sobota, 25. avgust 2018

Anna Burns: Milkman

Druga s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Burnsova v Milkmanu sproti učinkovito potaca vse, kar pred tem z največjo pazljivostjo poseje. Prav besen sem na njo! Saj ne moreš verjeti, distopično ozadje je zastavila tako sijajno, da sem omedleval, ravno prav zamegljeno in srhljivo! Počasi sem že vlekel vzporednice z Ishigurovim romanom Ne zapusti me nikdar, ko se je razvoj zaustavil in počasi ter prav neugledno izdihnil.

Burnsova je duhovita kot hudir, tako da sem se pri delu s feministkami in pajki celo na glas smejal, čeprav je štos dokaj beden, a moram priznati, da imajo šaljivi vstavki v depresivnem sobesedilu prav posebno moč.

In poglejte tole:
"The normal women had been expecting, indeed dreading, that the issue women, once started, would take the exposure opportunity to harp on in a broad, encyclopaedic fashion about injustice towards and trespasses against women, not just in the present day but all through the ages, using terminology such as ‘terminology’, ‘case studies show’, ‘incorporates the systemic, transhistoric, institutionalised and legislated antipathy of’ and so on that completely these days these women appeared to be steeped in. There would be the injustices too, thought the traditional women, those big ones, the famous ones, the international ones – witch-burnings, footbindings, suttee, honour killings, female circumcision, rape, child marriages, retributions by stoning, female infanticide, gynaecological practices, maternal mortality, domestic servitude, treatment as chattels, as breeding stock, as possessions, girls going missing, girls being sold and all those other worldwide cultural, tribal and religious socialisations and scandalisations, also the warnings given against things throughout patriarchal history that were seen as uncommon for a woman to do or think or say."
Človek bi rekel, da je takšen roman neberljiv, pa ni, sploh ne. Bohotne domislice bralca nosijo kot valovi in niti za trenutek me ni prešinilo, da bi bilo česa odveč. Do takrat, ko je bilo preveč vsega, in to je nekje na polovici, ko pri eliptični pripovedi nisem več vedel, ali ima psihično motnjo Burnsova ali glavna junakinja. Grem stavit, da slednja, za kar avtorici čestitam, a vseeno sem roman odložil. Potem me je sicer grizla slaba vest, a se nisem pustil motiti.

Burnsova bi lahko prišla v ožji izbor. Neupravičeno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar