torek, 30. maj 2017

Ivana Sajko: Ljubezenski roman

Ivana Sajko pove zgodbo v enem dihu in pri tem uspe celo menjati perspektive.

Slike iz romančka se mi vrtijo pred očmi še nekaj dni kasneje. Mlada izobraženca se najdeta, zaplodita otroka, in življenje se začne. Življenje začasnih zaposlitev, najemnin, brezposelnosti, ponižanj. Ljubezni, ki izginja in je nemara niti ni bilo. Iskanja dostojanstva. Životarjenja ob drugem. Presenetljivega optimizma, ki ga začutimo, če beremo resnično natančno.

Ljubezenski roman mi je segel do srca.

ponedeljek, 29. maj 2017

Karan Mahajan: The Association of Small Bombs


Mahajanov roman spada v zanimivo družino literarnih izdelkov, ki so berljivi, ambiciozni, z dodelanim ozadjem in ravno prav poglobljeni, pa vseeno ne pustijo globljih sledi.

Ni mi jasno, zakaj.

sobota, 27. maj 2017

Jade Sharma: Problems

Kindle me je zajedljivo pozdravil s kratkim uvodnim predavanjem na temo, kako označevati besedilo. Pošteno. Res se že dolgo nisva videla.

Nisem se pustil vznemiriti. Jade Sharma piše odlično:
Peter stared at me as I put my hair in a ponytail. “Are you high?” he asked.
I shook my head no.
I lied to Peter because he didn’t understand shit. He didn’t understand how snorting a bag of dope didn’t mean I would end up becoming a toothless, cracked-out skank, or whatever clichéd Hollywood bullshit was implanted in his brain. When I tried explaining things to him, he would hear someone with a drug problem trying to rationalize her drug problem.
He made me feel like I was someone with a drug problem trying to rationalize her drug problem.
Mayina prvoosebna pripoved, sarkazem in samokritičnost so izvrstni. Večkrat sem dvignil obrvi ob odsekih, za katere bi se težko odločil, ali so pornografski ali zgolj neizmerno odkritosrčni. Škoda, ker Sharma drogeraške življenjske krivulje ne zna iztrgati iz stereotipa - roman zato ostane na pol poti, a je vsekakor vreden naše pozornosti.

nedelja, 07. maj 2017

Marcel Proust: V Swannovem svetu

Drugo, nemara tretje branje Prousta je bilo moje lastno iskanje izgubljenega časa, dolgih, brezdelnih poletij izpred desetletij, ko sem kot najstnik vohljal tudi po tatijevi knjižnici, katere središče je bila zbirka Sto romanov. Prvo srečanje z dehtečimi combrayskimi vrtovi in izbruhom spominov ob magdalenicah se mi je globoko zarezalo v spomin.

Danes tega nisem več našel. Magdalenice in vrtovi so še tam, nedvomno popisani z natančno roko nekoga, ki se je znal poglobiti v svoje spomine in občutja, izza počasne pripovedi pa počasi vznikajo še podobe privilegiranega dečka, ki ne prestopi kastnih meja, in družbe, ki se do onemoglosti ukvarja sama s seboj in s svojimi postranskimi težavicami. Prousta je dandanes težko brati. Žal mi je, da sem sploh poskušal.