:
  1. Anna Burns (UK) Milkman (Faber & Faber)
  2. Daisy Johnson (UK) Everything Under (Jonathan Cape)
  3. Rachel Kushner (USA) The Mars Room (Jonathan Cape)
  4. Esi Edugyan (Canada) Washington Black (Serpent’s Tail)
  5. Richard Powers (USA) The Overstory (Willian Heinemann)
  6. Robin Robertson (UK) The Long Take (Picador)
Žal sem pravilno napovedal, da se bosta Washington Black in Milkman kljub izrazitim pomanjkljivostim privlekla v finale. Normal People ni presunljivo dober roman, je pa boljši od Edugyanove in Burnsove, a ga v finalu ni. 

Na policah se mi valja še Sabrina, a grem raje brat Dickensa. Če bi imel možnost zadnji stavek prebrati pred kakšnim letom, bi bil prepričan, da so mi blog shekali Severni Korejci na opiatih. Pravzaprav to ni izključeno, če takole pogledam. 

Donal Ryan: From a Low and Quiet Sea

Šesti roman s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Donal Ryan za prvi del zgodbe izbere Farouka, zdravnika, sirijskega begunca. Od v nebo vpijočega oportunizma me je kar zvilo v želodcu, česar stereotipen razvoj dogodkov ni prav nič omilil. Lampy je zanimiv lik, mammone hitre jeze in rahlo počasne pameti, spremlja pa ga budno oko dedka, ki ga ne gre spregledati. Zadnji osebek, ki se pojavi, je John, lobist z vse prej kot čistim ozadjem. Kompleksen, a nepotreben.

V četrtem, zadnjem delu poskuša Ryan sestaviti tri zgodbe v nekaj smiselnega, pri čemer se zateče v moteč preplet glasov, ki se proti koncu sicer izčistijo, in to do dokaj jasnega spoznanja, da Ryan v bistvu ni imel česa povedati.

From a Low and Quiet Sea je navkljub očitnim pripovedovalskim veščinam bolj kot ne samo izguba bralčevega časa, kar je uvidela tudi žirija. Prepozno.

petek, 14. september 2018

Sally Rooney: Normal People

Peti roman s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Cel vik in krik okoli Sally Rooney v Guardianu in nekaterih drugih medijih, ki ponavadi ne izgubljajo glave kar tako. Sally Rooney je bila rojena leta 1991 in je danes stara 27 let. Razmeroma stara tetka za témo, ki si jo je izbrala. Najstniška ljubezen med Marianne, obrobno, koščeno punco iz premožne, disfunkcionalne družine, in Connelom, nadpovprečno občutljivim in pametnim smrkavcem iz irskega socialnega dna, počasi vznikne v nemogočih razmerah. Telesna in duševna naklonjenost sprva nima možnosti proti gimnazijskim hierarhijam, a se v študentskih letih vse nekajkrat obrne na glavo. Rooneyeva obe plati zgodbe popisuje s pretanjenostjo, ki ne prestopa meja osladnosti in me je ves čas držala v primerni napetosti.

Roman se v bistvu prebral z veseljem, a mi je na koncu ostal občutek praznine. Ne vem, ali manjka morda kanček sporočilnosti ali vsaj osnovne literarne bravure.

Kar dober izdelek, boljši od tega, kar sem prebral z letošnjega seznama. Rooneyevi finale ne uide.

sobota, 8. september 2018

Esi Edugyan: Washington Black

Četrta s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Ves teden sem se odpravljal k tipkovnici zapisat vsaj nekaj in ko sem končno pokukal na kindla, me je zlobno obvestil: "You do not have any notes or highlights." Kar pove vse, pravzaprav.

Esi Edugyan, če kaj, je zagotovo velikopotezna in nadpovprečno spretna pripovedovalka. In zgodba ni od muh: Barbados, devetnajsto stoletje, plantaža sladkorja. Enajstletni suženj Washington Black nenadoma najde učitelja in varen pristan pod krili Christopherja Wilda, imenovanega Titch. Titch je brat zoprnega lastnika plantaže, učenjak in izumitelj. Sledi vse s seznama obveznih likov, opisi grozot, neverjetno hiter intelektualni razvoj malega Washingtona Blacka, njegova izjemna nadarjenost, pobeg z balonom, potovanje z ladjo ter nekaj ekscentriki in tako lepo v ravni črti naprej. Izredno dodelan in do zadnje potankosti izpiljen dolgčas, ki ga v skoraj vsaki prvini poseka lanska nominiranka Colina Whiteheada The Underground Railroad.

Whitehead ni prejel bookerja, Edugyanova pa se bo privlekla med finalistke, kjer jo bo - ne vem še zagotovo - morda posekala Sally Rooney.