četrtek, 22. januar 2015

Meg Wolitzer: The Interestings


Med poletnimi počitnicami se v šotoru znajdejo Ash, Goodman, Jonah, Ethan, Cathy in Jules, slednja praktično po nesreči, saj nikakor ne ustreza arhetipu bogataškega pamža, ki ga boli glava od preobilja. Ne morem opisati globoke hvaležnosti, ki me je zajela, ko zgodba ni zašla po zlajnani poti Goldingovega Lord of the Flies ali Garlandove The Beach. Res, ne morem.

Wolitzerjeva nas s toplo, nežno dlanjo vodi skozi izredno lepo speljane (oprostite mi za to, ampak je res: franzenovske) okljuke. Vsakemu zavoju posveti pravo mero pozornosti, v njem postane, se ozre okoli in nadaljuje. Zenovsko. Pomirjujoče in vselej povsem zanesljivo.

V romanu je ravno prava mera distance:
Love could not be explained. Jules Jacobson-Boyd would eventually know this when she became a therapist, but now Jules Jacobson knew it anecdotally, and she felt suddenly snide and defensive in response to it. Furious, actually.
Preseneča, kako Wolitzerjeva nikogar od likov ne obsoja in kako sodbe ne pričakuje niti od bralcev.

Preseneča, kako zlahka bi se zgodba zlahka končala po vsakem poglavju, pa bi roman vseeno imel sijajen zaključek.

Preseneča, kako je zaključek zaokrožen in smiseln.

Preseneča, kako za Meg Wolitzer do danes nisem vedel, četudi sumim, da se v tretji vrsti moje knjižnice skriva nekaj z njenim imenom.

Če ste uživali v Popravkih ali Svobodi, je The Interestings tisto, kar ste iskali.

Priporočam.

Slavko Pregl: Priročnik za klatenje


Haiku.

Haiku za smrkavce. 

Vsaka. Beseda. Na. Pravem. Mestu.


sobota, 10. januar 2015

John Green: Kdo si, Aljaska?

Še ena guslarska Johna Greena. Paper Towns in Aljaska sta v srčiki ista zgodba: smrkavec z nizko samopodobo, ki mu atraktivna, razgledana Aljaska Young nudi nesorazmerno veliko pozornosti. Punca neke noči izgine. Sledi travma, neskončno brskanje po sledeh in konec na trhlih nogah.

Intrigirajo me avtorji, ki preskočijo iz trivialne literature v prvo ligo: Greenova Krive so zvezde, Kingov The Stand in DBC Pierrov Vernon God Little, denimo. Kdo si, Aljaska? nikakor ni med njimi.

Romanček boste mirno prebrali in nanj v hipu pozabili, vaši najstniki pa bodo še kar zadovoljni. Je pa - če si dovolim glasbeno analogijo - med One Direction in Rise Against seveda bistvena razlika.

sobota, 03. januar 2015

Christopher Isherwood: Samec



Colm Tóibín je razmeroma povprečen obrtnik, pri Hollinghurstu človeku odmre pol možganov od dolgčasa, Hensher je izjemen. S seznami piscev LGBT, kot je tale na Wikipediji, si ne morem pomagati, razen če sem zakrknjen homofob in bi ob tematiki, ki rahlo odstopa od Cvetja v jeseni, tvegal srčni zastoj.

Isherwoodov Samec je literatura LGBT? Gandhi je bil znani ljubitelj zračnih, bombažnih oblačil?

Samec je predvsem vrhunski roman, ki šokira z dolgo, napeto krivuljo pripovedi. Od: "Prebujanje se začne z besedama sem in zdaj." Do pretresljivega, presenetljivega in malce ciničnega: "Oboje bo treba kmalu, čim prej, odpeljati stran in odvreči."

George je star profesor in pooseblja vse tisto, kar normalne družine popredalčkajo kot "norec na koncu ulice". V dnevu, ki sega od prebujanja do odvoza smeti, potujemo skozi ure in preko fragmentov ugibamo o življenju glavnega igralca, njegovega izgubljenega partnerja, na smrt bolne tekmice, študentov in kennedyjanske Amerike, ki jo še vedno boli glava zaradi Hruščova, Kube in vseobsegajočega potrošništva. George je naš zvesti vodnik ter nadležni kritik duha časa in samega sebe.

Isherwooda sem vrinil med branje Meg Wolitzer. Ni mi bilo žal.

petek, 02. januar 2015

Per Petterson: I Refuse

Učim se na lastnih napakah. Ja pajade. Eno figo, toliko se učim.

Še ves smrkav, tam konec osemdesetih, preberem  Maga, in se seveda tresem od navdušenja. Kot leming se vržem na vse, kar je Fowles pridelal: Ženska francoskega poročnika, Mušica, Zbiralec - vse, vse. In ko rečem vse, mislim vse, tudi Daniela Martina in tiste obupne starčevske marnje The Aristos. Rezultat: Mag in Ženska francoskega poročnika sta sijajna, od vsega ostalega pa boli glava.

Potem denimo Franzen: od Popravkov se mi je mešalo, zato sem seveda takoj moral prebrati še The Twenty-Seventh City, Strong Motion, Freedom in kajpak The Discomfort Zone. Oho, presenečenje: samo še Freedom je sijajna, vse ostalo ...

Vstopi Per Petterson. Konje krast? Se spomnite? Nepozabna štimunga in tako sijajno umirjen tok pripovedi, da boli, fizično boli.

Kako bi lahko rekel ne, ko sem zagledal I Refuse?

Roman prinese - tako kot Konje krast - nenehne prehode iz sedanjosti v preteklost. S tem nimam težav. Tommy in Jim, zgodba o večnem prijateljstvu, ki mine, odpira vprašanje za vprašanjem: o prijateljstvu, starševstvu, bratovski ljubezni, odgovornosti do neodgovornih staršev, samoti, socialnem obrobju. V pripovednih zavojih sicer posije luč na marsikateri delček preteklosti, a prave energije, ki bi zgodbo nosila naprej, ni in ni - vprašanja pa ostajajo vprašanja, kar Pettersonu zamerim.

Neel Mukherjee v Guardianu pade na kolena in cvili o "mojstrski študiji časa", kar je bolj kontraindikacija za branje njegovega romana The Lives of Others, ki ga imam na seznamu že od nominacij za bookerja, kot karkoli drugega.

I refuse I Refuse. 

Vi pa kakor vam drago.